Lakovič dokončno obesil košarkarski dres na klin

Dolgoletni kapetan slovenske reprezentance Jaka Lakovič je pri 38 letih končal športno pot.
Objavljeno
27. julij 2016 12.57
rsi*Slovenija Grcija
M. Ž.
M. Ž.

Ljubljana - Dolgoletni slovenski kapetan in zdajšnji pomočnik selektorja slovenske članske reprezentance Jaka Lakovič je pri 38 letih uradno končal svojo kariero.

Lakovič je na svoji dvajsetletni profesionalni poti igral za Slovan, Krko, Panathinaikos, Barcelono, Galatasaray, Avellino, Gaziantep in drugo ekipo Barcelone, pri kateri je bil od leta 2015 nekakšen mentor mlajšim igralcem. Svoj največji klubski uspeh je doživel leta 2010, ko je z Barcelono postal evropski prvak.

Ljubljančan je bil tudi nepogrešljivi član slovenske reprezentance, za katero je med letoma 2001 in 2013 odigral rekordnih 86 tekem in na vseh tekmah dosegel 1564 točk, kar ga na lestvici najboljših strelcev uvršča na prvo mesto, na uradnih tekmah pa z 880 točkami zaostaja le za Teomanom Alibegovićem (990).

»Po kratkem in globokem razmisleku sem se odločil, da zaključim kariero profesionalnega košarkarja. Zavedam se, da se s tem poslavljam od življenjskega obdobja, ki mi je dalo praktično vse. Košarka je bila in bo ostala pomemben del mojega življenja, čeprav ne več v vlogi profesionalnega igralca. Na svoji profesionalni poti sem spoznal veliko izjemnih ljudi in spletel mnoga dragocena prijateljstva, ki bodo ostala za vedno. Počaščen sem, da sem lahko igral za nekatere izjemne kolektive, se z njimi dodobra poistovetil in nosil drese z njihovimi barvami in obeležji, začenši z mojim matičnim klubom Slovanom, pa Krko, Panathinaikosom, Galatasarayem, Avellinom, Gaziantepom, FC Barcelono, s katero bom sodeloval tudi v bodoče in pa seveda reprezentanco Slovenije, za katero sem vedno igral s srcem in dušo,« je v izjavi za javnost zapisal Lakovič.

Končal je igralsko pot, zdaj se bo posvetil trenerski

Jaka Lakovič se je še pred koncem svoje igralske poti podal v trenerske vode, saj je bil imenovan za pomočnika slovenske članske reprezentance Igorja Kokoškova, tako da bo svoje znanje prenašal na prihodnje rodove.

»Zahvaliti se moram soigralcem, trenerjem in uslužbencev vseh ekip, s katerimi sem preživel mladost in igralsko kariero. Brez vas ne bi postal človek in igralec, kakršnega me poznajo ljubitelji košarke doma in po svetu. Kajpada ne smem pozabiti vas, moji zvesti navijači, ki ste me nosili in spodbujali, ko je bilo najtežje, pa tudi nagrajevali, kadar je bilo najlepše. Če ne bi bilo vas, ne bi bilo zanosa, s katerim sem igral košarko. Pogrešal vas bom. Čas je, da svoje znanje in izkušnje prenesem na bodoče rodove, ki bodo tudi v prihodnje zmagovali in se borili za vse nas. Premalokrat se zavedamo, da smo vsi skupaj ena velika ekipa, ki potrebuje obilo dobrega duha, povezanosti in volje do igranja,« je še zapisal nekdanji slovenski košarkar, ki se je ob koncu zahvalil tudi svoji družini:

»Vsega, kar sem dosegel, seveda ne bi bilo brez moje družine, ki me je vseskozi podpirala in opogumljala; dragi moji, zavedam se, koliko odrekanj in nesebične pomoči z vaše strani je bilo treba, da sem lahko zajel vse sadove, ki jih ponuja kariera poklicnega košarkarja. Zaradi mene ste se morali pogosto soočati s temnimi platmi profesionalizma, ki ste jih občutili tudi na lastni koži. Draga moja Helena, ne najdem besed, s katerimi bi pokazal vso hvaležnost, ki jo čutim. Ob vsem skupaj me prežema ponos, ki me bo spremljal tudi v nadaljevanju mojega življenja. Še enkrat hvala vsem, ki ste me spremljali in mi stali ob strani v teh fantastično lepih dvajsetih letih kariere profesionalnega košarkarja.«