Tiskane izdaje
Po splošnem prepričanju naj bi bil brez prave politične teže in komaj kaj več od zatočišča za odslužene politike. Toda to špansko »pokopališče slonov«, ki spominja tudi na bruseljsko politiko, kamor evropske prvokategornice prav tako pošiljajo doma praviloma že odslužene »kadre«, je včeraj z glasovanjem o uporabi 155. člena španske ustave prvič po letu 1978, ko je Španija postala demokracija, vendarle odločalo o nečem izjemno pomembnem, celo zgodovinskem: o prihodnjem ustroju države in njenem odnosu do avtonomnih regij, s tem pa tudi o prihodnosti španske demokracije.
Ker je Španija članica EU in ker se je Bruselj v katalonskem konfliktu odločno postavil na stran Madrida in absolutne pravice nacionalne države, da lahko tudi s policijskim nasiljem zaščiti (nacionalni) »ustavni in pravni red« pred demokratično drugače razmišljajočimi državljani, je španska odločitev izjemno pomembna tudi za prihodnje pojmovanje evropske demokracije.
Foto: Reuters
Evropa državljanov
Do zdaj so vsi evropski demokratični politični procesi, ki so imeli drug za drugim ambicijo nekoč privesti do »evropske ustave« (a so na koncu vsi obtičali pri statusu »evropskih pogodb«, imenovanih po krajih nastanka), stremeli k temu, da bi Evropska unija iz zveze nacionalnih držav prerasla v zvezo evropskih državljanov. Preskok je bil prvič »uzakonjen« z maastrichtsko pogodbo leta 1992, ki je uvedla svobodo bivanja in gibanja »državljanov EU« po vseh članicah, med drugim pa tudi enotno, neposredno pravico do volitev v evropski parlament. Še dlje je šla lizbonska pogodba (2007), ki ji je za las spodletelo postati evropska ustava, a je vseeno uvedla enotne temeljne pravice in svoboščine vseh državljanov EU in tudi njihovo enotno evropsko varovanje. Kar je Unijo, če preskočimo skupno valuto in »ekonomsko interesno združevanje«, tudi kot skupnost državljanov privedlo do uvedbe skupnega evropskega državljanstva in enotnega pojmovanja »evropskega državljana«. Ta naj bi bil Evropejec, šele nato Čeh, Španec, Grk ali Nizozemec, in je kot tak tudi ključni nosilec evropske (bruseljske) suverenosti.
Evropo državljanov, v kateri naj bi se Bruselj nujno približal vsakemu posameznemu evropskemu državljanu, so ves čas propagirali in navajali tudi vsi bruseljski politiki, ki so v polizbonskih pristojnostih neposredno izvoljenega evropskega parlamenta in njegovih večjih pravicah pri potrjevanju vlade (evropske komisije) videli tudi ključne temelje te nove evropske suverenosti.
Pri denarju da, sicer pa ne
Kako resno je evropska politika vzela to »Evropo državljanov« in svoje pristojnosti skrbeti zanje, smo videli v finančni krizi, ko se je Bruselj vtikal v vse. Celo v to, koliko morajo še stradati grški upokojenci, če naj EU »suvereni« grški vladi odobri kredite, in katere banke so dolžni »suvereno« prodati Slovenci. Pri katalonski krizi pa se je ta koncept v hipu podrl. Ali, kot pravi nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, ko gre za denar, se ima Bruselj očitno pravico vmešavati v vse in smo torej vsi Evropa, ko gre za samostojnost narodov, pa je to notranja zadeva vsake posamezne članice.
»Unija evropskih državljanov« se je zaradi takega ravnanja Bruslja in strahu pred učinkom domin na katalonskem primeru v hipu sesula kot hišica iz kart. S tem pa je najbolje pokazala, koliko so v resnici vredna načela o suverenosti in enakopravnosti evropskih narodov, o zaščiti manjšin, subsidiarnosti, enakih človekovih pravicah, regionalnem povezovanju, solidarnosti in celo o pristojnostih evropskih sodišč, ki naj bi vso to evropsko enakost in enakopravnost branila. Bruselj je z evropsko »ustavno« podporo Madridu in nevmešavanjem v »nacionalne pristojnosti članice« pokazal tudi, koliko so vredne že dolgo napovedovane reforme povezave, ki so nujne, ker Unija ni več kos spremenjenim časom, mimogrede pa je s pritrjevanjem Madridu še sam dodal nekaj zelo spornih svojih groženj.
Neevropska »proevropskost«
Prva med njimi je, da Katalonija, če se odloči za svojo pot, »avtomatično« ne bo več mogla ostati v EU, saj bo prisiljena, tako kot vsaka nova država, znova zaprositi za članstvo (ki bi ga Madrid seveda v nedogled blokiral). Eden redkih vrhunskih evropskih pravnih strokovnjakov, ki se s tem ne strinjajo in ki Evropo tudi javno opozarja na izjemno resnost katalonskega problema, profesor mednarodnega, evropskega in javnega prava na univerzi St. Gallen dr. Bardo Fassbender, pravi, da ni čisto tako. Po njegovem trditev, ki jo evropska komisija papagajsko ponavlja že od časov Manuela Barrosa, ne drži. Tako kot »vladavine prava« ni mogoče zreducirati na španski pravni red, kar v katalonskem primeru počne evropska komisija, tudi odcepitve in z njo avtomatično povezane izključitve iz EU ne kaže obravnavati tako preprosto. Ker tega vprašanja ne ureja nobena evropska pogodba.
Z drugimi besedami to pomeni, da 7,5 milijona Kataloncem, ki vsekakor so evropski državljani in člani EU, ni mogoče kar čez noč odvzeti tega državljanstva, evra, svobode gibanja in vseh drugih pravic, če se sami temu ne odrečejo. To bi bilo namreč primerljivo z njihovim »izbrisom« iz EU.
Nič manj zanimiva niso tudi nekatera druga vprašanja, ki jih Bruslju zastavlja profesor Fassbender. Na primer, kje se je v katalonskem primeru izgubila vedno tako poudarjana evropska zaščita temeljnih pravic in svoboščin državljanov EU in še prav posebej pravic nacionalnih manjšin? Kaj je z načelom subsidiarnosti, ki jo zlasti na regionalni ali lokalni ravni poudarjajo vse evropske pogodbe, ali kaj se je zgodilo z vedno in v vseh evropskih dokumentih zapisanim in za EU izjemno pomembnim varovanjem kulturne in jezikovne raznolikosti, ki naj bi bila največje bogastvo skupnosti. Ne nazadnje bi se morala EU, kot opozarja ugledni nemški pravnik, resno zamisliti tudi nad vprašanjem, po kakšni evropski pravni logiki lahko Katalonijo, ki ima status regije, izključi iz skupnosti evropskih regij, ki ji pripada.
Če vsem tem vprašanjem dodamo še vprašanje evropskega pravnega reda, ki se je z izjavami predsednika evropske komisije Junckerja, njenega podpredsednika Timmermansa in predsednika evropskega parlamenta Tajanija o ustavni pravici Madrida, da tudi s silo brani nacionalno enotnost države, znašel v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom in ustanovno listino Združenih narodov, ki določa pravico narodov do samoodločbe, se institucije EU hitro lahko znajdejo na tankem ledu. Z njimi pa tudi Evropa. Kajti Katalonija je še kako evropski problem. Če ni celo najprej problem EU, ki bo nujno morala poseči v napovedujoči se konflikt in ga rešiti. Če ga ne bo znala, se lahko hitro vrnemo nekaj desetletij nazaj, bruseljsko politiko pa že kar zdaj pošljemo tja, kamor Španci pošiljajo svoj senat – na pokopališče slonov.
