Bližnji vzhod: Iz iskanja »izhodne strategije« v iskanje nove vojne

Čeprav je Donald Trump v predvolilni kampanji večkrat omenil, da bodo Združene države pustile Bližnji vzhod za seboj, je prvo leto mandata najbolj nevralgični regiji na svetu vtisnil velik – negativen – pečat.

Izbira prve Trumpove bližnjevzhodne poti je sama po sebi ponudila odgovor o smernicah »nove« ameriške politike do regije. Junija lani se je Trump v času velikih sprememb odpravil v Saudsko Arabijo, »resnično Islamsko državo«. S saudskim dvorom – natančneje, z omnipotentnim prestolonaslednikom princem Mohamadom bin Salmanom al Saudom – je sklenil dogovor o prodaji orožja v vrednosti 100 milijard dolarjev.

Tako se je Trump »poklonil« – ob Izraelu – največji ameriški regionalni zaveznici, ki jo je v času predsedovanja Baracka Obame že počasi grabila panika. Združene države so se namreč, ko so zakuhale nepovraten kaos v Iraku in opazno prispevale h krvavenju Sirije, začele počasi in nerodno umikati z Bližnjega vzhoda. Toda ne iz neposrednih (geo)političnih razlogov, ampak predvsem zaradi čedalje večje energetske samopreskrbnosti (skrilavci).

Saudski objem

Fosilna substanca Trumpove administracije je dala Saudski Arabiji nov zagon. Obenem je Washington z betoniranjem zavezništva po izgubi strateške globine v regiji, v kar je mogoče všteti tudi vojaški poraz samooklicane Islamske države in čedalje hujšo turško zunanjepolitično shizofrenijo, poslal jasno sporočili Iranu, saudskemu tekmecu v boju za prevlado nad regijo in energetskimi tokovi. Sto milijard dolarjev vredno orožje na dolgoletno podlago obsesivno-kompulzivnega saudskega oboroževanja ni nič drugega kot vojna napoved Teheranu, s katerim je Riad svoje bitke – v imenu napihnjenega sunitsko-šiitskega konflikta – bojeval v Siriji, Iraku in, najbolj srdito, v Jemnu.

Sunitski blok je v zadnjih letih doživel kar nekaj bolečih vojaških, političnih in strateških porazov, Iranu pa je prek Teherana, Bagdada in Damaska – s postajo v »osvobojenem« Mosulu – uspelo vzpostaviti tako imenovani šiitski polmesec, ki sega do libanonske sredozemske obale. V tem kontekstu je treba omeniti tudi povečano prisotnost ameriških sil na severu Sirije, zaostrovanje »terenskih« odnosov z Rusijo, manko idej o končanju najbolj krvave vojne našega časa, strateško poigravanje s sirskimi Kurdi in nožem v hrbet iraškim Kurdom, ki so do zadnjega upali, da jim bo ravno Donald Trump pomagal na poti do neodvisnosti. Nasprotno.

Ponovno krhanje odnosov s Teheranom je morda najslabša novica, ki jo je prvo leto predsedniškega mandata prinesel na Bližnji vzhod Donald Trump. Nova odprta »fronta« namreč močno ogroža jedrski sporazum, ameriški predsednik pa ne skriva, da bi tega najraje kar preklical in se z Iranom, ki ga sicer pretresajo notranji politični boji, zapletel v resen spopad. Tudi vojaški.

To bi bilo nadvse pogodu Izraelu, ob Saudski Arabiji (»nenačelna koalicija«) še eni bližnjevzhodni državi, ki se ji je ob Trumpovi zunanji politiki v zadnjem letu lahko le smejalo. Zlasti po tem, ko je ameriški predsednik razglasil odločitev, da se bo ameriško veleposlaništvo v Izraelu iz Tel Aviva preselilo v Jeruzalem. To je bila zelo pomembna odločitev, ki je sicer le konsistentno nadgradila ameriško proizraelsko politiko, a hkrati dokončno – ne le na simbolni ravni – ubila tako možnost rešitve dveh držav kot nadaljevanje sicer že dolgo klinično mrtvega mirovnega procesa.