Najlepše je bilo obdobje z očetom

Ne predstavljam si marčnega obdobja brez Planice. Odkar sem na svetu, namreč praznujem rojstni dan v krogu skakalne družine v Planici. Nekoč sem tu preživel ogromno časa z očetom Bogdanom, še v starem domu Planica, pravzaprav je bila Planica vedno moj drugi dom.

V otroštvu smo kot mulci noreli za podpisi velikih asov še pod Bloudkovo velikanko. Potem je prišlo obdobje tekmovalne kariere, zdaj jo doživljam v trenerski vlogi. Planiško tekmo preživim na trenerski tribuni, celotnega dogajanja v dolini, ki jo preplavljajo navijači, pravzaprav ne doživim. Ko sem bil pod Poncami še kot otrok z očetom, sem komaj čakal planiške dneve, zato zdaj razumem starejšega sina, kako jih nestrpno pričakuje. Sprašuje me, če bo lahko šel z mano na trenersko tribuno. Z njim podoživljam svoje otroštvo, hkrati pa prihajam v obdobje, ko komaj čakam, da je vsega konec in se umaknem v hotel ali domov.Moje najlepše planiško obdobje je bilo tisto, ki sem ga preživel z očetom, ko sem bil aktiven skakalec, on pa moj trener. Pogosto sem bil tudi jezen nanj, čeprav mi je hotel dobro. Lepo bi bilo, če bi lahko še skupaj doživljala te stvari tudi v vlogi trenerjev. A življenje gre naprej.

Moji prvi planiški spomin je bolj obris kot spomin. Vem, da sem bil tečen, nisem hotel stati v gneči, hotel sem domov. V takšni fazi je zdaj mlajši sin, starejši pa skače in mu je celotno dogajanje zanimivo. Tudi on ima v mislih, da bo nekega dne skočil v Planici. Razumem vsa ta obdobja, ker sem jih okusil tudi jaz.