Tiskane izdaje
Ko je tragedija malega Ajlana pripeljala do tega, da se je Evropa vsaj malce prebudila in vsaj malce bolj na široko odprla vrata za begunce z Bližnjega vzhoda, pa se je na spletnih forumih razvila razprava o tem, ali bi morala Kitajska, kot odgovorna članica mednarodne skupnosti, ki je že do zdaj prispevala 16 milijonov dolarjev za žrtve sirskega kaosa, sprejeti del teh nesrečnikov. Prevladalo je stališče »ne«. Begunci so »njihov problem«.
To pomeni, da morata krizo odpravljati Evropska unija in Amerika, kajti, kot je to pojasnil Liu Deshou, profesor z Inštituta za ameriške študije na Akademiji družbenih znanosti, je vse to izziv, ki je bil vržen v obraz čezatlantski zvezi, tako da bo vsekakor zanimivo opazovati, kako se bodo iz tega zapletenega položaja izvlekli evropsko-ameriški odnosi.
»Ne smemo poveličevati neposrednega vpliva begunske krize na odnose med EU in ZDA,« piše profesor Liu v partijskem glasilu Global Times. »Na daljši rok pa bo to odvisno od številnih dejavnikov, ki so še vedno sila negotovi, vključno s tem, kdaj bo na Bližnjem vzhodu zavladala vsaj sprejemljiva stabilnost, ki jo zdaj ogroža državljanska vojna v Siriji, koliko beguncev lahko sprejme Evropa, v kolikšni meri bo begunska kriza spremenila evropsko zavest identitete in v kolikšni meri bodo ZDA še vedno pripravljene igrati vlogo voditelja 'svobodnega sveta'.«
Kot se to dogaja v sleherni humanitarni krizi, se tudi zdaj v kitajskih stališčih prepletajo ravni, s katerih se problem opazuje od daleč. Na eni ravni je Ajlan Kurdi, na povsem drugi so kitajski nacionalni interesi, na tretji pa geopolitične igre, ki se skrivajo za vsem, kar se je dogajalo na valovih Sredozemlja in v prahu Balkana.
Potem ko so se zjokali nad usodo dečka, ki je postal simbol vseh nedolžnih žrtev še ene vojne, so začeli kitajski blogerji in uporabniki spletnih forumov pojasnjevati – najprej predvsem sami sebi – zakaj ne bi smeli odpreti vrat za begunce. Eden je resda trdil, da bi jih bilo dobro sprejeti in v njih razviti naklonjenost do Kitajske, nato bi jih bilo treba poslati nazaj v njihovo deželo, kjer bi za vedno ostali zagovorniki kitajski interesov.
Večina pa se jih je v tem trenutku spomnila, da Kitajska iz revščine še vedno ni rešila na milijone svojih državljanov, da »številni naši rojaki nimajo socialnega zavarovanja in da številni naši otroci hodijo v šole z dotrajanimi učilnicami«. V tem istem trenutku se oglasil tudi Global Times s komentarjem, v katerem trdi, da je za vse kriv Zahod in njegova želja po širjenju demokracije z »obarvanimi revolucijami«, zato naj zdaj sprejme posledice. Tako je moralna odgovornost kitajskih humanistov mirno ostala na drugi celini. A, mar je Kitajska v resnici tako nedolžna pri vsem tem, kar se dogaja v Siriji?
Ko je po Trgu nebeškega miru bobnelo najnovejše orožje Narodnoosvobodilne vojske, je kitajski državni, partijski in vojaški voditelj Xi Jinping prepričeval svet, da je njegova država »dejavnik globalnega miru«. To se je dogajalo na isti dan, ko je Sredozemsko morje pogoltnilo malega Ajlana. Po naključju prav v istem trenutku. Čim je Xi izgovoril veliko obljubo o obrambi svetovnega miru, so številni komentatorji vprašali, zakaj ne bi azijska sila začela prav s Sirijo? To je žarišče, kjer ima Kitajska vpliv in kjer bi, če bi to hotela, lahko imela še veliko večjega. In?
V sredo so končno uradno objavili, da se bo Xi prihodnji torek odpravil na obisk v ZDA, tako da zdaj že popolnjujejo seznam njegovih uradnih pogovorov s predsednikom Barackom Obamo. Tajvan, kjer bodo v kratkem predsedniške volitve, tako da se zdaj zastavlja vprašanje, ali se bo otok morda uradno odločil za odcepitev. Severna Koreja, ki je prižgala jedrske reaktorje, iz katerih dobiva material za jedrske bombe, tako da se zastavlja vprašanje, ali in kako to državo sprejeti kot jedrsko silo. Južno kitajsko morje, kjer Kitajska gradi že tretji umetni otok z letalsko pisto, tako da se zastavlja vprašanje, kaj namerava s temi »nepotopljivimi letalonosilkami« v neposredni bližini Filipinov in Vietnama.
Zagotovo se bo govorilo
Nobenega dvoma ni, da se bosta Xi in Obama pogovarjala tudi o posredni vojni, ki v Siriji poteka med ZDA in njihovimi zaveznicami z ene strani ter Rusijo, Kitajsko in Iranom z druge strani. Uničenje tako imenovane Islamske države bi moral biti skupni interes Pekinga in Washingtona,vendar pa zaradi vprašanja, kako to storiti in kaj bo ostalo po tem, še vedno ostajata vsak na svoji strani. Kitajski interesi v tem kotu Bližnjega vzhoda niso istovetni z ruskimi, se pa ujemajo v tistem delu, kjer se Peking in Moskva skupaj upirata ameriški hegemoniji in prevladi na trgu energije, orožja in vojaške opreme. Kitajska tudi ni zaveznica Bašarja al Asada. V resnici samo opazuje, kakšne posledice bi njegovo strmoglavljenje imelo zanjo in za njene družbe.
Kitajci imajo celo prav, ko pravijo, da bi bilo treba begunsko krizo odpravljati tam, od koder izvira. Res pa je da ob tem zamolčijo dejstvo, da je tam tudi njihova država. In to prav na izviru, od koder se milijoni nesrečnikov odpravljajo na drugo, bolj varno obalo morja.
