Ivo Vajgl: EU bo ostala, a z drugačnimi pravili

Ivo Vajgl z zunanjepolitičnimi izkušnjami še iz nekdanje Jugoslavije, dolgoletni veleposlanik na Dunaju in v Berlinu ter nekdanji zunanji minister Slovenije, zdaj evropski poslanec, ima odličen analitični pregled nad razmerami v Evropi in njeni okolici. Dilema več ali manj Evrope bo večna, pravi Vajgl, pomembno je, da imajo države možnost izbire, in ne prisile.

Predsednik EP Martin Schulz je pred kratkim dejal, da ga skrbi zaradi prihodnosti EU, da ima slabe občutke. Jih imate tudi vi?

Delim predsednikove občutke, a ne zaradi tega, ker ne bi verjel v njen obstoj, pač pa sem zelo zaskrbljen glede novega koncepta EU. Ta mora dokazati, da skupna zunanja in varnostna politika ni zgolj želja in prazna fraza. Kot drugo, moramo se sprijazniti s tem, da je institucionalni okvir EU v lizbonski pogodbi nastal v obdobju, ko je bila Unija v vzponu, ko je ekspandirala na gospodarskem in političnem področju in ko so bile naše vrednote v svetu zaželene. Danes vidimo, da nimamo niti institucionalnega niti idejnega koncepta skupne EU. Najbolj se ta dva koncepta križata, ko gre za federalizacijo ali redenacionalizacijo EU, ki zelo ostro stojita druga proti drugi.

Ob begunski krizi se je pokazalo, da EU stoji in pade na vrednotah. Dolžniško krizo je znala rešiti, ob vprašanju vrednot pa se lomi.

V površnih razpravah o prihodnosti EU pozabljamo, da je EU seštevek 28 zgodb, zato je zgrešeno prepričanje, da skupnost vodi evropska komisija kot nekakšna vlada. EU dejansko vodi evropski svet, kjer sedijo predsedniki držav in vlad, kjer imajo pravico do veta in ugovora, s katerimi lahko blokirajo sleherni predlog EK in EP. Zato se je spletla aliansa med komisijo in parlamentom proti svetu EU, kar je neposredna posledica konflikta med skupnim in nacionalnim interesom. Trenutno ne vidim izhoda, morda ga tudi ni treba iskati v dobesednem poenotenju. EU bo vedno ostala izraz različnosti njenih narodov in držav. Dilema več ali manj Evrope – bo večna. V liberalni skupini imamo predsednika Guya Verhofstada, ki je dosleden zagovornik federalizacije EU, sam pa sem dosleden nasprotnik takšne ideje. V nekaj zadnjih mesecih smo razmišljali o organiziranju neformalne skupine enako mislečih, ne kot nove stranke, ampak kot skupine, ki bi se uprla federalizaciji in prisili v EU pod geslom Svobodna izbira. Osnovna misel je, da bi imele države članice možnost izbire, ali naj ostanejo del evrocone ali ne, in ne da se jih izključuje. Podobno bi si želeli tudi pri članstvu v vojaškem zavezništvu Nato in pri določanju zunanjepolitičnih prioritet.

Predsednik republike pravi, da se bodo članice EU začele preštevati in da bomo dobili različne kroge držav. Se s tem strinjate?

EU bo ostala povezana, a pod drugačnimi pravili, kot jih poznamo danes. Morda bo nekaj skupnih deklariranih interesov izginilo, morda se bo okrepil okvir držav, ki imajo znotraj EU več skupnega. Ideja krogov ni nova, o tem je že govoril Jacques Delors. Perspektivo vidim v močnejšem regionalnem povezovanju. Slovenija ima veliko razlogov, da išče svojo perspektivo in uveljavitev v okviru okrepljenega regionalnega sodelovanja, ker jo dobro sprejemajo v kontekstu srednjeevropskega povezovanja in Jugovzhodne Evrope. Slovenija se lahko enakovredno povezuje na obe strani po principu regionalnih interesov. Ne verjamem, da je v EU uresničljiv koncept elitnega povezovanja, denimo nekakšen minischengen ali nekaj podobnega temu.

Bili ste dolga leta veleposlanik v Nemčiji. Vas je presenetila politika odprtih vrat za begunce pod taktirko Angele Merkel?

Angela Merkel me je v kontekstu begunske krize presenetila predvsem kot osebnost. V Berlinu sem služboval, ko je bil kancler še Gerhard Schröder. Ko je prišel na službeni obisk takratni slovenski premier Anton Rop, sem mu svetoval, naj se sestane tudi s predsednico takrat opozicijske CDU Merklovo, ne pa s predsednikom liberalne stranke, ker bi bil sestanek z njim vsebinsko brezpredmeten. Že tedaj smo slutili, da bo Merklova političarka bodočnosti v Nemčiji. Kot takšna se je potrdila in je ta čas edina velika državnica v Evropi.

Njeno širokogrudnost in znameniti stavek »Zmogli bomo!« pripisujem osebnemu prelomu, ki ga je doživela pred nekaj meseci s palestinsko deklico, ki je bila tik pred tem, da jo izženejo. Deklica ji je s solzami v očeh dejala, da ne razume, zakaj bi jo izganjali iz Nemčije, če tukaj živi in obiskuje šolo. Merklova je bila prizadeta, kot da bi jo oplazila strela. V zadnjih dneh sem v nemških medijih opazil, da je veliko nemških analitikov pripisalo velikodušnost Merklove ravno temu dogodku.

Njeno odprtost pozdravljam, saj je dokazala, da mora humanost imeti vlogo tudi v politiki. Menim pa, da ko je sprejela odločitev, ni dobro razmislila, kakšne bodo posledice, kje je konec te zgodbe – ali bodo zmogli in koliko bodo zmogli. Glede na to, da smo od tega odvisni vsi na balkanski begunski poti, je zelo pomembno, kako bo Nemčija poskušala uveljaviti vrednote, da mora biti EU odprta za ljudi, ki bežijo pred vojnami in potrebujejo zatočišče, ob zavedanju, da ni mogoče sprejeti vseh.

Na drugi strani imamo primer Madžarske. Kot da bi se zgodba EU lomila med nemško radodarnostjo in madžarsko ksenofobijo. Simbol slednje je bodeča žica na mejah.

V Evropi imamo veliko žic, pri čemer, na žalost, sodeluje tudi Slovenija. A pri tem ne smemo posploševati – obstajajo pomembne razlike pri motivih za postavljanje žic, Slovenija ni enaka Madžarski. Na zadnjem letošnjem zasedanju evropskega parlamenta smo sprejeli resolucijo o Madžarski. Vse evropske politike, razen nekaterih v Sloveniji, ki se spogledujejo s totalitarnimi idejami, zelo skrbi. Razvoj madžarske demokrature je skrb vzbujajoč. To je vzorec, ki pelje v diktaturo, brezpravnost in v konflikt z vsemi vrednotami EU. Madžarska žica se je pripela na vrh ledene gore, ki je sestavljena iz totalitarne zakonodaje in avtoritarnega obnašanja.

Slovenija je drugačen primer. Bolj spominja na majhno živalco, ki se boji vsakega šuma. Strah je slab svetovalec, zato bi se slovenska politika morala otresti strahu kot glavnega motiva za politične odločitve. V Sloveniji je glavni strah pred rastočo desnico in naraščajočo totalitarno govorico. Vsakič ko se vrnem iz Bruslja z razprav, ki jih imamo tam, me je strah, ko poslušam debate v slovenskem javnem prostoru.

Ker?

Ne vem, če v Sloveniji ljudje občutijo, da počasi drsimo v splošno stanje, ko je vse dovoljeno, tudi ko gre za nezakonito, neetično delovanje ali pa čisto primitivno nastopaštvo. To je velik problem, saj po moje vodi v relativizacijo vsega.

Po terorističnih napadih v Parizu se zamegljujejo jasne meje med varnostjo in svobodo. Kaj se bo spremenilo?

Ameriški zgledi se prenašajo na vse druge. V Evropi zdaj verjamemo, da lahko vse probleme rešujemo s silo, čeprav smo Evropejci doslej sodelovali v nekaj avanturah, ki so se izkazale za popolno katastrofo. V vojni proti terorizmu se znova zamenjujejo vzroki in posledice. Kaj je bolj groznega od bande, ki se odloči pobijati mlade ljudi v Parizu, nato pa se ti napadalci razstrelijo. Vprašati se moramo, iz kakšnega miljeja so ti napadalci, zakaj so se pridružili Islamski državi in zakaj jih zanima takšne vrste skrajnost. Nekaj odgovorov je mogoče poiskati v razmerah, ki vladajo v slamih Bruslja, Strasbourga, Pariza in drugih evropskih mest. Zavedati se moramo, da napadalci v Parizu niso tujci, ampak otroci Evrope brez perspektive. Najbolj vzbuja skrb to, da gre za drugo ali tretjo generacijo imigrantov, kar pomeni, da so bili že njihovi očetje in dedki diskriminirani, sami pa so prišli do točke, ko jim lahko opere glavo vsak skrajnež, ki pride mimo.

Kot evroposlanec se veliko ukvarjate z državami na Balkanu, ste poročevalec za Makedonijo. Kako vidite perspektivo teh držav?

Srbija in Črna gora spodbudno napredujeta. Ob 20. obletnici daytonskega sporazuma sem ponovil, da je treba dati Bosni in Hercegovini priložnost, da doživi polnoletnost. Mednarodna skupnost je s tem sporazumom in ustavitvijo vojne povedala, kar je imela povedati. Vse, kar je sledilo daytonu, je predstavljalo cementiranje etničnega očiščenja BiH. V tem ni perspektive, zato je treba sporazum dograditi, a tako, da bo sprejemljiv za vse. Spremembe in novega dogovora ni mogoče vsiliti od zunaj. Če Republika srbska nečesa noče sprejeti, je ne smemo stigmatizirati kot glavnega krivca zaostrovanja odnosov v BiH. Izhajati moramo iz globlje analize razumevanja različnosti te države. S tem imamo velike težave. Prebivalcem BiH je treba prepustiti odločitev, kakšno državo želijo. Edina perspektiva za države Balkana je perspektiva vključevanja v EU.

Kakšen razplet pričakujete v Makedoniji?

Zelo aktivno sem sodeloval v trojki EU, ki ji je uspelo pomiriti politične akterje v Makedoniji. S pržinskim sporazumom smo dosegli, da se je opozicija vrnila v parlament, da se je rekonstruirala vlada, da bo 15. januarja odstopil premier in dal priložnost novi ekipi pred aprilskimi predčasnimi demokratičnimi volitvami. Nekateri dvomijo, da bodo politične stranke v Makedoniji uresničile sporazum, ker se vsaka dogovorjena stvar izvaja s časovnim zamikom. Za nas, ki poznamo te meridiane, to ni nič posebnega. Kadar v tej regiji dopustiš malo prostora, da se relativizira dogovor, se bo to zgodilo – lep primer tega so dogovori Hrvaške s Slovenijo. Kljub temu verjamem, da gredo stvari v Makedoniji v dobro smer in da bo izplavala iz političnih konfrontacij, kar bo na široko odprlo možnosti za začetek pridružitvenih pogajanj z EU. V tem okviru bi lahko dobili tudi rešitev vprašanja imena makedonske države. Optimist sem tudi za preostale države Zahodnega Balkana, ker je videti, da gredo procesi v smeri integracije v EU.