Tiskane izdaje
Kariero Dražena Petrovića so zaznamovale številke. Njegovi vrstniki vedo povedati, da kot otrok ni bil nadpovprečen talent, da je bil celo počasen in da bi v njegovem oblem telesu zaman iskali sledi prvih mišic. Toda k napredku ga je gnala neizmerna tekmovalnost. Ker je veliko bolj, kot je ljubil zmage, sovražil poraze, je treniral več in bolj zavzeto kot vsi drugi. Vsako jutro že pred poukom in ko je popoldne poskrbel za domačo nalogo, se je vrnil v dvorano. Pri 13 letih je vadil od šest do osem ur dnevno. »Nikoli nisem izpustil jutranjega treninga. Vzel sem žogo in zadel 500 metov, neredko tudi več. Nato sem si postavil stole in preigraval med njimi. Včasih tudi cele ure in užival,« se je spominjal v »odraslih« letih, ki so zanj prišla z rekordno naglico.
Ko je dopolnil 15 let in se je Šibenka ravno uvrstila v prvo jugoslovansko ligo, so ga vključili v člansko ekipo. Tri leta pozneje je že bil njen udarni mož ob preboju v finale pokala Radivoja Koraća in se uvrstil v elitno reprezentanco SFRJ. O njegovi smrtonosni učinkovitosti krožijo številni miti, lahko pa povlečemo vzporednico z današnjimi časi, v katerih »vrhunski ostrostrelci« igrajo »fantastično«, če dosežejo 20 točk. Med štiriletnim igranjem pri Ciboni, ki je bila njegova druga postaja, je dosegel povprečje 37,7 točke v jugoslovanski ligi in 33,8 na evropski sceni, najbolj plodna pa je bila druga zagrebška sezona (1985-86) s 43,3 točke na tekmo v DP in 37 v evropski ligi. Za primerjavo: Igor Rakočević je bil letos prvi strelec evrolige s 17,2 točke.
Ker je s podobno vnemo igral tudi pri Realu, je v finalu evropskega pokala 1989 natresel Caserti 62 točk, nato pa začel utirati pot košarkarjem s stare celine v ligi NBA. Pri Portlandu ni imel srečne roke, saj trener Rick Adelman ni zaupal niti njegovi natančni desnici niti njegovim številnim lovorikam: dvema naslovoma evropskega prvaka s Cibono v letih 1985 in '86 ter šestim kolajnam v dresu Jugoslavije, med katerimi so prevladovali zlati odličji s SP 1990 in EP leto poprej ter 2. mesto na OI 1988. Ker so ga navzlic briljantni karieri na stari celini izbrali šele kot 60. na naboru lige NBA in so Američani ljubosumno branili svoje košarkarske templje, je moral čakati na svojo priložnost do selitve v New Jersey, kjer legendarni strateg Chuck Daly ni imel podobnih pomislekov.
V smrt med spanjem
Dražen je v svoji zadnji sezoni dosegel v dresu Mrežic povprečje 22,3 točke in metal ameriške trojke s 44,9-odstotno natančnostjo, zato so ga leta 1993 povabili, naj se preizkusi v tej prvini na tekmi All-Star. Vendar je prireditelje ponosno zavrnil, saj je sodil, da si zasluži mesto v selekciji vzhodne konference v osrednji tekmi spektakla. Tisti čas je bil namreč 10. strelec lige NBA in edini med 15 najboljšimi, ki so ga »prezrli«. Toda to so bili drugačni časi in Petrović je z drugimi asi evropskih igrišč mukoma premagoval miselne pregrade. Danes smo prišli do druge skrajnosti, da se Američani zanimajo celo za visoke nerode, ki komajda pretečejo igrišče, ne da bi se spotaknili, in jim je žoga pretežno v napoto.
Čeprav je bil rojen zmagovalec, je Dražen Petrović izgubil svojo zadnjo tekmo. Merjenje moči med Hrvaško, ki je leto poprej osvojila srebro na OI in je v Wroclawu pogrešala le Tonija Kukoča, ter Slovenijo je bilo resda prestižnega značaja, saj sta si obe moštvi že s prejšnjimi zmagami zagotovili pot na EP. Toda Petrović se ni pretirano zmenil za razmere. Zabil je svojih 30 točk in se po porazu z 90:94 proti sosedom, ki tisti dan niso mogli računati na lažje poškodovanega Jureta Zdovca (Slavko Kotnik je dosegel 28 točk, Teoman Alibegović 20, Roman Horvat in Darko Mirt po 14, Boris Gorenc 12; za Hrvaško Stojko Vranković in Danko Cvjetičanin po 13, Dino Rađa 12, Žan Tabak 8) neizmerno jezil nase in na soigralce. Pomiril se je šele naslednji dan, na frankfurtskem letališču pa sporočil vodji hrvaške odprave Mirku Novoselu, da bo pot do Zagreba nadaljeval v prijetnejši družbi. Z njegovim takratnim dekletom, manekenko Claro Szalatzy, ki jo je spoznal v ZDA in ki se je nekaj let po Draženovi smrti poročila z nemškim nogometašem Oliverjem Bierhoffom.
Odločitev je bil zanj usodna. V deževnem vremenu je njun rdeči golf nekje pri Denkendorfu ob 17.20 silovito trčil v tovornjak s prikolico, ki je pripeljal iz nasprotne smeri in prebil zaščitno ogrado. Utrujeni in speči Dražen Petrović je bil na mestu mrtev, voznica je utrpela hude poškodbe, a preživela.
Po mnenju dobrih poznavalcev košarke je tragični dogodek začetek frustracije hrvaške reprezentance. Kot da bi njeni košarkarji že 18 let čakali, da bo iz slačilnice čudežno pritekel tudi Dražen. Pogrešajo moža, ki je v finalu OI leta 1992 drzno pogledal v oči celo Michaelu Jordanu. In ko mu je ta dejal, v naslednjem napadu ti bom zabil koš med očmi, mu je hladno odgovoril: »Jaz pa tebi«.
Ko je dobil žogo, ni snedel besede.
