Tiskane izdaje
Klemen Bergant, udeleženec olimpijskih iger leta 1988 in 1992, v slovenskem smučanju deluje kot trener in direktor od sezone 1997/1998. Bil je tudi prvi reprezentančni trener Tine Maze. Slovensko smučanje pozna do obisti. Za prihodnost ga ne skrbi. Pravi, da tako nadarjene skupine, kot jo imamo v letnikih od 1991 do 1995, že dolgo ni bilo. Vsi slovenski mladci so v svojih letnikih med desetimi najboljšimi na svetu.
Začniva z Andreo Massijem. Poznate ga že dolgo. Prav tako tudi njegov sistem dela s Tino Maze. Kaj je prinesel moški reprezentanci?
Njegov pristop je zelo pozitiven. Ogromno je naredil seveda na telesni pripravi, kar je sicer njegova specialnost, a tudi na psihološki ravni. Njegov kondicijski trening je drugačen kot pri diplomantih slovenske fakultete za šport, čeprav je tudi sam diplomiral na fakulteti za šport – rimski. Ima veliko izkušenj iz našega športa. Zelo natančno ve, kaj smučarji potrebujejo, da lahko prenesejo tudi največje obremenitve. Moč krepi na drugačen način, ogromno atletskega treninga je na prostem, poudarek v njegovem delu pa je tudi na premagovanju lastne teže. Pozna se mu, da je bil atletski trener.
V čem je pri smučarjih opazno njegovo delo?
Bolje delujejo na snegu, bolje se prilagajajo razmeram in prenašajo vse obremenitve. Žal nam je le, da ni bil več z nami na snegu. Fante nenehno, med treningom in v pogovorih, spodbuja, da iz glave odpravijo negativizem glede smučanja.
Pravite, da moramo biti s sedanjim rodom potrpežljivi. Zakaj?
Ker so naši najbolj nadarjeni reprezentanti vendarle še mladi. Visoki cilji so neproduktivna obremenitev, če niso realni. Povprečna starost najboljših tridesetih smučarjev na svetu se – z nekaj izjemami seveda – vrti okrog 30 let. Z izjemo Šporna, Perka in Skubeta so naši smučarji mladi. Tudi Boštjan Kline in Klemen Kosi, ki štejeta 24 let. Cilj tega rodu so v prvi vrsti olimpijske igre leta 2018. Ne gre za prenašanje odgovornosti na jutri, ampak želim – brez pritiska – zagotoviti fantom normalno rast.
Najboljši slovenski smučarji in smučarke – od Bojana Križaja, Roka Petroviča in Mateje Svet do vražjih Slovenk, Jureta Koširja in Tine Maze – so v najstniških letih redno osvajali točke v petnajsterici, mnogi pa so tudi že stali na zmagovalnem odru.
V primerjavi z osemdesetimi leti so se razmere bistveno spremenile. V Jugoslaviji smo delali več in bolje kot konkurenca. Bili smo prvi, ki smo se sistematično lotili kondicijskega treninga, smučali smo več, trenirali več, zato je bilo tudi toliko Slovencev enakovrednih najboljšim ne svetu. Zdaj konkurenci lahko le sledimo in ne moremo več trenirati in delati, ker pač nimamo toliko denarja kot določene zveze, ki omogočijo svojim smučarjem in smučarkam vse, kar potrebujejo v sodobnem športu za razvoj in vzdrževanje visoke kakovosti. To je ena plat »kolajne«, druga je dejstvo, da denimo Križaj, Petrovič, Svetova, Mazejeva sodijo v kategorijo »čudežnih otrok«. Bili so lokomotiva sistema, v katerem so ob njih zrasli drugi uspehi. Denimo kolajne Tomaža Čižmana, Nataše Bokal, Jureta Franka ... V tem pogledu se na svetovni ravni ni nič spremenilo. Zdaj ima pet, šest ali osem držav dober sistem in dovolj denarja, zmagujejo pa Tina Maze, Lindsey Vonn, Anna Fenninger in Marcel Hirscher. Torej »wunderkindi«, kot jih imenujemo s tujko, iz različnih okolij in sistemov.
Pravite, da je največja težava denar. Za kakšno vsoto gre?
Naš proračun znaša 480 tisoč evrov. To je vsota, ki so jo Avstrijci porabili za poletni trening v Portillu v Čilu. Ta primerjava najbolje ponazarja, koliko smo finančno podhranjeni. Se pa znajdemo. Na ledeniku Mölltal imajo denimo Avstrijci in Nemci zakupljene proge. Prejšnji teden so najprej zavrnili našo prošnjo, da bi trenirali na istem terenu. Vodja avstrijske ekipe se je izgovarjal na lastnika, ki pa nam je rekel, da z njimi nima nobenega tovrstnega dogovora. Po tem me je avstrijski šef poklical in mi povedal, da lahko trenirata dva, ampak pod pogojem, da skupaj polijemo teren. To smo tudi storili. Hadalin in Kranjec sta imela odlično vadbo. Ko so Avstrijci in Nemci odšli, je prišla celotna slovenska ekipa, da smo opravili kvalifikacije. Ob tem velja še poudariti, da je bila na treningu tudi Mikaela Shiffrin. Njena prisotnost je bila del dogovora z Avstrijci, ki bodo na ta račun dobili teren za trening v Coloradu. Podobno je bilo tudi na poletnih treningih. Za Zermatt, ki stane tisoč evrov na dan, nimamo denarja, prav tako tudi ne za Portillo, kjer so najboljši tereni za poletni trening. Tam je cena 380 dolarjev na dan na tekmovalca.
V Sloveniji je bil minuli teden velikan svetovnega smučanja Ingemar Stenmark. Z Bojanom Križajem sta bila gosta Elana, ki slavi 70-letnico. Slovitega proizvajalca pa v slovenskem smučanju tako rekoč ni. Ima le eno tekmovalko – Tino Robnik. Mar ni to zelo čudno? Imamo vrhunskega proizvajalca smuči, ki je bil dolga leta generator napredka in tako imenovane dodane kakovosti, danes pa je povsem na obrobju. Zakaj?
Ne vem, kaj se je dogajalo z Elanom v štirih letih, ko sem bil v Rusiji. Ko sem zapustil reprezentanco, sta bila na njegovih smučeh Mitja Valenčič in Matic Skube. Povsem nerazumljivo in tudi nesprejemljivo se mi zdi, da imamo tako uglednega proizvajalca, ki je na tehnološkem področju spisal marsikatero pomembno stran zgodovine razvoja smuči, a ga ne izkoristimo za svoj razvoj. Žal je med slovenskimi smučarji in smučarkami stanje duha tako, da se vsi zmrdujejo, ko nanese beseda na Elan. Ta odpor me zelo čudi. Ne vem, kaj se je dogajalo in tudi nisem nič vrtal v bistvo. Dejstvo pa je, da bi moral biti Elan za nas privilegij in prednost. Prepričan sem, da bi strokovnjaki v Begunjah, tako kot vselej, lahko naredili največ za domače tekmovalce. Elan je imel vselej izjemne konstruktorje, Jureta Franka, Miho Šefica in Valterja Valenčiča, ki so bili tako inovativni, da jih je konkurenca morala loviti. Ko sem bil trener moške reprezantance – od leta 1999 do 2002 – smo z Elanom delali »čudeže« ter se hitro odzivali na težave. Mitja Kunc in Matjaž Vrhovnik sta bila povsem v slalomskem vrhu. Zdaj imajo naši najboljši tuje proizvajalce, pri katerih seveda niso v ospredju.
Letos je v slovensko smučanje vstopila Nordica, z nemškima asoma Christianom Neureutherjem in Fritzem Dopferjem ter italijanskim smukačem Dominikom Parisom. Prišli ste do tako rekoč najboljših materialov na svetu za tehnične discipline.
Zelo zadovoljni smo, ker gre za paket s smučarskimi čevlji, ki so zelo pomembni. V sezoni lahko zamenjaš 20 do 30 parov smuči, čevlje pa imaš ene same, če se ti seveda ne uničijo. V slalomu ta skupni proizvod deluje vrhunsko. Čeprav so v Nordici skopi s podatki, verjamem, da bodo veliko prispevali k napredku Jakoba Špika in Žana Grošlja. Ne poznam tekmovalca, ki bi imel Nordico in da je slab smučar.
Te dni doživljamo osemdeseta leta v drami Rokova modrina. Petrovič je bil zagotovo tako poseben človek, da ga je vsak doživljal na svoj način. Kako ste ga vi?
Ne bom rekel, da sem ga res dobro poznal, dejstvo pa je, da sva bila skupaj od malih nog. Velikokrat sva bila tudi »cimra«. Zagotovo je bil drugačen, pravi šampion. Spomnim se, kako sva dneve preživljala v Križankah na Novem Rocku. Ne vem, kako bi deloval v svoji ekipi, kot je Tina v ekipi aMaze. Ne bom trdil, da je bil človek sistema, nobenega dvoma pa zame ni, da sta z očetom Krešom sistem izkoristila do konca. Dejstvo je tudi, da sta bila Rok in oče eden od velikih dejavnikov, da je leta 1986 reprezentanco zapustil Filip Gartner. Je pa še ena zelo pomembna stvar, o kateri se ne govori veliko. Rok je imel leto dni po petih zmagah težave s hrbtom. Na fizioterapijo je hodil vsak teden v Avstrijo. Ko je dosegal najboljše rezultate, je bil za naše pojmovanje nenormalno dobro telesno pripravljen. Potem pa smučarske kondicije zaradi težav ni imel več tako dobre. Veliko je treniral v bazenu s plavutkami. Ali je bila slabša telesna pripravljenost razlog, da je nehal, pa ne vem.
Ko smo že pri osemdesetih letih smučarske evforije. Filip Gartner, Jože Šparovec in drugi trenerji so bili inovatorji svojega časa. Nadgradili so tuje sisteme. Danes trenerji zgolj sledite konkurenci. Zakaj?
Zato, ker nimamo ustreznih povezav, ker od malih nog ne delamo več tako sistematično. Delali smo več in veliko bolj vsestransko, kot to počnejo danes v mlajših kategorijah. Vsak dan smo trenirali na štadionu. Fitnesov in naprav, kakršne poznamo danes, takrat ni bilo. To so naši trenerji nadomestili z »milijon in enim skokom«. Tisto, kar bi v fitnesu naredili v eni uri, smo mi delali dve ure in pol. Bili smo bolj natrenirani, kot je bila naša konkurenca iz bogatih držav. Rok je bil pred vsemi. V 6. razredu osnovne šole sem postal slovenski prvak v teku na 600 m, ker noben atlet ni imel tako dobrega programa vadbe. Nekoč smo na Elanovem kampu tekli na 600 metrov. Naši rezultati so bili od 1:27 do 1:29, dosežek Šveda Johana Wallnerja, svojčas svetovnega prvaka, pa denimo 1:45. Moja sestra je pri 17 letih tekla 1:41.
Za konec. Kakšna je perspektiva slovenskega smučanja brez Tine Maze?
Tina je bila zmagovalka tudi v reprezentančnem sistemu. Bila je seveda velika izjema oziroma »čudežni otrok«. Neumno bi bilo, če bi se primerjali z njo. Želja fantov in nas trenerjev je, da bi začeli krojiti svetovni vrh. To pa ne pomenijo samo stopničke, ampak tudi uvrstitve v deseterico. Na prihodnjih olimpijskih igrah v Pjongčangu kolajna zagotovo ne bo »čudež«, če bomo lahko še naprej gradili ekipo tako, kot smo si zastavili. Ne iščem nobenih izgovorov niti alibijev. Žal to, kar počnemo, ni sistem. V spremljevalni ekipi naredimo vse, kar je v naši moči, vem pa, da tekmovalcem ni lahko, ko gledajo, kaj ima njihova konkurenca. Prepričan sem, da se bomo kljub vsem težavam v bližnji prihodnosti sposobni uvrščati med tri najboljše. Na kratki rok bosta v ospredju Kline in Kosi. Če bosta deseta, zagotovo ne bomo rekli, da ni dobro, ker nista bila tretja. Za nas visoki cilji pomenijo finala na koncu sezone, torej uvrstitve med 25 najboljših smučarjev na svetu.
