Ko si med najboljših pet, je olimpijska kolajna blizu

Enza Smrekarja so pred dnevi na zasedanju skupščine Smučarske zveze Slovenije vnovič izvolili za predsednika. V pogovoru za Delo se je ozrl k stanju na zvezi, olimpijskim igram v Pjongčangu, izostankom Ilke Štuhec in Teje Gregorin, prireditvam najvišje ravni pri nas ter utripu v posameznih panogah.

Gospod Smrekar, za vami je zelo mirno volilno zasedanje, tudi pri zborih posameznih panog kakšnih dvobojev za vodilna mesta, v nasprotju s preteklostjo, ni bilo zaznati. Kako gledate na to?

Drži, z izjemo skokov in nordijske kombinacije ter deskanja res ni bilo velikih ugank, pa tudi pri omenjenih panogah se je razpletlo mirno. Zaupanje, ki smo ga bili deležni vsi, le potrjuje, da sedaj v SZS nismo v kriznem obdobju, kar niti ne preseneča. Delo izvršnega odbora je strokovno, konstruktivno, deluje v smeri povečanja prihodkov in izboljševanja pogojev za delo. Panogam smo podelili več pristojnosti glede stroke in trženja, dejansko smo povezali tiste, ki porabljajo proračun, s tistimi, ki ga polnijo, panoge imajo svoje račune in tekoče spremljajo stanje sredstev.

Toda mar ni nenavadno, če že ne kar moteče, da so bila tako zasedanja te glavne skupščine kot tudi posameznih zborov panog v zadnjih dneh pred igrami? Mar ne bi bilo bolj smotrno in logično, da bi sedeli skupaj po koncu sezone?

Morali smo upoštevati stari statut, v katerem je zapisano, da so volitve pred olimpijskimi igrami. V novem statutu, ki je stopil v veljavo po sklicu volitev, je ta rok prestavljen v marec. Ta mesec je soliden kompromis, saj staremu ali novemu vodstvu omogoča razmišljanje o naslednji sezoni. Trenerjev in vodij panog pomladi ali pozno poleti ne morete več dobiti, dogovore in pogodbe z njimi kaže sklepati že v tekoči sezoni za naslednjo zimo.

A najprej so zdaj dejansko pred vami olimpijske igre, kako gledate iz zornega kota SZS na Pjongčang 2018?

Gre za na nek način vrh štiriletnega obdobja, res pa je, da v smučarskem svetu to ni edini pomemben dogodek. Že zgolj v eni sezoni, pa naj si bo to tudi olimpijska, imamo pomembne tekme za točke svetovnega pokala in boj za kristalni globus, svetovna prvenstva so prav tako poseben vrh, za nas pa so zelo pomembne tudi prireditve najvišje tekmovalne ravni pri nas. Res pa je, da je odmevnost OI posebna, mik tega spektakla je tudi v nepredvidljivosti. Ne zmagujejo le tisti, ki so blesteli pred prihodom na prizorišče. Odločata lahko dnevna forma in ustrezna tehnična priprava smuči. Ker imamo smučarske panoge tekme na prostem, lahko tekmovalni razplet krojijo veter, dež, sneg, megla. A naloga nas iz SZS je pripraviti športnike, da bi bili kar najbolj osredotočeni na tekmovalne cilje in jih pozneje tudi dosegli.

Kolikor vas poznamo, nikdar pred velikimi tekmovanji ne napovedujete kolajn …

Prav zato ne, ker so vrhunski dosežki odvisni od številnih dejavnikov. Zagovarjam pa, da če se je nekdo sposoben uvrščati med najboljših pet ali deset na posameznih tekmah v sezoni, je seveda kandidat tudi za olimpijsko kolajno. Veseli me, ker imamo tudi letos takšne športnike.

Popotnica zadnjih zimskih iger je sicer imenitna, Slovenija se je takrat veselila rekordnih osem kolajn, vse so bile pod streho SZS. Ponovitev dosežka se tokrat zdi težko uresničljiva, mar ne?

Tiste igre so bile posebne saj smo imeli šampionko Tino Maze. Zanimivo sicer, da v tisti zimi ni bila tako suverena kot sezono prej, a vrhunsko se je pripravila na igre in tam zablestela. Toda ni šlo le za Tino – prve kolajne so takrat botrovale izjemni timski energiji, naši športniki so drug drugega spodbujali, vrhunski dosežki niso bili več naključni. Če pomislimo, kako je zdaj, vemo, da tako izrazitega šampiona, kot je bila Tina, nimamo, toda imamo nekaj posameznikov, ki so pravi mojstri za največje tekme. Nazadnje so me tako razveselili skakalci na SP v poletih, biatlonec Jakov Fak je denimo že večkrat v preteklosti dokazal, kako se zna zbrati za osrednji cilj sezone.

Verjetno ste si mislili, da bi Tinino vlogo z zadnjih iger lahko prevzela Ilka Štuhec, a ji je šla zaradi poškodbe olimpijska sezona po zlu …

Vidite, vse to je šport. Hudo mi je zanjo, obenem verjamem, da se bo uspešno vrnila. Na srečo pa v Sloveniji alpsko smučanje ni zgolj šport ene posameznice ali posameznika, imamo več kandidatov za odmevne dosežke, kar so ne nazadnje potrdile tudi tekme v zadnjih tednih pred OI.

Kako pa je z Ilkinim statusom zdaj, kako z izplačili, kolikor vemo, ste ji pri SZS dolžni dohodke po pogodbi?

Gre za obveznosti panoge, se pa zavedam, da izplačila kroji tudi dinamika poslovanja s pokrovitelji. Imamo jih veliko, toda izplačila so razporejena skozi vso sezono in ne samo na začetku. Takrat gre največji del proračuna za nujne priprave v Južni Ameriki. Ocenjujem, da ni razloga za skrbi. Nihče ni odšel s smučarske zveze, da bi mu ostali dolžni, pa čeprav z zamudo.

Na igrah ne bo tudi biatlonke Teje Gregorin, nazadnje v Sočiju bronaste. Kako gledate na njen dopinški primer, o katerem sicer vseh podrobnosti in domnevne kazni še ni?

Težko bi komentiral, kaj se je s Tejo dogajalo pred osmimi leti v tem primeru iz Vancouvra, ker me takrat še ni bilo v tej vlogi na SZS. Seveda pa mi zdaj ne more biti vseeno, da se je športnica našla v takšnem položaju. Gre za izjemno škodo tako po njeni športni plati kot tudi osebni. Bomo videli, kako se bo primer razpletel, za nas pa je že zdaj to jasno opozorilo, da moramo na zvezi v prihodnje temeljito razmisliti, kako bi lahko storili še več pri osveščanju in preventivi, da ne bi športniki prihajali v takšne skušnjave.

Tako v biatlonu ostaja udarni slovenski olimpijski adut Jakov Fak, toda pri njem se je pred dnevi zapletlo okrog neposrečenega primera zastavonoše – kako ste preživljali vse te dogodke?

Če bi se najprej ozrl k Jakovu kot tekmovalcu, moram povedati, da sem izjemno vesel, ker se je po zdravstvenih težavah zadnjih dveh sezon imenitno pripravil na to zimo. V tej formi in z njegovim pristopom lahko tudi na OI opozori nase. Ko se spomnim na zaplet okrog izbire zastavonoše, mi je hudo za Jakova, kot bi mi bilo za kateregakoli drugega, če bi se znašel v takšnem položaju. Želja OKS, da bi zastavonošo izbralo ljudstvo, ni bila zlonamerna, res pa doba digitalizacije postavlja posebna pravila in skriva številne pasti. Zagotovo bi lahko vse skupaj organizirali tudi drugače, a sprva niti ne pomisliš, da na Slovenskem obstaja manjši del prebivalstva z drugačnimi pogledi na svet od večine. Spletno omrežje lahko v takšnem primeru postane poligon nestrpnosti. Menim, da bi se moral vsak komentator podpisati z imenom in priimkom. Zaplet je žal nastal, zelo pa cenim, da se je Bogdan Gabrovec, predsednik OKS, osebno opravičil Jakovu. Obenem tudi vem, da je slednji kot izjemen športnik zdaj zbran le še na OI ter da ne razmišlja o vseh nevšečnostih.

Če ostaneva pri biatlonu – žal v tej sezoni ni bilo tekme najvišje ravni na Pokljuki, kako gledate na to?

Seveda bi jo raje imeli vsako sezono, toda odkar je upravljanje biatlonskega centra v rokah tistih, ki ta šport poznajo, izpad tekme ne skrbi. Zasedenost prizorišča je že vso zimo izjemna, izostanek tekme na Pokljuki pa nadomestijo z drugimi dejavnostmi. Ostajamo seveda pri kandidaturi za svetovno prvenstvo v biatlonu 2021, videli bomo tudi kakšen bo status preteklih ali novih kandidatur na letošnjem jesenskem kongresu v Poreču. Upamo na najboljše, kako pa se bo razpletlo glasovanje, je težko predvidevati.

Se je pa v Planico vrnil svetovni pokal v smučarskem teku, nordijski center kot temelj želje o prirejanju SP v klasičnem smučanju je zaživel.

Če pomislimo, da pod okriljem SZS prirejamo do osem tekem svetovnega pokala v vsaki sezoni, smo lahko res ponosni. Navdušen sem, ker imamo zdaj v nordijskem centru vrhunske predstave v skokih, teku in kombinaciji, obenem tudi dnevni rekreativci pridejo na svoj račun. Dvakrat smo s Planico kandidirali za nordijsko SP le s skicami, šele v tretjo smo imeli vsaj delno postavljen objekt, zdaj je vse skupaj na najvišji ravni in vsi vedo, da dobro deluje. Kongres FIS bo maja v Grčiji in 17 članov upravnega odbora bo odločalo o prizorišču SP, verjamemo, da so tokrat naši argumenti močnejši kot v preteklosti.

Pri slovenskem smučarskem teku je moteč predvsem minus v blagajni?

Sprememba statuta nalaga panogam odgovornost trženja panoge in gospodarnega ravnanja, lahko začasno priskočimo na pomoč, minusa pa seveda ne moremo tolerirati. Na SZS moramo delati na popularizaciji vseh panog. Radi imamo smučanje, toda če pomislite, kakšne so zime, kako smo izgubili Koblo, Zelenico, Zatrnik in še mnoga druga smučišča, se moramo strateško lotiti razvoja našega športa, v kolikor želimo imeti tekmovalno bazo v prihodnje.

V nasprotnem in precej bolj spodbudnem položaju, kot je tek, so v Sloveniji skoki, kaj si mislite o tem razcvetu in izjemni prepoznavnosti panoge?

Predvsem gre za enega boljših sistemov delovanja, ko gre za posamezne panoge na SZS. Prek 70 homologiranih skakalnic omogoča ustrezen razvoj, seveda tudi v poletnem času priprav in tekmovanj na plastiki. Če se otrok odloči za skoke, ni pretiranih stroškov za običajen družinski žep. Klubi so dobro organizirani in primer kranjske šole in panožnega centra je imeniten.

Vrhunskih dosežkov slovenskih skakalcev pa je v sezoni manj od tistih optimističnih pričakovanj.

Da bi bili vedno tako uspešni kot pred dvema letoma, je res težko pričakovati. Ozrimo se le k Avstrijcem. Stefan Kraft je še v prejšnji zimi zmagoval kot za stavo, danes pa je raven njegovih dosežkov precej nižja. Res gre za panogo vzponov in padcev. Me pa izjemno veseli, da je tudi zadnje SP v poletih potrdilo našo vlogo ene od velesil. Treba je vztrajati pri delu, verjamem v svetlo prihodnost skokov pri nas.

Kako pa se sploh ozirate k prihodnosti SZS, z 12,5 milijona evrov letnega proračuna zelo pomembne v slovenskem športnem prostoru?

Ko sem prevzel vodenje zveze, je proračun znašal približno 8,5 milijona. Krepko smo ga zvišali, pa ne pozabite na podatek, da je pri sedanjem znesku, ki ste ga omenili, sistemskih – državnih sredstev le v višini 1,4 milijona. Drugo je potrebno pridobiti s trženjem, trgovino, članstvom, prireditvami tekem svetovnega pokala, TV pravicami in seveda pokrovitelji. SZS mora biti profesionalna in komercialno vrhunsko usposobljena in ocenjujem, da je že sedaj lahko primer dobre prakse v slovenskem prostoru.

Ohranjate pa še dolg dveh milijonov evrov pri posojilu?

Postopoma, iz leta v leto, ga zmanjšujemo. Seveda bi lahko ob proračunu, kot ga imamo, dolg poravnali takoj, toda s tem bi posegli v proračune panog in nočemo, da bi trpel šport. Tekmovalcem želimo omogočiti najboljši temelj za boj s konkurenco, sproti pa delamo na postopnem zmanjševanju dolga.