Pritisk očitno prinaša lovorike

München – Kako je v nogometu več različnih svetov, lahko veliko povesta Carlo Ancelotti in Arsene Wenger. Slednji je v angleški ligi daleč od vrha, a kljub temu posluša manj kritik kot Ancelotti na prvem mestu nemške lige s sedmimi točkami naskoka. Oba današnja tekmeca pa sta si precej različna še po mnogih kriterijih.

V mnogočem je 57-letni Carlo Ancelotti, trener Bayerna, pravi vajenec v primerjavi s 67-letnim Arsenom Wengerjem. Francoski trener je na klopi Arsenala že od leta 1996, tedaj pa je njegov italijanski tekmec šele dobro začel trenersko kariero. In v kolikor se Wenger od tedaj ni premaknil iz Londona, je Ancelotti služboval v Italiji, Angliji, Franciji, Španiji in zdaj še v Nemčiji, v njegovem življenjepisu pa so med delodajalci navedeni Juventus, Milan, Chelsea, Paris Saint-Germain, Real Madrid in Bayern München. Crème de la Crème!

Kako drugačen pritisk prenašata, pove podatek, da Wenger ni bil angleški prvak več kot dvanajst let, a še vedno drži svojo službo, medtem ko je bil Ancelotti leta 2015 odpuščen pri Realu, čeprav je leto prej popeljal kraljevski klub do desetega evropskega naslova. Ravno v teh podrobnostih se skriva največja razlika med dvema od najbolj priznanih trenerjev našega časa – Wenger ima blažen mir, četudi ne naredi ničesar, Ancelotti pa je v vsakem klubu predvsem zato, da svoje nepotrpežljive šefe osrečuje z novo srebrnino. Tudi zato ima italijanski strateg v karieri že tri evropske lovorike (in še dve kot igralec), Wenger pa še naprej čaka na svoj prvi evropski naslov.

Kljub vsemu se Ancelotti požvižga na pritisk. »Stres? Kakšen stres? Zame je poklic trenerja najboljša služba na svetu. Ljubim to delo in vem, kaj zahteva od mene. Imam dovolj izkušenj, zato me ne more nič več presenetiti,« je rekel karizmatičen trener. Pod njegovim vodstvom so vadili nekateri največji nogometaši zadnjih dvajsetih let (Zidane, Ronaldo, Ronaldinho, Cristiano, Kaka, Ibrahimović, Maldini, Beckham, Drogba, Lampard, Ramos, Ribery, Ševčenko …), na tem seznamu manjkajo le zvezdniki Barcelone. Precej izkušenj ima tudi z nehvaležnimi lastniki in predsedniki klubov. Silvio Berlusconi, Roman Abramovič in Florentino Perez so takšni kalibri, da se zdijo njegovi sedanji šefi pri Bayernu (Uli Hoeness, Karl-Heinz Rummenigge in drugi) kot krotki mucki. »Predsedniki klubov so tisti, ki imajo glavno besedo. Moja naloga je, da ostanejo veseli,« je povedal Ancelotti.