Ne za dobrodelnost, ampak za veliki slam

Melbourne – Pred tremi meseci na odprtju teniške akademije Rafael Nadal z Rogerjem Federerjem ni mogel igrati ekshibicijskega dvoboja, saj sta bila oba poškodovana, udarila sta le nekaj žogic z otroki. Upala sta, da bosta nekega dne vendarle še lahko odigrala kako dobrodelno partijo. Jutri se bosta v finalu OP Avstralije merila za lovoriko za veliki slam ...

Uvodni turnir za grand slam se je v časovni kapsuli vrnil kako desetletje nazaj, v najboljše teniške čase, finalisti v obeh posamičnih konkurencah pa imajo skupaj neverjetnih 60 velikih naslovov. In v bistvu se bo samo Serena Williams pričakovano borila za lovoriko, pri moških bo to v veliki meri finale odpisanih. Če ne za vedno, pa gotovo za OP Avstralije 2017, potem ko sta tako Roger Federer kot Rafael Nadal prejšnjo sezono sklenila predčasno zaradi poškodb, Švicar že po Wimbledonu, medtem ko je bil Španec na prisilnem počitku od Roland Garrosa do OI, izpustil pa je tudi nekaj zadnjih turnirjev. Tudi sama nista verjela, da bi jima lahko v Melbournu uspelo kaj takega – in tega ne skrivata –, toda po izpadu največjih favoritov Andyja Murraya in Novaka Đokovića v izjemno zgodnji fazi turnirja so teniški navdušenci sprva zelo potiho, nato pa vedno bolj na glas sanjali prav o finalu igralcev, ki sta v preteklosti zgradila eno največjih rivalstev v zgodovini tenisa.

Včeraj so tako želeni obračun tudi dočakali, a ni šlo gladko. Nikakor ne. Grigor Dimitrov se je v svojem drugem velikem polfinalu odlično upiral Nadalu, igralca sta poskrbela za najboljši dvoboj na letošnjem turnirju, za dvoboj, ki bo šel v anale. Seveda je Rafa odigral v Melbournu že kar nekaj takšnih, vštevši najdaljšega, skoraj šesturni finale na velikih slamih sploh, proti Novaku Đokoviću leta 2012. To je bil za Španca res pravi preizkus, ali je spet tisti pravi, to je bil maraton, v katerem sta odločali tako telesna kot mentalna moč. V sezoni velike psihične krize, pred dvema letoma, bi bil kaj lahko poraženec takšnega dvoboja, tokrat je bil veliki zmagovalec. Četudi je v odločilnem petem nizu serviral drugi, kar prinaša dodatni pritisk, v najpomembnejših točkah, ko je denimo reševal žogice za break (3:4, 15:40), je odigral, kot se od asa njegovega kova spodobi, to so bili tudi najbolj napadalni trenutki njegove igre. Dimitrov je pokazal, da je v pripravljalnem obdobju odlično delal, malce manj kot pet ur je izzival španskega tekmeca, na koncu pa ostal zvest statistiki, da dvobojev, daljših od treh ur in pol, ne dobiva (0:7). Na veliko navdušenje gledalcev, ki so bili seveda na Nadalovi strani, je Španec slavil zmago s 6:3, 5:7, 7:6 (5), 6:7 (4), 6:4.

»Iskreno povedano nisem verjel, da lahko pridem tako daleč, niti sanjati si nisem upal, da bom spet v finalu in presrečen sem. Če dobro treniram, je torej vse mogoče,« je priznal Nadal, velik navdušenec nad takšnimi dvoboji, kakršnega je odigral včeraj, zato tudi ni zagovornik skrajšanja partij. »Nihče si ne zapomni dvobojev, ki trajajo 60 minut, ljudje si zapomnijo takšne obračune. Tekme na tri dobljene nize so res nekaj posebnega, čeprav ti uničujejo telo,« razmišlja Španec, ki je prav tako navdušen nad tem, s kom se bo pomeril za naslov. »Ne bom lagal, da ni finale grand slama z Rogerjem nekaj posebnega. Vesel sem zase, vesel sem zanj, to bo res lepo doživetje,« napoveduje Rafa.

Španec je seveda od nekdaj trn v Rogerjevi peti, slednji pravi, da zato, ker sta se od začetka večkrat merila na pesku, kar je potem vplivalo tudi na razplet dvobojev na drugih podlagah. Nadal v medsebojnih dvobojih vodi s kar 23:11, gotovo pa ne bi imel nič proti, če bi se ponovila melbournska zgodba iz leta 2009. Tedaj je odigral polfinalni maraton s Fernandom Verdascom (6:7, 6:4, 7:6, 6:7, 6:4), nato pa v finalu ugnal Federerja. Če bi se res uresničil ta scenarij, bi Nadal postal prvi igralec (moški) v odprti eri z vsaj dvema naslovoma na vseh štirih turnirjih za veliki slam.