Boris Kristančič (1931–2015)

»Vedno se človek igra samo tam, kjer je človek v polnem smislu. In popoln je človek samo tam, kjer se igra«.
Objavljeno
09. november 2015 00.00
Mik Pavlovič
Mik Pavlovič

Boris Kristančič, zame in mnoge privržence košarke vedno le Kristo, se je rodil v Skopju. Zaradi očetovega službovanja v francoskih firmah je mladost preživel tako v Skopju kot pozneje v Parizu. Kakovostno šolsko izobrazbo je prejel že v tem okolju, saj je končal francosko osnovno šolo. Nadaljnje šolanje je opravil v Mariboru, na »Prvi gimnaziji«, kjer sva se pred 70 leti prvič srečala. V šolskem letu 1945/46 sva skupaj obiskovala četrti razred mešane gimnazije. Po takratni tako imenovani mali maturi se je z družino preselil v Ljubljano. Na šoli je športno aktivnost začel najprej z nogometom.

V spomin mi seže od tedaj prva misel na njegov značaj. V igri »ena na ena«, kdo bo zmagal? Vedeli smo: vedno Kristo, ker je »moral« zmagati! Ta, zanj značilna lastnost in seveda izjemna motivacija, lastna le njemu, je bila vedno prisotna. Tudi način, taktika, kako priti do zmage. Spominjam se, pozneje v Ljubljani, najinih teniških dvobojev pod dvorano Tivoli, številnih tekem v malem nogometu in prvih »telesnih« kontaktov, ko smo trenirali učinkovito košarkarsko sposobnost: »igro nog« med gibanjem in tekom drug proti drugemu v pravem boksarskem gardu; takrat so »padli« pravi udarci! To je danes že oddaljen, vendar še živ spomin.

V teh skupnih aktivnostih sem že zelo zgodaj spoznal njegovo najpomembnejšo značajsko lastnost: poraza ni priznal, tudi ne, ko je hudo zbolel. V teh dneh mi seže spomin v podrobnosti najinega športnega druženja in vedno bolj razumem njegovo temeljno razmišljanje: vedno se človek igra samo tam, kjer je človek v polnem smislu. In popoln je človek samo tam, kjer se igra«. Da, prepričan sem, da je Kristo igral vedno popolno igro!

Spoznala sva se že dobro, na univerzitetnem študiju na FAG še bolje. In od tedaj sva v 65-letni košarkarski poti doživela bolj ali manj bogate doživljaje, zmagovite, svetle in včasih težke trenutke. Dobro se spominjam začetnih korakov v razvoju študentskega kluba AŠK Olimpija, akademskega športnega kluba, takrat še samo AŠK leta 1951. Tudi ideja, da klub tako poimenujemo, je njegova. Kristo je vedno vztrajal, da mora klub delovati kot velika družina. Vse smo postorili sami: črtali igrišče, pripravljali novo igrišče v Tivoliju, vozili s tovornjaki ugaske in redno vadili. Kristo je zahteval tudi trikrat dnevno! AŠK Olimpija se je razvil v vrhunski košarkarski klub. To so bili najlepši dnevi v zgodovini ljubljanskih akademikov, priljubljenih aškovcev. Kristo je menil; AŠK je bil klasična študentska družba, v kateri smo imeli dva cilja: prvi - diplomirati in tako uresničiti eksistenčne potrebe; drugi - uresničiti, izraziti svoje ideale in mladost v športnem, košarkarskem udejstvovanju, tekmovanju. Materialni motiv je bil docela nepomemben in postranski.

Sledili so veliki uspehi in prva mesta v državi. V teh letih je Kristo veliko sam treniral in vplivno sodeloval pri upravljanju kluba. Vedno je presenečal, vsakokrat z drugačnimi idejami. Marsičesa nismo mogli uresničiti, toda Kristo je živel »za jutrišnji dan«. Uvedel je psihološko pripravo pred tekmo, sestanke igralcev pri njemu doma, načrtovanje raznih taktičnih »zvijač«. V tem času je tudi sam, kot igralec, veliko treniral. Izpopolnil je gibanje z žogo, raznovrstno in predvsem učinkovito, zvijačno taktično vodenje žoge. Tudi takratna pravila igre je izkoristil in postal pravi mojster v »zadrževanju« žoge. AŠK Olimpija je nadaljeval uspešen pohod po državi. Pri vseh uspehih je sodeloval, bodisi kot igralec bodisi kot trener, večkrat je bil kar oboje..

Leta 1957 je AŠK Olimpija prvič osvojila naslov državnega prvaka. In nato v tekmovalno bogati zgodovini še petkrat (v letih 1959, 1961, 1962, 1966 in 1970). Igralsko kariero je nadgradil z 81 nastopi v državni reprezentanci. Pod vodstvom Aleksandra Nikolića-Ace, kasneje vidnim strokovnjakom, je Kristo igral na evropskem prvenstvu v Sofiji (1957), na svetovnem prvenstvu v Riu de Janeiru (1954) in na olimpijskih igrah v Rimu (1960). Bil je tudi kapetan reprezentance. Olimpijin četrti naslov državnega prvaka leta 1962 je dokončno potrdil, da ga lahko dosežejo le igralci s trdim in vztrajnim delom. Od prvih treningov na igrišču iz ugaskov do prvega naslova je bilo mnogo dela in odrekanja. To v vsem potrjuje njegovo prepričanje: »V tistem času in kraju so bili aškovci študentje in košarkarji uspešni, zgledni, sodobni. Število njihovih prijateljev in privržencev se je iz dneva v dan večalo in nobenega dvoma ni, da so tu korenine današnje priljubljenosti in obstojnosti košarke. Dejstvo je, da so aškovci ustvarjali slovensko košarko, saj je tudi življenje v klubu oblikovalo identiteto svojih članov v slogu, spoznanjih, v vseh razsežnostih in drugih kakovostih«.

V svojem delovanju je razvil sestavljen sistem idej verjetnosti in stališč, ki so tako za posameznika kot za vse nas predstavljali vsesplošno filozofijo in pogled na košarko. Po osvojenem naslovu državnega prvaka leta 1961 smo se pripravljali za tekme v pokalu evropskih prvakov. S Kristom sem sodeloval strokovno kot trener ekipe, ko je bil on »tehniko«, in čas, ki sem ga preživel z njim v Tivoliju, je bil pravi intelektualni užitek. Pred tekmo z madridskim Realom leta 1962 sva vedela oba, da bo strategija odločilnega pomena. V tem je bil vedno iznajdljiv, izviren, z novimi idejami, usmerjenimi v uspeh. Kristo je znal poiskati malenkostne razlike med tekmecema, ki pa so bile morda odločilne za zmago. Tako smo tudi dosegli še danes nepozabni uspeh, premagali smo veliki Real.

Po končani igralski poti se je uveljavil kot funkcionar, najprej pri delu predsedstva košarkarske zveze v Beogradu in predvsem pri vodenju strokovnega sveta KZJ v letih 1967 do 1978. V letih do 1978 sem bil tudi sam član sveta in nato sem mu predsedoval do 1983. Spoznal sem tako njegovo temeljno sintagmo: »Ker je bila košarka študentski šport, so organizacijo vodili navdušeni, inteligentni in ambiciozni ljudje. Tako so kozmopolitski cilji, ideje in drža našli svoj krog podpornikov in sodelavcev. Sprejeta je bila temeljna usmeritev, da je stroka edini nazoren razlog, s katerim bomo prišli v svetovni košarkarski vrh. Zato je bil strokovni svet os in kompas politike košarkarske zveze.«

Temeljni cilj njegovega diplomatskega delovanja je bil organizirati v dvorani Tivoli finalni del svetovnega prvenstva v košarki leta 1970. Kot izvoljeni generalni sekretar organizacijskega odbora je pripravljal vse za prvenstvo, ustvarjalno je usmerjal delo sposobnih sodelavcev in politikov: Staneta Dolanca (predsednika odbora) in članov Nebojše Popovića, Radomirja Šaperja in Bore Stankovića, preizkušenih in zvitih funkcionarjev osrednje zveze iz Beograda. Kristo je to zahtevno delo opravil z veliko diplomatsko sposobnostjo. Pozneje mi je večkrat poudaril svojo skrito željo, da bi se poskusil v pravi diplomatski službi. In tako smo osvojili 6. prvenstvo sveta 1970 z velikim Kristom in z, danes žal tudi pokojnim, Rankom Žeravico, izjemno izkušenim zveznim trenerjem.

Svetovno prvenstvo v Ljubljani je uspelo v vseh ozirih, tudi uradne ocene FIBA in drugih udeležencev prvenstva (sodnikov, trenerjev, novinarjev in drugih udeležencev) so to potrdile. Z osvojitvijo šestega naslova državnih prvakov, marca 1970 z zmago v Zadru in zlato kolajno maja v Ljubljani, smo segli najvišje v svet košarke. Danes ocenjujem, da je bilo to zgodovinsko dogajanje, najpomembnejši mejnik razvoja slovenske košarke. To je bil rezultat delovnih sposobnosti in duha nadpovprečnih organizatorjev, strokovnjakov, vseh košarkarjev, ki so aktivno zgradili »košarkarsko pravljico«. Na čelu tega gibanja je bil pravi vodja Boris Kristančič-Kristo. V vsem tem času je sprejemal s plemenito dobrodušnostjo vse tiste, ki vedo, da so najboljši. In da je to pač naravno stanje stvari!

V različnih virih pisanih medijev sem prebral, da je Boris Kristančič otrok Olimpije, toda menim, da je AŠK in kasneje AŠZ (Akademska športna zveza) Olimpije Kristov otrok. V obdobju 2003-05 se je načrtno in ustvarjalno posvetil razvoju društva.

V januarju 2005 je vodil izvršni odbor kot predsednik. Tako ostanejo njegove besede tako usmeritev kot opozorilo poznejšim rodovom: »Težave in ovire, ki smo jih reševali in preskakovali imajo svoj vzrok skoraj izključno v visokih ambicijah, na katere nas vse obvezuje velikanski športni kapital in tradicija Olimpije. Bistvo je v dejstvu, da je Olimpija s svojimi 27 klubi vstopila v Evropo pred desetletji. Po resnem pregledu ob 50-letnici društva ne upam, ampak sem globoko prepričan, da bo šla Olimpija uspešno z jasnimi in visokimi cilji k naslednjemu jubileju. In da bo čedalje pomembnejši del identitete vse večjega števila Slovencev.«

Kristo je za svoje bogato in ustvarjalno delo prejel skupaj 28 odlikovanj, nagrad in priznanj. Poleg izjemne vrednosti vsake od njih, moram opozoriti predvsem na Bloudkovo plaketo (1965), Bloudkovo nagrado (1970), od predsednika države Milana Kučana je leta 2001 prejel častni znak svobode Republike Slovenije.

Ko se v teh dneh od njega poslavljam, se spominjam njegovih vizionarskih razmišljanj: »Predstava o tem, kakšno naj bi bilo doživetje česa, kar v stvarnosti še ni nastopilo, je bistvo našega sedanjega življenja.« In: »Od ene vrste dela se najbolje odpočijemo tako, da se lotimo drugega ...«

Da, Kristo, to si ti. Hvala. Hvala ti za vse.