Farageev umik priložnost za Ukip

Z umikom Nigela Faragea je britanska stranka neodvisnosti Ukip izgubila svoj najprepoznavnejši obraz, a tudi svoj največji hendicap. Če bi Farage vztrajal na položaju, bi bila najverjetneje obsojena na propad. Zdaj ima priložnost, da se prenovi in zavzame večjo vlogo v otoški politiki.

Nigel Farage je zatrdil, da je odstopil zato, ker mu je uspelo doseči tisto, kar si je postavil za cilj. »Zmaga zagovornikov izstopa iz EU pomeni, da so bile moje politične ambicije izpolnjene,« je svojo odločitev pojasnil 52-letni poslanec v evropskem parlamentu. »V politiko sem prišel iz gospodarstva, ker sem verjel, da si ta država zasluži, da si vlada sama. Nikoli nisem bil in nikoli si nisem želel postati karierni politik. Moj ključni cilj je bil, da Veliko Britanijo popeljem iz Unije.« In to mu je, kot je dejal, z nedavnim referendumom tudi uspelo.

Njegov odstop z vrha evrofobične stranke je bil še eno v vrsti presenečenj, ki so se zgodila po referendumu, na katerem je večina britanskih volivcev podprla izstop države iz Evropske unije. Sprejet je bil z olajšanjem, predvsem med člani Ukip, ki bodo zdaj morali najti nov glas in novega voditelja.

Stranka protesta

Nigel Farage je gotovo eden od najbolj zaslužnih politikov za to, da so Britanci sploh dobili možnost odločanja na referendumu. Na tej točki pa se njegova vloga v procesu nastanka te zgodovinske odločitve tudi konča. Farage ni bil del uradne referendumske kampanje za izstop države iz EU. Nasprotno, na trenutke se je celo zdelo, kot da jo želi sabotirati. Brexit torej ni bila njegova zmaga, ampak uspeh nekaterih najvidnejših konservativnih politikov. Predvsem pa je bil poraz tistih, ki so brez prepričljivih argumentov zagovarjali obstanek države v Uniji.

Farage je očitno spoznal, da je njegova politična pot končana, in to ravno v času, ko se Ukip spopada z največjo eksistenčno dilemo v svoji zgodovini. Referendum je namreč odstranil njen glavni razlog za obstoj.

Velika verjetnost je, da bo stranka postala žrtev svojega lastnega uspeha. Ukip se je v britanskem političnem prostoru skozi svojo zgodovino uveljavil kot stranka protesta, »užaljenih torijcev«, ki se nikoli niso sprijaznili z dejstvom, da je bilo Združeno kraljestvo del EU in da je moralo igrati po pravilih, ki so jih določali v Bruslju in Strasbourgu. Večino svojega obstoja so se gibali na politični margini, uspehe so dosegali izključno na volitvah v evropski parlament, ki prebivalstva (in drugih političnih strank) praviloma niso zanimale. Ostale stranke so jih resno začele jemati šele v zadnjih letih, ko se je njihova popularnost povečala tudi na nacionalni ravni. Odločitev britanskega premiera Davida Camerona, da volivcem obljubi referendum o EU, je bila neposredno povezana z grožnjo, ki jo je Ukip predstavljal njegovim konservativcem.

Vprašanje preživetja

Če bo stranka želela preživeti, bo morala v poreferendumskem obdobju najti nov način nagovorjanja volivcev. Njeni člani ne skrivajo ambicij po rekrutiranju novih volivcev, predvsem tistih na levici, ki so na referendumu, v nasprotju z nasveti vodstva laburistov, glasovali proti članstvu v Uniji. »Ukip je v dobrem položaju in bo z mojo podporo nadaljeval poskuse povečevanja svoje volilne baze. Četudi bomo izstopili iz EU, so pogoji našega izstopa nejasni,« je v svojem poslovilnem govoru dejal Farage. »Če bo vlada preveč popuščala in če laburistična stranka še naprej ostane ločena od svojih volivcev, so najboljši dnevi Ukipa še pred nami.«

Odstop Nigela Faragea je po pisanju Spectatorja za stranko prišel ob najboljšem možnem času. Ta ima zdaj priložnost, da na krilih referendumskega izida spremeni svojo podobo. Brez Faragea v sedlu se lahko končno pomakne med mainstream.