Tiskane izdaje
V dosedanjih treh soočenjih so bili uspešnejši Otočani, ki našim nogometašem tako ali tako nikdar niso ustrezali. Še najboljši vtis je pustila selekcija Braneta Oblaka, ki je pred dvanajstimi leti remizirala v Glasgowu.
Slovenija se je v boju s Škotsko najbolje odrezala prav v prvem snidenju, ko sta se reprezentanci razšli brez golov na škotskem nacionalnem štadionu Hampden Park. Tedanji selektor Brane Oblak je v pogovoru za Delo takole podal svojo oceno gostovanja, po katerem je Slovenija ohranjala upanje na uvrstitev na svetovno prvenstvo v Nemčiji. »Seveda sem zadovoljen z rezultatom, saj na Škotsko nismo prišli prodajat znanja, ampak se predvsem borit. Imeli smo tudi nekaj lepih priložnosti, vendar smo z odlično igro v obrambi nadoknadili spodrsljaje, saj Škoti z izjemo uvodnih minut niso imeli prav nič več od igre. Glede igralcev pa – Aćimović je odigral fenomenalno, brez njega si te ekipe ne predstavljam. Od Komca in Pokorna, ki sta nekajkrat pustila preveč prostora na boku, več tudi nisem pričakoval, le Karič je igral malo po svoje.«
38.000 navijačev
Oblak je na zgodovinskem gostovanju v Glasgowu računal na naslednje akterje: vratar Borut Mavrič, Amir Karić, Matej Mavrič, Alekander Knavs, Ermin Šiljak (Klemen Lavrič), Nastja Čeh, Andrej Komac, Jalen Pokorn, Mile Aćimović, Simon Sešlar, Zlatko Dedić (Goran Šukalo). Slovenci v tekmi pred 38.000 gledalci niso delovali slabo. Veliko slabše so se odrezali v naslednji preizkušnji, ko so Škote gostili na povratni tekmi v Celju. Oblakovim adutom, ki so na tedanjem »nacionalnem« štadionu edini zmleli tudi poznejše svetovne prvake Italijane, ni steklo. Ni jim pomagala niti začetna bojevitost, zaradi katere je denimo prejel rumeni karton današnji kapetan reprezentance Boštjan Cesar. Škoti so pred 9000 navijači v Areni Petrol zmagali s 3:0 (Darren Fletcher, James McFadden, Paul Hartley), kvalifikacije za mundial v Nemčiji so se končale klavrno.
»Četrto mesto realno«
»To je bila tipična nogometna predstava Škotov in lekcija o tem, kako je treba igrati tekmo v gosteh. Uspevalo jim je vse. Škoti so bili bolje postavljeni in imeli na igrišču več prostora. Zadovoljen sem z igro svojih fantov, ne pa z izidom. Četrto mesto na lestvici je realno,« je ocenil selektor Brane Oblak. Igrali so vratar Samir Handanović, Matej Mavrič (Nejc Pečnik, Branko Ilić), Cesar, Knavs, Robert Koren, Čeh, Komac, Tonči Žlogar, Sebastjan Cimerotić, Aleksandar Rodić (Šiljak) in Aćimović. Slovenija je končala kvalifikacije za Italijo (23), Norveško (18) in Škotsko (13) ter pred Belorusijo (10) in Moldavijo (5).
Istih pet kot danes
Najbolj svež spomin na merjenje moči med Slovenci in Škoti – če odmislimo številne uspešne bitke nogometašev Maribora – sega v leto 2012, ko sta se izbrani vrsti sešli v Kopru. Natančno 3982 gledalcev na Bonifiki je videlo dva gola (1:1; Kirm; Christophe), prijateljska tekma pa je razkrila številne izzive, ki so pozneje čakali na reprezentanco. Ko so namreč Škoti spustili žogo na tla, so bili podjetnejši od Slovencev.
»Odigrali smo privlačno tekmo, v prvem polčasu je bilo veliko ritma v igri, v drugem pa je zaradi menjav padel. Zaslužili smo si remi, z več sreče bi nam uspelo še kaj več,« je menil Slaviša Stojanović.
Stojanović je v svoji drugi tekmi na slovenski klopi – po porazu z ZDA v Stožicah – poslal na igrišče naslednje fante: Handanović, Mišo Brečko, Marko Šuler, Cesar, Bojan Jokić, Rene Krhin (Darijan Matić), Aleksandar Radosavljević, Andraž Kirm (Nejc Pečnik), Valter Birsa (Haris Vučkić), Josip Iličić (Dare Vršič), Dedić (Zlatan Ljubijankić).
Srečko Katanec je torej poklical v jato pet imen (Cesar, Jokić, Krhin, Birsa, Iličić), ki so 29. februarja 2012 izkusili slog škotske igre. Škotsko reprezentanco je torej v treh tekmah spoznalo 33 slovenskih nogometašev.
