Tiskane izdaje
Berlin – Enainštirideset odstotkov vprašanih se bolj ali manj strinja, da v Nemčiji ne bi smeli dovoljevati priseljevanja muslimanov, samo odstotek manj, da se jim javno poljubljanje istospolno usmerjenih ljudi upira. Tako je pokazala nedavna javnomnenjska raziskava 2420 reprezentativno izbranih Nemcev.
Dve petini vprašanih čuti gnus do javnega razkazovanja intimnosti homoseksualcev, leta 2014 je bilo takšnih le 20 odstotkov. Za 5 odstotkov več je tudi takšnih, ki bi prepovedali muslimanom priseljevanje v Nemčijo, polovica vseh pa se zaradi njih včasih počuti kot tujec v lastni državi. Šestdeset odstotkov vprašanih verjame, da se večina iskalcev zatočišča v svojih domovinah v resnici ne boji preganjanja, več kot 80 odstotkov celo, da pri obravnavanju prošenj za azil država ne bi smela biti velikodušna.
»Ni sicer povečanja skrajnodesničarskih stališč, v primerjavi z raziskavo pred dvema letoma pa se skupine s skrajno desnimi stališči močneje zavzemajo za nasilje kot sredstvo uveljavljanja svojih interesov,« ocenjujejo avtorji študije o odnosu Nemcev do desnoavtoritarne diktature, sovraštva do tujcev, antisemitizma, socialnega darwinizma, šovinizma in zmanjševanja pomena nacionalsocializma. Antisemitizem se je tako celo zmanjšal, prav tako vera v teorije zarote in zanikanje zločinov nacionalsocializma. Po analizi vseh sklopov vprašanj avtorji celo domnevajo, da je »odločno skrajnodesničarski pogled na svet« mogoče najti le pri 5,4 odstotka Nemcev. V vsej Nemčiji je to celo manj kot leta 2014, čeprav je s 7,6 odstotka takšnih nekaj več na vzhodu države.
Na leipziški univerzi so opravili raziskavo v sodelovanju z ustanovami Otta Brennerja, Heinricha Bölla in Rose Luxemburg. Prva ustanova je blizu sindikatu IG Metall, druga zelenim in tretja Levici, in prav zaradi tega nekateri že povprašujejo po vsaj nekaterih rezultatih, še posebej, ker socialdemokratski stranki bližnja ustanova Friedricha Eberta, ki je dolgo sodelovala v meritvah razpoloženja nemške družbene sredine, tokrat ni hotela sodelovati. A tudi kritiki ne prevprašujejo večine ugotovitev, na primer okrepljenega zavračanja nasilja v tako imenovanih demokratičnih okoljih, a tudi zmanjšanja zaupanja mnogih do družbenih ustanov, kot je policija ali politične stranke.
»V Nemčiji to dvoje stoji skupaj,« je na spletni strani leipziške univerze navedel vodja raziskave Oliver Decker. »Imamo ljudi, ki se aktivno ukvarjajo z begunci, in druge, ki jih aktivno zavračajo.« Zadnji čedalje bolj zavračajo tudi vse muslimane, homoseksualce ter Sintije in Rome, ki bi jim prepovedali prihod v mestna središča, saj verjamejo, da so nagnjeni h kriminalu. Ali je mogoče polarizacijo in radikalizacijo nemške družbene sredine pripisati odločitvi za sprejem beguncev in podobnim ukrepom? Avtorji raziskave ugotavljajo, da nekatere skupine že nekaj let zavračajo liberalne meščanske pravice, kar je opazno pri »novodesničarskem« gibanju Pegida.
Burni odzivi
»Podporniki Pegide so v večini skrajno desno in islamu sovražno nastrojeni ter se vidijo obkrožene z zarotniškimi, temačnimi silami.« Starost, izobrazba in dohodek pri tem ne igrajo velike vloge. Podobno so nastrojeni zagovorniki Alternative za Nemčijo (AfD) Frauke Petry in podobno razmišljajo mnogi, ki sploh ne volijo, zato je po prepričanju avtorjev raziskave potencial skrajno desnih strank še večji. Po domnevah številnih opazovalcev so takšna prepričanja bolj razširjena na nekdanjem komunističnem vzhodu države, omenjena raziskava pa kaže približno enako razporejenost po državi – razen pri starostni skupini med 14 in 30 letom. Na vzhodu Nemčije je med temi sovražnih do tujcev kar 23,7 odstotka vprašanih, medtem ko je takšnih na zahodu le 13,7 odstotka mlajših ljudi. Avtorjem raziskave se zdi to nevarno, saj so prepričanja bolj ali manj stalna, čeprav so lahko jasna ali pa latentna. Mlajši so tudi bolj pripravljeni na nasilje od drugih.
Tako odmevna stališča so seveda sprožila vroče razprave na spletnih straneh nemških medijev, od katerih večina posveča kar nekaj pozornosti leipziški raziskavi. »Ne gojim resentimentov, a ne morem nič proti temu, da mi ob pogledu na poljubljajoče se moške postane slabo, to je obrambna reakcija mojega telesa,« je za časopis Die Welt zapisal neki bralec. »Ta občutek zelo dobro poznam, prevzame me vedno, ko berem komentarje nazadnjaških, homofobnih poražencev, kakršni ste vi,« je odgovoril drugi. »Smo torej poraženci, če ne odobravamo razkazovanja intimnosti v javnosti?« je vprašal tretji, četrti pa ugotovil, da moških pač ne moti pogled na poljubljajoče se ženske. »Kako reprezentativni so ti izbrani državljani Nemčije, koliko je med njimi migrantov?« je vprašal peti in tako naprej. Vroča razprava se bo zagotovo še nadaljevala.
