Tiskane izdaje
Ljubljana – V kolikšni meri bo državna lovorika Tajfuna vplivala na spremembe v slovenski košarki, če sploh bo, bomo lahko ocenili šele v prihodnjih mesecih. Za zasluženim uspehom Šentjurčanov je v veliki meri stal Dragiša Drobnjak, ki se je okitil z osmo državno lovoriko v karieri, šesto v Sloveniji.
Koliko zagona za veliko zgodbo v majhnem okolju vam je dala prejšnja sezona, ki je bila z Unionom Olimpijo precej neuspešna?
Niti malo se nisem obremenjeval s tem, saj sem prišel v Stožice, da bi prevzel bolj obrobno vlogo in počasi morda končal kariero. Si pa v tej sezoni prvič nisem naložil pritiska. Verjetno je bila tudi zato tako uspešna. Veliko sem razmišljal o družini in o tem, kako me osrečuje, ter se zelo sprostil, kar me je spremljalo vse leto. Na treningu pa sem ostajal neizprosen in poskušal soigralcem dopovedati, kako sem navajen delati in da ne morem po poti, kakršne so bili vajeni oni. Sem pa videl potencial v moštvu in da lahko veliko naredimo.
Ste se morali ob prihodu v moštvo, ki je bilo lani predzadnje, morali močno prilagajati na nove razmere?
Ko je bil za nami že niz zmag v prvem delu DP, smo se malo za šalo, malo zares pogovarjali, kaj pa, če bi vendarle naredili kaj večjega. A s trenerjem Dejanom Mihevcem sva se osredotočala na kratkoročne cilje, čeprav se je do finalnega turnirja pokalnega tekmovanja že videlo, da imamo neko kakovost. Vedno je lažje igrati v klubu, katerega prioriteta niso lovorike, zato je v Sloveniji najtežje igrati za Olimpijo. Težje kot za Krko. A ko prideš k njej, moraš pokazati, da si iz pravega testa za to raven, da nisi zašel v klub. S tem pride tudi samopotrditev. Sam sem šel čez takšno prelomnico pred 10 leti, čutil pa sem nekaj podobnega tudi pri prihodu v Ostende leta 2009.
Po sijajnem začetku v prvem delu DP je sicer sledil niz porazov v ligi za prvaka, ko se je že zazdelo, da ne boste zdržali do konca. Je krizno obdobje prineslo streznitev?
Šlo je za proces, skozi katerega gre skoraj vsako moštvo. Uspelo nam je, da nas porazi niso potegnili navzdol, z njimi smo celo rastli. Po svoje so bili dobrodošli, saj so nas opozorili na napake iz prvega dela, ob nori seriji 19:1 smo se nekajkrat srečno izvlekli.
Dejan Mihevc je mlajši od vas. Sta se dopolnjevala, ste kdaj čutili, da potrebuje pomoč?
Šele po mesecu treningov sem dojel, da sem starejši celo od vseh v strokovnem štabu Tajfuna. To je postala kar šala, s katero smo se sproščali. Trener je pričakoval, da bom dal moštvu stabilnost, sem pa na treningih hitro videl, da so nekateri soigralci površni. Ne, ker se jim ne bi ljubilo delati, marveč zato, ker nikoli niso bili del sistema na najvišji ravni, v katerem bi morali vedno dati vse od sebe. Po 15, 16 letih sem se prvič znašel v zasedbi, v kateri del košarkarjev hodi v službo ali šolo, v kateri je polprofesionalizem prisoten že nekaj časa. Zato pri nekaterih ob prihodu na treninge včasih ni bilo naboja oziroma želje, da bi napredovali. Začel sem jim priganjati, takšen sem. Če jaz pri 37 letih dam vse od sebe, si jemljem pravico, da to pričakujem tudi od deset let mlajšega. Sprva niti nisem dojemal, da se tako odzivam, trener pa tudi ni nič rekel. Ko sem mu omenil, je dejal, da je pomemben le učinek. Tako je on prevzel bolj pomirjevalno vlogo.
Podobno vlogo naj bi lani odigrali pri Olimpiji, a učinek ni bil podoben. Je to možno doseči le na določeni ravni, so igralci glede na velikost kluba različno odprti za nasvete?
Težava Olimpije je, da se nekateri mlajši zadovoljijo že s tem, da so podpisali pogodbo z najodmevnejšim slovenskim klubom. Menijo, da so s tem postali glavni, da jim nihče nič več ne more. Ko sem leta 2003 prvič dobil priložnost, da oblečem Olimpijin dres, sem se sredi julija sam začel pripravljati kot norec. Tega zdaj ni več. Poleg tega bi se morali slovenski igralci pri Olimpiji zavedati, da bodo v DP toliko bolj na udaru. Zakaj? Njihovi tekmeci, ki niso imeli priložnosti za selitev v Ljubljano, si namreč mislijo, da so vsaj enako dobri, če ne boljši, da bi lahko igrali v Stožicah, zato se poskušajo dokazati v dvobojih z Olimpijo. Za končnico DP moraš biti najbolj psihično pripravljen. Nihče nima več zdravih motivov, želje po napredku, večino vodi le misel na to, kako se bodo prodali in več zaslužili.
Kar je po svoje zaušnica klubom, iz katerih mladi prehajajo v Ljubljano ali Novo mesto …
Res je, vse je posledica vzgoje v klubih, pa tudi doma. Bistvo kolektivnega športa je, da podrediš svoje individualne cilje dobrobiti ekipe. Tega se mora zavedati vsak igralec, ki pride v velik klub. Predlani sem se o mlajših pogovarjal s kolegom, košarkarjem, ki je dejal, da bi v primeru sestavljanja moštva najraje pripeljal le tiste, ki znajo delati oziroma imajo zdrav odnos do dela in od tam gradil zgodbo. Kar pa je danes zelo težko. Vse manj se jih zaveda, da v športu vlada hierarhija.
Je Tajfun pripravljen na izzive, ki mu jih prinaša državna lovorika?
Nisem se dovolj pogovarjal z vodilnimi v klubu, da bi lahko trdil, ali so zreli zanje. Vem pa, da jim uspeh ogromno pomeni in da se zavedajo omejitev. Mislim, da je to 15. sezona Šentjurja v DP, kar si štejejo v čast. Ne vem pa, kako se bodo odločili glede prihodnosti, ali se bodo podali v ligo ABA ali ne.
Zanimivo, med sezono ste zavrnili vabilo Krkinega trenerja Aleksandra Džikića, čeprav vam je pogodba dopuščala odhod. Zakaj?
Pri tem se lahko vrnem štiri leta nazaj, ko sem igral za Krko. Tisto je bila morda celo moja najuspešnejša sezona v karieri. Igrali smo na finalnem turnirju lige ABA, osvojili lovoriko v pokalu eurochallenge in bili državni prvaki. A soproga mi je pozneje rekla, da sem se ji zdel nesrečen. Ko sem razmišljal o tem, sem ugotovil, da to ni bilo več Novo mesto, kakršnega sem poznal od prej, ko je vladala evforija ob prvi lovoriki in ko je mesto štiri leta živelo z uspehom. Pravi navijači so sicer ostali, a so se začeli pojavljati tudi takšni, ki so na tribune prihajali le zato, da so pljuvali po moštvu in stresali negativno energijo. Najprej sem Džikiću rekel, da me ponudba zanima, a sem si nato premislil. Vem, da se je zelo potrudil, da me pripelje, a verjamem, da me vodilni niso imeli v načrtu. Tudi če bi bil s Krko letos prvak in najboljši igralec DP, me klubski šefi po zadnji tekmi ne bi niti pogledali več. Tega pri 37 letih ne potrebujem.
Tedaj je dejal, da vam bo žal. Vam je že čestital?
Ne, čestitke še nisem prejel. Res mi je po najinem pogovoru dejal, da je Tajfun dosegel zgornjo mejo in da sem napačno odločil.
