Tiskane izdaje
Peking − Če bi sloviti rek pokojnega Deng Xiaopinga, da ni pomembno, ali je mačka črna ali bela, pomembno je, da lovi miši, prenesli na zunanjo politiko, bi lahko rekli, da ni važno, ali je politični partner demokrat ali diktator, pomembno je, ali bo prišel na oblast.
In tako je vodstvo v Pekingu v goste povabilo Aung San Su Kji. Nič več ni pomembno, da je ta po političnem prepričanju, izobrazbi in družinskemu zaledju obrnjena proti Zahodu in da prijateljuje z Ameriko. Pomembno je, da bodo v sosednji Burmi novembra parlamentarne volitve, Nacionalna liga za demokracijo (NDL), ki jo vodi Aung San Su Kji, pa je ena od najpomembnejših igralk na političnem prizorišču.
Povabila jo je tudi Komunistična partija Kitajske in čeprav protokol gostiteljev do zadnjega trenutka ni potrdil, da jo bo sprejel tudi predsednik Xi Jinping, si je ta za to priložnost že pripravil svojo partijsko kravato. Na zunanjepolitičnem prizorišču se kitajski predsednik z njo od nekdaj bolj udobno počuti, saj mora kot predsednik države v stikih s tujci ves čas upoštevati vse bolj zapletene nacionalne interese, medtem ko je lahko kot generalni sekretar CK KPK dengxiaopingovsko sproščen in lahko z vsemi po vrsti pije čaj.
Šele ko bi NLD, denimo, zmagala na volitvah, Aung San Su Kji pa, denimo, postala predsednica (pod pogojem, da bi pred tem spremenili klavzulo v ustavi, ki prepoveduje kandidaturo posameznikov, čigar zakonski partnerji ali otroci so tuji državljani), bi v komunikaciji med njo in Xi Jinpingom kot predsednikom republike prišla na vrsto kočljiva vprašanja, kot so človekove pravice. In to tiste, ki zadevajo tudi pravico do neokrnjenega človekovega okolja, zaradi katere so morali leta 2011 ustaviti gradnjo jezu Mjicone, projekt, v katerega je nameravala kitajska državna korporacija vložiti 3,6 milijarde dolarjev, da bi na ta način kitajskim jugozahodnim pokrajinam zagotovili vire električne energije.
Človekove pravice, ki se nanašajo na kitajskega dobitnika Nobelove nagrade za mir Liu Xiaoboja, ki zaradi svojega aktivizma še vedno prestaja 11-letno zaporno kazen, in pravice ljudstva Rohingje, ki ga v Burmi ne priznavajo in preganjajo, v begunskih taboriščih v Maleziji in Tajski pa na vse mogoče načine zatirajo, ne bodo na dnevnem redu niti enega od srečanj med burmansko Nobelovo nagrajenko in kitajskimi funkcionarji. Aung San Su Kji je že vstopila v svet političnih demonov, v katerem se kalkulira z vsako besedo, preverja vsako načelo in v katerem dobi beseda »človek« povsem drugačno konotacijo od tiste, ki jo ima ta pojem takrat, ko je nekdo v zaporu ali hišnem priporu.
A že samo dejstvo, da je kitajska partija Aung San Su Kji povabila na obisk, pomeni, da vodstvo v Pekingu nanjo in na NLD računa kot na pomembna politična dejavnika. Če že ne kot na vladajočo stranko in morebitno predsednico, pa vsaj kot na najresnejšo opozicijo, katere glas bo zelo pomemben pri vzpostavljanju ravnovesja na novi burmanski politični tehtnici. Če se je na Kitajskem pred nekaj tedni že mudil predsednik burmanskega parlamenta in nekdanji drugi mož tamkajšnje vojaške hunte Thur Šve Man, ki je eden od najmočnejših kandidatov za predsednika države, potem je povabilo Aung San Su Kji svojevrstna predvolilna napoved, ki kaže, da bo eden od njiju že v kratkem odločal o nadaljnjem poteku burmanskih reform, razvojni strategiji in zunanjepolitičnih prednostnih nalogah.
Po svoje je to tudi kitajsko sporočilo sedanjemu burmanskemu vodstvu. V Pekingu so nezadovoljni zaradi nesposobnosti predsednika Thein Seina, ki mu še vedno ni uspelo ustaviti oboroženih spopadov med vladnimi silami in etničnimi manjšinami. Ti spopadi so v zadnjih nekaj mesecih večkrat prestopili mejo s Kitajsko. V obračunu z uporniki iz ljudstva Kokang je bilo med posredovanjem burmanskega vojnega letalstva z bombo ubitih tudi pet kitajskih državljanov v pokrajini Yunnan.
Aung San Su Kji bo na obisku na Kitajskem do 14. junija, medtem pa bodo na kitajsko-burmanski meji še vedno potekale vojaške vaje s pravim strelivom, s katerimi želi azijska sila Thein Seinu sporočiti, da ne bi imela nič proti, če bi na njegovo mesto prišel nekdo, ki bo znal bolje komunicirati z manjšinami.
Temeljna strategija Komunistične partije Kitajske v odnosih s tujino že dolgo temelji na odločitvi, da se vzpostavi dragocen seznam vseh političnih strank iz vseh držav po vsem svetu, zlasti tistih demokratičnih, pri katerih se nikoli ne ve, katera od strank bo kdaj prišla na oblast. Kitajsko partijsko vodstvo zato neverjetno dobro pozna notranje razmere v vseh državah, s katerimi si v Pekingu želijo še vnaprej razvijati medsebojne odnose.
Povabilo, poslano Aung San Su Kji, zato ni nikakršno presenečenje. Kitajski voditelji jo želijo spoznati. Poskušali bodo prisluhniti, s kakšno intonacijo govori o nadaljevanju gradnje jezu Mjicone, kako diha, ko se omeni rudnik bakra Letpadaung, v katerega so kitajske družbe prav tako vložile velike vsote denarja in upale na še večji zaslužek, vse dokler ni komisija, ki jo vodi Su Kji, postavila vprašanje socialne odgovornosti.
Kitajci se bodo svoji gostji nemudoma predstavili s starim izrekom, da je »enkrat videti vredno več kot stokrat prebrati«. Tako da se bo vedelo, da imajo takrat, ko kitajski voditelji govorijo o več deset milijardah naložb v burmansko infrastrukturo, te besede konkretno podlago. Nato pa bo imel Peking ne glede na to, ali bosta Aung San Su Kji in NLD na volitvah uspešni, v njiju prej zaveznici kot nasprotnici. S tem bo sklenjen kitajski seznam burmanskih političnih opcij.
