Tiskane izdaje
Hasan Hasanović se je rodil v vasi Likari, nedaleč od mesta Srebrenica, v veliki družini, ki so jo poleg njega in staršev sestavljali še sestri in brata. »Živelo se je kot v vsej Jugoslaviji,« pravi, »v delavski družini, torej v srednjem razredu ljudi, ki niso imeli ravno veliko, a jim tudi nič ni manjkalo.« Najbolj se spominja otroštva in šolskih dni. »To je bil moj najljubši del življenja,« pravi. Pogosto se spominja tudi svoje vasi, ki mu je še vedno pri srcu in ki jo še vedno pogosto obiskuje.
V domači vasi je živel vse dokler ni odšel na služenje vojske v Beograd, od koder pa je dezertiral in se vrnil v Srebrenico, kjer je ostal do izbruha vojne. »Do neke mere je bilo to [izbruh vojne] mogoče pričakovati. Ustvarilo se je neko posebno vzdušje: odcepila se je Slovenija, odcepila se je Hrvaška, kjer je v tem času že divjala vojna. Na začetku leta 1992 so prve žrtve padle tudi v Bijeljini in Zvorniku, kar je nakazovalo na to, da se bo vojna razširila tudi k nam.« Kmalu po začetku vojne v Bosni in Hercegovini, maja 1992, je bila med prvimi požganimi vasmi na območju občine Srebrenica tudi njegova vas. »Bili smo pregnani, a hvala bogu smo takrat uspeli pobegniti vsi,« pravi. »Vas je bila od 13. do 15. maja požgana, minirana, preprosto povsem uničena. Danes so tam samo še ostanki zidov. Kdor jih vidi, si misli, da tu nikoli ni nihče živel.«
Življenje v medvojni Srebrenici, kamor se je nagnetlo med 40.000 in 50,000 ljudi, je bilo zelo težko. Vladala je huda lahkota. »Ko zdaj nekomu rečem, da leta 1993 kar 18 dni nisem videl kruha, da ga nisem videl niti na sliki, kaj šele v rokah, si tega ne more predstavljati. Marsikdo bi mi morda celo rekel, da sem nor,« pravi Hasanović, ki je bil v tem času vojak, a zaradi odloča o demilitarizaciji enklave razorožen. »Čeprav smo bili razglašeni za demilitarizirano cono, so od 18. aprila 1993 ljudje znova umirali pod streli ostrostrelcev z okoliških hribov.«
Razmere so bile še posebej hude marca in aprila 1993, v času srbske ofenzive na Srebrenico. »Eden najtežjih trenutkov v teh mesecih je bil 12. april, ko je na igrišču pred srednješolskim centrom v Srebrenici eksplodirala granata, pri čemer je umrlo 74 ljudi, približno sto pa je bilo ranjenih,« se spominja Hasanović. Bil sem eden prvih, ki so prišli mimo in med žrtvami iskali preživele. »S prijateljem sva podrla vrata ene od hiš nad igriščem in vanjo nosila trupla, samo zato, da bi jih umaknila. Mislila sva, da so vsi ranjeni, dejansko pa smo pozneje, ko so jih modre čelade odvažale v bolnišnico, ugotovili, da sva v hišo prenesla 15 mrtvih in 15 ranjenih. Večina je bila otrok.«
»Eden najtežjih trenutkov je bil tudi padec Srebrenice, ko se je reka ljudi, ki sem jo lahko videl skozi okno hiše, zlivala v oporišče Unproforja v Potočare. To je bilo zame težje od vsega, kar se je dogajalo dotlej, saj sem vedel, da ne bo dobro. Vedel sem, da bo veliko mrtvih. Začutil sem to. Kar se je pozneje tudi potrdilo.« Še hujša od tega pa je bila zanj ločitev od žene in sina, tik preden sta se z množico ljudi odpravila v oporišče modrih čelad, sam pa se je skupaj z več tisoč moškimi odločil za poskus preboja čez gozdove proti Tuzli. »Drug z drugim sploh nismo mogli govoriti, žena je zgolj snela svojo verižico z obeskom polmeseca in zvezde, ker se je bala, da bo, če bo to kdo našel, obsojena na smrt, in mi jo dala, da bi me vodila. To je bil prav gotovo najtežji trenutek,« se spominja Hasanović. Zatem se je odpravil proti vasi Šušnjari, od koder je s tisočimi krenil na pohod, ki se ga je pozneje oprijelo ime marš smrti.
Šele po prihodu na cilj, v Nezuk je ugotovil, da je ranjen. Odpeljali so ga v improvizirano bolnišnico, kjer so ga oskrbeli, medtem pa so truplo njegovega brata odnesli drugam. Šele po dobrih dveh mesecih je ugotovil, da so ga pokopali v Tuzli. Štirinajst let pozneje so v dveh množičnih grobnicah - Snagovo 1 in Snagovo 4 - našli tudi truplo njegovega brata Hajra. Julija 2009 se je družina odločila, da oba pokopljejo v spominskem centru v Potočarih.
»Informacija, da so nekoga našli, sorodnike najverjetneje najprej prizadene tako, kot je mojo mati, ko sem ji povedal, da so našli brata Hajra. Počutila se je, kot da je umrl tisti dan. Vseskozi je namreč upala, da se bo vrnil živ,« pravi Hasanović. Kljub bolečini, ki jo prinese takšna informacija, pa so sorodniki po njegovih besedah veseli, ko jim sporočijo, da so našli posmrtne ostanke pogrešanih. »Veseli so, ker bodo vedeli, kje je žrtev pokopana, ker bodo lahko obiskali njen grob,« dodaja in pri tem opozarja na počasno iskanje še vedno pogrešanih - teh je najmanj 1100.
»Srebrenica ima rano, ki bo za celjenje potrebovala morda celo stoletje,« o Srebrenici danes, 20 let po genocidu, pravi Hasanović. Kljub temu razmišlja o vrnitvi - ne v mesto, ampak v nekaj kilometrov oddaljeno domačo vas Likari. »Če bo Bog dal, se bom takoj po upokojitvi vrnil. Tja se je že vrnila ena od družin, ne zaradi tega, ker so upokojeni, ampak ker so tako želeli. Tudi jaz se pogosto vračam iz želje - tu je moja zemlja, dediščina, tu me bodo pokopali, ko bom umrl.«
»Vsakič, ko grem spat in zaprem oči, pred seboj vidim Srebrenico, prav ta marš smrti. Zjutraj, ko se zbudim, se ob prvi kavi spomnim Srebrenice. Mislim, da bo tako vse življenje,« pravi in dodaja: »Morda je to neke vrste posttravmatski stresni sindrom, a na nek način je to po mojem mnenju dobro. Zaradi tega ne bom pozabil, kaj se je zgodilo.«
***
Srebrenica, mesto zločina
Ob 20. obletnici genocida v Srebrenici, najhujšega zločina na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, smo v uredništvu spletnega Dela pripravili multimedijski projekt. Zgodbo o vzhodnobosanskem mestecu in njegovi zlovešči usodi predstavljamo skozi oči Srebreničana, pregnanca in žalujočega svojca Hasana Hasanovića. Dopolnili smo jo z izpovedmi drugih preživelih in arhivskimi posnetki takratnih dogodkov ter − v okviru projekta Delo Data − z analitično obdelavo statističnih podatkov.
