Tiskane izdaje
Ljubljana - Vrsto let je Gorazd Škof tisti zanesljivi mož v slovenskih rokometnih vratih, mnogokrat ključni igralec in tisti, ki prinese zmago. Srčno se bori in huronsko veseli uspehov. Prijazen in vedno nasmejan je že zdavnaj osvojil srca navijačev, ki ga kakor škofa – kaj škofa, kot papeža ali celo svetnika – slavijo, ko začne svoj niz obramb.
In že dvajset let je tako. Vse odkar je »davnega 1996. leta« v domačih Brežicah po naključju iz nogometnih vrat zavil v rokometna. Ker je tedanji drugoligaš ravno potreboval vratarja. Prek Krškega in Dobove ga je pot vodila v Velenje, od tod pa nato v Celje, kjer je stopil v čevlje velikega Dejana Perića. »To so bili drugačni časi. Nismo igrali lige prvakov, zelo močno je bilo državno prvenstvo. Ena tekma na teden, služba dopoldne. To je bil povsem drugačen sistem, o katerem ti fantje v reprezentanci, ki so od mene mlajši 15, 20 let, sploh nimajo predstave,« se je spominjal svojih začetkov. Nekaj časa je šport usklajeval s službo v trgovini, preden se mu je posvetil profesionalno in tudi začel žeti uspehe. Danes, ko gleda nazaj, se strinja, da mu je telo dobro služilo, le leta 2006 si je poškodoval križne vezi, sicer pa ni imel težav. »Treba je imeti tudi malo sreče. In dobre gene. Se je pa priprava telesa že precej spremenila, z vsemi temi pripravki, ki jih uporabljamo danes, telo še lažje zdrži. Nisem si mislil, da bo tako potekala moja pot. Šport ti da veliko, morda tudi veliko vzame. A nekaj je treba početi. Je pa čas, da se počasi umirim in grem v kakšne druge vode,« je 39-letni vratar napovedal, da prav dolgo ne bo več vztrajal na rokometnih igriščih.
Zato je tudi toliko bolj vesel, da se je pred koncem bogate kariere, v kateri so ga močno zaznamovala zlasti leta v Celju in osvojitev srebrne kolajne z reprezentanco na EP 2004, zgodilo še to »sanjsko leto«, v katerem bo lahko uresničil še ene velike reprezentančne sanje in nastopil na olimpijskih igrah, nato pa zaigral še za sloviti Paris St. Germain, za prestop h kateremu se je dogovoril letos. »Seveda so OI največji športni dogodek na svetu, vendar v rokometu za najmočnejše tekmovanje velja EP. Na OI je še nekaj reprezentanc, ki ne spadajo v sam vrh in težko posežejo po kolajnah. Ko smo šli na kvalifikacije, je bila to moja zadnja možnost za OI, za konec reprezentančne kariere pa je to prava pika na i. Res je, da se ne bomo zadovoljili le s tem, da smo se tja uvrstili. Ne bomo le gledalci, nismo se zaman pripravljali vse poletje. Poskusili bomo marsikomu zagreniti življenje,« je povedal o olimpijskih pričakovanjih. Pravi, da v Rio odhaja reprezentanca, v kateri vlada odlično vzdušje, dobra sinergija med starejšimi in mlajšimi igralci.
Počasen in okrogel gre v gol
Kot najstarejši v moštvu ima temu primerno veljavo. Vendar mu ni do tega, da bi mlajšim vsepovprek delil naloge. »To se je spremenilo, danes tega ni več toliko. Razen tistih stalnih nalog, da najmlajši pospravijo žoge. To je druga generacija, ki več časa preživi na telefonih in računalnikih,« je dejal in tudi poudaril, da je najbolj pomembno to, kar si selektor želi na igrišču – da so enotni. Odkar se lahko zatečejo k fizioterapevtoma, v sobo, ki je obarvana v slovenske barve in je postala kar nekakšno svetišče, v katerem koli hotelu so, se počutijo še bolje in dihajo drug z drugim. »Kjerkoli smo, ves hotel diha z reprezentanco. Morda je to vzrok, da se vsi dobro počutimo. Smo dober tim, povezava med mladimi in starejšimi dobro deluje. Tudi oni pa ne bodo večno mladi, upam, da se bodo od nas kaj naučili,« se je nadejal, nato pa jih malce le zbodel in dejal, da jim pa še manjka nekaj zagrizenosti, predvsem v njihovih bojih med starimi in mladimi na treningih. »Mislim, da so v vseh pripravah doslej dobili dve naši igrici. Manjka jim še ostrine in dokončne zmagovitosti. Stari se ne damo, vedno znova jim dokazujemo, da bodo morali še kaj pojesti in narediti nekaj sklec, če nas želijo premagati. Ko pa nas bodo premagali, bodo pravi levi.«
Kljub vsemu pa priznava, da so mladi rokometaši danes že vrhunsko pripravljeni atleti tudi zaradi ostrejšega urnika in velikega števila tekem. Sam je začenjal kariero v času, ko so imeli v tednu le eno tekmo in tako veliko časa za počitek. »Nekdaj je šlo vse bolj na moč, vendar rokometaši niso bili tako tekaško sposobni kot zdaj.« Podobno je tudi z vratarji. Sam je že od nekdaj stal v golu in niti ni poskusil igrati na kakšni drugi poziciji. »Danes trenerji v mlajših selekcijah lahko izbirajo vratarja, glede na telesne predispozicije otrok. Včasih so rekli, ti, ki si bolj počasen in okrogel, pojdi v gol, danes pa ni več takšnih vratarjev. Spomnim se, da je Beno Lapajne lahko od vseh največ tekel. Danes vidim, da so vsi že zelo atletske postave.«
Tekmovanje glasbenih
V Braziliji ne bo časa za pohajanje naokrog ali poležavanje na plaži. To Škof tako in tako najraje počne v svojem Pirovacu pri Šibeniku, kamor zahaja že vrsto let in ima tam že dobre prijatelje. Dva tedna za oddih si je njegova družina vzela po olimpijskih kvalifikacijah, to pa je bilo vse. Ko se bo vrnil iz Ria (upa seveda, da čim pozneje), bo doma le kakšen dan, dva, nato pa se bo že odpravil v Pariz. Njegovi dekleti bosta ostali doma, hčerka Hana hodi v drugi razred. Ga pa bosta z Nuško obiskali med počitnicami. Kako mu je všeč ta metropola? »Joj, to je preveliko mesto zame,« pravi, da se veliko bolje počuti na svojem ranču v Brežicah. »Če bi bil mlajši, bi bilo morda drugače. Tako pa sem vzel stanovanje blizu dvorane, vse imam na dosegu roke, ne potrebujem avta, tako rekoč sem v središču mesta. Pomembno je, da že znam malo francosko, sicer pa je klub dobro organiziran, vsi govorijo tudi angleško, zato ne pričakujem težav,« je povedal o svoji najvišji stopnički v klubski karieri. Če bi na njej osvojil tudi prvenstvo, na OI pa kakšno kolajno, bi bil to ... »Ne še konec,« vendarle ni napovedoval dokončnega slovesa. »Še eno sanjsko leto.«
