Branilci pokorili Hrvaško?!

Sabor je skoraj neopazno sprejel zakon o hrvaških branilcih, ki bi lahko vplival na finančno in politično prihodnost države.

Objavljeno
06. december 2017 07.00
Posodobljeno
06. december 2017 07.00
Željko Matič
Željko Matič

Zagreb – V senci samomora­ Slobodana Praljka in obsodbe­ vodstva bosensko-hercegovskih Hrvatov je sabor konec prejšnjega tedna skoraj neopazno sprejel zakon o hrvaških branilcih, ki bi lahko opazno vplival na finančno in politično prihodnost države.

Trenutno je na Hrvaškem, ki rada poudarja, da se je med domovinsko vojno uprla precej močnejšemu in številnejšemu napadalcu, 505.694 branilcev, po sprejetju novega zakona pa je samo še vprašanje časa, kdaj bo država dobila milijontega branilca. Roke, ki so jih preklicali leta 2009, bodo spet uvedli, tako da bodo lahko vsi »pozabljivci« zaprosili za status branilca in ga tudi dobili. Toda zdaj ne gre več samo zanje. Status branilca bodo dobili tudi pripadniki narodne zaščite in vojaki HVO, uvedli bodo tudi novo kategorijo »udeležencev domovinske vojne«, ki bodo prav tako dobili status branilcev.

Prava umetnost se bo izogniti tej kategoriji, saj za udeležence domovinske vojne veljajo vojaški poročevalci, medicinsko osebje, gasilci, posadke ladij trgovske mornarice in pripadniki civilne zaščite, ki so pomagali obraniti Republiko Hrvaško in njeno suverenost. Tudi za vojne invalide bodo spet razpisali roke za prijavo telesnih in duševnih poškodb, uvajajo pa tudi nove okoliščine za priznavanje statusa vojnega invalida. Do zdaj so ta status lahko dobili samo branilci, ki so bili ranjeni med vojno, zdaj ga bodo lahko dobili tudi tisti, ki bodo dokazali, da so bolezni, za katerimi so zboleli pozneje, posledica sodelovanja pri obrambi Hrvaške. Trenutno je na Hrvaškem 56.562 vojnih invalidov.

Vojni veterani pred obrambo države

Vse to seveda stane. Proračun ministrstva za branilce znaša 173 milijonov evrov, toda če prištejemo sredstva za pokojnine, bodo skupni stroški za vojne veterane prihodnje leto znašali 760 milijonov evrov. O višini zneska največ pove podatek, da bo čez leto dni po 10-odstotnem povečanju proračun ministrstva za obrambo znašal 613 milijonov evrov. Hrvaška je tako ena izmed redkih držav na svetu, morda celo edina, ki nameni precej več denarja za vojne veterane kakor za obrambo. Ta znesek bo z leti še naraščal, napovedi namreč kažejo, da bo leta 2025 znašal 1,1 milijarde evrov.

Zakon tudi precej razširja pravice do družinske pokojnine in preživnine za člane zakonske in zunajzakonske skupnosti ter otroke umrlih branilcev in vojnih invalidov in člane ne samo ožje, ampak tudi širše družine, ter omogoča različne ugodnosti, od brezplačnih učbenikov, prednosti pri pridobivanju sob v študentskih domovih in štipendij do prednosti pri zaposlovanju. Tako bodo po novem delodajalci v državi, katere dolg v javnem zdravstvu znaša 1,09 milijarde evrov, oproščeni plačila zdravstvenega prispevka, če bodo zaposlili otroke umrlih ali pogrešanih branilcev. Poleg tega v nasprotju z navadnimi starostnimi pokojninami, ki znašajo skromnih 320 evrov, pokojnin branilcev, ki povprečno znašajo spoštljivih 740 evrov, ne bo mogoče rubiti.

Veterani kot »varuhi revolucije«

Veterani ne uživajo samo v denarju in privilegijih, ampak so tudi politično dejavni. So skoraj povsem desno usmerjeni oziroma naklonjeni HDZ, zato v času liberalnih levičarskih vlad vodijo ulične proteste, ko pa je na oblasti HDZ, postanejo »varuhi revolucije«. Spomnimo se samo, da so v zadnjem letu Milanovićevega in Josipovićevega mandata pod geslom »Oba sta padla leta 1991 – oba bosta padla leta 2015« grozili tudi s plinskimi jeklenkami na zagrebških ulicah. Zdaj, ko Plenković brez ugovorov izpolnjuje vse njihove materialne zahteve, so se po vzoru nekdanje zveze borcev lotili še družbene nadgradnje. Skorajda ni več gledališke predstave, filma ali televizijske oddaje – knjige jih niti ne zanimajo –, ki se ne ukvarjajo z domovinsko vojno, da jih ne bi veterani kritizirali oziroma jih preganjali tako odločno, da njihovo delovanje meji na pogrom.

V Splitu in na Reki so protestirali proti Frljićevim predstavam, zaradi nekega dokumentarnega filma jim je uspelo zamenjati ravnatelja središča Havc Hrvoja Hribarja, zahtevajo zamenjavo voditelja HRT Aleksandra Stankovića samo zato, ker si je drznil vprašati: »Je imela vojna na Hrvaškem tudi elemente državljanske vojne?« Budnim varuhom vojne dediščine je uspelo tudi podaljšati gledališko noč, da se ne bi ujela z obletnico padca Vukovarja, zaradi tega so kritizirali tudi ravnatelja splitske mestne knjižnice, ker ni primerno slavil te obletnice. Vsakdo, ki bi si – bog ne daj – drznil problematizirati »lik in delo Slobodana Praljka«, bo okusil njihov bes. Vse bolj so navzoči tudi v izobraževalnem sistemu in njihov vpliv bo tu čedalje večji. Plenkoviću, ki ni »njihov«, namreč ne grozi nevarnost zaradi slabotne in uničene opozicije, ampak bolj zaradi močnih veteranskih združenj, ki jih izdatno podpira Katoliška cerkev.

Nekoč so prepevali: »Koder bo korakala ljudska vojska, bo dežela srečna in zadovoljna!« in na skrivaj spraševali: »In kaj bo z deželo, v kateri se bo vojska ustavila?« Na Hrvaškem se vsaj v tem smislu ni nič spremenilo. Morda so samo vprašanja nekoliko tišja.