Ana po osmih letih čakanja na svoje zadnje OI

Najbolj izkušena v smučarski reprezentanci Ana Drev gre na svoje zadnje olimpijske igre.
Objavljeno
31. januar 2018 20.49
Mojca Finc
Mojca Finc
Ljubljana – Veleslalomistka Ana Drev se v nedeljo odpravlja na svoje zadnje olimpijske igre v karieri. Nanje je čakala osem let. Po nastopih v Torinu (2006) in Vancouvru (2010) je izpustila tiste v Sočiju (2014), saj se je sestavljala po težki poškodbi (strgana sprednja križna vez, poškodovan hrustanec). Za prvokategornico bodo to prve igre, na katere se odpravlja v položaju, ko bo lahko napadala najvišja mesta.

Olimpijska sezona se zaradi operacije ni začela spodbudno, jeseni ste razmišljali celo o koncu kariere. Kaj vas je potegnilo naprej?

Če imaš bolečine in ne moreš trenirati ter se stanje ne spremeni, začneš razmišljati o koncu. A po spletu okoliščin se je obrnilo na bolje, koleno je začelo sodelovati, ujela sem zadnji vlak za uvod v sezono. Nastopila sem v Söldnu in preverila, kakšno je stanje. Kljub odstopu sem bila dobre volje. Šele po tej preizkušnji sem začela normalno delovati. Povečala sem količino treninga, stanje se je izboljšalo in prišla sem do sem, kjer sem zdaj.

Presenetljivo je, da ste kljub primanjkljaju treninga zelo konkurenčni. Ste si oddahnili?

Tudi jaz sem na trenutke presenečena, da sem na nekaterih odsekih zelo blizu tekmicam. Na ta razplet sem lahko samo upala. Vse sile sem usmerila v to, da dobim čim več kakovostnega treninga in se ne mučim na slabih razmerah, ki prinašajo neznosne bolečine v kolenu, saj tako ne bi mogla dvigovati forme. Manj treninga, a bolj kakovostnega, mi je pomagalo, da sem dovolj hitro skočila na višjo raven.

Čeprav nikjer ne piše, da ste vodja ekipe, verjetno dekleta na vas gledajo tako, ker ste najstarejša. Kakšni so vaši odnosi?

Ne želim se izpostavljati. V situacijah, v katerih ni treba, tega ne počnem. Ko me pa katera kaj vpraša in lahko kar koli pomagam, pa nikoli ne bom rekla ne. Dekleta so zelo prijetna. Razumemo se. Nobena značajsko ne izstopa, da bi rekla, da je z njo težko najti skupen jezik.

Stopničke Ane Bucik in Mete Hrovat so prišle ob najboljšem času, tik pred OI prinesle samozavest. Kako ekipni duh vpliva na vas?

Zelo pozitivno. Skozi vso sezono je vsaj ena odsmučala eno dobro tekmo. Ob takih trenutkih, kot je bil tisti v Kranjski Gori na Zlati lisici, ko mi je šlo slabo in je v ospredje prišla druga, je to še kako pomembno. V preteklosti je bilo tako, da če meni ni uspelo, je bilo vzdušje v ekipi slabše, zdaj pa je pozitivno, kar zelo dobro vpliva name. S tem se znebiš bremena slabe volje v ekipi zaradi tvojih rezultatov. Nikoli nisem bila članica ekipe, ki bi bila na tako visoki ravni v svetovnem pokalu. Tina (Maze, op. p.) ni bila del naše ekipe, nikoli nisva trenirali skupaj, razen v mlajših kategorijah. Da bi bila pa jaz tako konkurenčna in tudi druge sotekmovalke, tega prej ni bilo. Uživam v smučanju in to se mi zdi bistvo vsega. Tudi zaradi ekipnih rezultatov.

Kako ponesti val, ki ste ga ujele, do Pjongčanga?

Dober ekipni duh bo zagotovo vladal, vendar nanj gledam kot piko na i celotni sestavljanki. Vem, kaj moram narediti, zložiti bo treba koščke, od tehnike do drugih podrobnosti, da bom na OI tekmovala na najvišji ravni.

Čeprav mnogi poudarjajo, da se bodo na OI pripravili kot na vsako drugo tekmo, so OI vendarle drugačen dogodek, dogodek z veliko motnjami. Kako se jih otresti?

Kot športnik jih moraš sprejeti. Vsakdo zaznava to drugačnost – novo okolje, več ljudi ... Menim, da se je treba temu prilagoditi, da te ne vrže s tira, saj se je tega, kar prinašajo OI, nemogoče otresti. In tudi ne bi bilo prav, da si predstavljamo, da štartamo na vaški tekmi, saj ne bi občutili olimpijskega duha. Z OI imam pozitivne izkušnje. Rada bi spet občutila ta duh, to drugačnost in želim si, da me ta ne bi zmotila.

Ste pa na te OI čakali osem let.

Ravno sem razmišljala, da je od mojega zadnjega olimpijskega nastopa minilo res veliko časa. In prav v teh letih se je največ spremenilo v moji karieri.

Kako ste doživeli OI v Torinu in Vancouvru?

Pri meni so ta doživetja odvisna od stanja, v katerem sem prišla v sezono in od tistega tik pred OI. Pred svojimi prvimi OI sem imela dobro sezono, nisem se obremenjevala s tem, bilo mi je lepo (bila je deveta v veleslalomu, op. p.). Ampak v Vancouvru (zasedla je 19. mesto) mi je bilo boljše – okolica, vzdušje. Tokrat prvič na OI prihajam v položaju, ko lahko napadam najvišja mesta. Ne vem pa, ali bom to čutila kot priložnost ali breme.

Terena v Koreji niste imeli priložnosti preizkusiti.

Drži. Na uradnem treningu pred tekmo ga bomo presmučali, trening pa na progi ne bo mogoč.

Kakšne bodo zadnje priprave?

Doma ne bomo več trenirali, le nekaj kondicije. Smučarska vadba nas čaka v Koreji.

V začetku sezone ste imeli svoje želje glede treningov, ste dobili, kar ste si zamislili?

S trenerjem sva se pogovarjala, da glede na moje zdravstveno stanje treniram bolj kakovostno, a manj. Menim, da nam je uspelo. Nisem imela razmer za dober trening, primeren za moje stanje, samo pred tekmo v Kranjski Gori. Nameravali smo trenirati tam, a smo morali vadbo prestaviti v Trbiž. Takrat bi mi ustrezalo narediti nekaj dobrih treningov, da bi se našla. Sicer pa smo med vso sezono pred tekmami ujeli dobre razmere.