Gejmerji postajajo dobro plačani zvezdniki

»Tole ne bi smelo biti težko, Phaxi bo naredil vse, da uniči to množico unicornov ... Hm, nekoliko prenizek udarec, ampak poglejte ga! Phaxi je uničil Exileha, in še vedno obstaja možnost za preboj … Vau, dvojno uničenje za Phaxija, kar pometel je z unicorni!! In zdaj še trojni udarec za Barona Nashorja! Ni ga več! Ekipa v modrem prodira, ni je mogoče ustaviti!!« Tako je komentator napeto spremljal bojevanje na virtualnem bojnem polju, kjer je vrvelo in se bliskalo med liki zdaj že legendarne in tudi najbolj priljubljene računalniške igre na svetu, League of Legends (Lol). Ta je že zdavnaj prestopila meje mladinskih sob z online spopadi ena na ena ter s tekmovanji različnih rangov zavzela dvorane in stadione, ki jih napolni tudi po več desettisoč gledalcev.

Ti na orjaških zaslonih spremljajo virtualne spopade posameznih likov, ki jih iz ozadja z miško in tipkovnico upravljata dve peterici mladcev, od katerih mora sleherni dodobra obvladati vse bojne sposobnosti posameznih likov, hkrati pa med igro, ki zahteva vrhunsko motoriko, hipne odločitve in spremembe taktike, delovati tudi ekipno, da skupaj premagajo nasprotnikovo bojno kompozicijo. Kamere pri tem snemajo njihove reakcije, veselje in obup, občinstvo spodbuja in navija, po koncu posamezne igre prisluhne izjavam igralcev, studijski debati in analitikom o taktiki ekip …

A to ni edina vzporednica z realno športno sceno, ki morebiti še najbolj spominja na vrhunsko nogometno: ima namreč razvejen tekmovalni sistem, bogate denarne nagrade, spletne prenose v živo, stavnice, profesionalne igralce, ki s (samo)promocijo postajajo blagovne znamke in hkrati dobro plačani zvezdniki z zajetno bazo oboževalcev. Zaslužki vpletenih, igralcev, lastnikov ekip in sponzorjev, sicer še zdaleč niso tako visoki kot, recimo, v Ligi prvakov, toda kot pravi eden redkih slovenskih profesionalnih igralcev Lol, Ambrož Hren - Phaxi, scena oziroma skupnost, ki se je razvila iz online tekmovanj v video igrah in danes sliši na ime esports (e-šport), nezadržno raste.

»Začelo se je z igro Starcraft 1 v Koreji, League of Legends pa je e-šport dvignila na višjo raven s prirejanjem turnirjev in denarnimi nagradami. Zaradi čedalje večje priljubljenosti je vse skupaj postalo privlačno tudi za investitorje in odtlej grejo vse številke samo še navzgor. S tem so pridobile tudi druge igre, ki imajo razvit sistem esports, na primer Counter-Strike GO, Overwatch, Dota …«

Stik z najboljšimi

To je svet, ki pri nas še ni toliko znan, v tujini pa, tudi medijsko, vedno bolj, pravi 20-letnik iz Velikih Lašč. Vseeno ima Lol tudi pri nas številne mlade privržence, ki niso samo (solo) igralci, pač pa tudi navijači in gledalci tekmovanj, v živo prenašanih prek spleta. In Phaxi, kakršno je njegovo tekmovalno ime, ki pravzaprav nič ne pomeni, je nedvomno njihov junak, saj je le eden od štirih Slovencev, ki se preživljajo kot profesionalni igralci Lol. Vendar pa sta le on in Mihael Mehle - Mikyx zaigrala v najvišji možni ligi, LCS (Legends Championship Series).

»Začel sem pri trinajstih in takrat seveda še nisem razmišljal o profesionalni poti, čeprav sem bil kar dober. Na spletu sem namreč že po dveh letih dokaj uspešno igral tudi proti profesionalcem. Tako lahko lepo stestiraš, kako dobro ti gre, saj imaš dostop do najboljših na svetu. Če igraš nogomet, na primer, pač ne moreš takoj igrati z Messijem, tukaj pa lahko dejansko igraš z 'njim', če si dovolj dober, da sprejme izziv.« Je pa to pomenilo ure in ure čepenja za računalnikom, nočna mora številnih staršev, in z Ambroževimi ni bilo veliko drugače. Naganjali so ga stran od računalnika, opozarjali, da se od tega ne da živeti, še zlasti ko je ob koncu četrtega letnika gimnazijo obesil na klin.

»Povsem sem padel v sceno in začel tudi nekaj služiti. Z nekaterimi online soigralci smo namreč sestavili ekipe in se z njimi udeleževali turnirjev v tujini, s čimer si pridobiš izkušnje in ime. Skoraj vedno smo našli sponzorje, ki so nam plačali stroške nastanitve, mi pa smo njihovo ime promovirali z dobro igro. Najvišja nagrada, ki sem jo dobil, je bila 1600 funtov …« Z uspehi je seveda opozoril nase, priložnost za profesionalno pot pa mu je priskrbel prav Mihael Mehle, ki je že igral v LCS, saj so Ambroža na njegov predlog pred letom dni povabili v berlinsko ekipo Roccat. No, najprej so ga preizkusili, a se je že v dveh dneh tako dobro odrezal, da so mu ponudili pogodbo.

»Glede tega sem imel res srečo. To je podobno, kot bi prestopil iz NK Velike Lašče v enega od klubov v Ligi prvakov.« Brez omahovanja se je januarja preselil v Berlin, kjer je dobil bivališče, vrhunsko računalniško opremo in mesečno plačo. »Višina slednje je odvisna od tega, koliko si znan, kako dober si, koliko si si sposoben izpogajati, so pa vsako leto nekoliko višje. V Evropi se bodo v novi sezoni gibale med 6000 in 20.000 evri, v pretekli so se začenjale pri 3000 evrih; sam sem prejemal 5500 na mesec. Drugod so igralci plačani še veliko bolje: v Ameriki je letos nekdo podpisal pogodbo za milijon dolarjev na leto, medtem ko je na Kitajskem to praksa že dlje časa.«

Pri igri so pomembni refleksi, komunikacija s soigralci in način razmišljanja. Foto Michal Konkol

Finančna sredstva zagotavljajo različne organizacije, podjetja in drugi investitorji. »Ekipo Roccat, v kateri smo bili letos še Nizozemec, dva Šveda in Korejec, je ustanovilo podjetje, ki prodaja igralne tipkovnice, miške, slušalke in podobno opremo. Njihov vložek je, da zagotovijo dobre bivalne in vadbene razmere za igralce in plačo, imeli pa smo tudi menedžerja, trenerja in pomočnika trenerja.« Ta dva sta imela tak delovnik kot fantje: šest dni na teden, od približno enajste dopoldne do desete zvečer. »Vsak dan smo prišli v 'pisarno', kjer smo vsi v eni sobi simulirali nastope na odru, kot je na turnirjih. Običajno smo igrali dve uri oziroma tri igre proti drugi ekipi iz iste lige. Potem smo imeli tri ure odmora, ko smo si lahko privoščili kosilo, ali pa naprej igrali solo. Nato spet dve uri igranja, in tako vse do večera,« je povedal Hren in priznal, da je bilo prostega časa zelo malo. »In običajno takrat vadiš še sam, saj brez dodatnega treninga težko dosežeš kaj več.«

Fantje so se tudi redno rekreirali, največ v fitnesu. »Brez tega namreč človek težko zdrži ves ta psihični napor, zato v naši ligi miti o debeluhih brez trohice mišic, ki se bašejo s hitro hrano in nalivajo s kokakolo, ter se ne morejo odtrgati od računalnika, večinoma ne držijo. Gre pač za profesionalce, ki to jemljejo kot službo, v kateri bi se radi čim bolje odrezali, in pri tem je pomembna tudi telesna pripravljenost, saj samo to prinaša napredek: če si telesno pripravljen, si tudi mentalno bolj sposoben.« Prav tako je nujno delati vaje za roke in zapestje, da se izognejo najpogostejši »gejmerski« poškodbi, sindromu karpalnega kanala.

Kot pravi, najboljše igralce odlikuje visoka motorična sposobnost, torej imajo hitre reflekse in se znajo hitro premikati po virtualnem prizorišču. »Drugo je način razmišljanja: najboljši so zelo hitri, agresivni, odzivni, povrhu pa še dobri ekipni igralci.« Lol se igra pet na pet, na prizorišču, razdeljenem na pol. Končni cilj je zavzeti nasprotnikovo ozemlje in uničiti njegovo bazo. »Vsak igralec si iz nabora več kot 130 likov izbere enega, kar je zelo pomemben del igre, in to ne le zaradi različnih sposobnosti, ki jih posamezni lik ima, ampak tudi izhajajoč iz tega, katere si izberejo nasprotniki. Končni izbor peterice likov mora, skratka, dobro parirati nasprotnikovi kompoziciji,« z navdušenjem niza Ambrož. »Na voljo je sicer tudi deset izločitev: če kakšnih likov, ki so v igri, ne znaš igrati, jih lahko izločiš, enako velja, če ima nasprotna ekipa igralca, ki zelo dobro obvlada neki lik. S tem jih tako že na začetku nekoliko oslabiš.«

Taktika in komunikacija

Kot pravi, je že po dobrih desetih minutah igre dokaj jasno, kdo bo zmagovalec. »Ko enkrat dobiš neko prednost in si dober, nasprotnik točno ve, da mu ne boš dal priložnosti, da bi se vrnil v igro. Razen če ne naredi nečesa prav posebnega, da te premaga. Lik namreč nikoli ne umre, pač pa zaradi vrnitve na začetek izgubi čas, in to je čas, v katerem njegov nasprotnik pridobiva prednost, ker pobira nove 'zaklade', več moči, osvojene nivoje …« Igra običajno traja od 20 minut do ene ure, »tudi 80 minut je že trajala kakšna, če sta se spopadli dve zelo enakovredni ekipi. Takrat se mora zgoditi res velika napaka, da se igra konča.«

Igralci med boji v enotnih dresih sedijo v ravni vrsti pred več tisoč evrov vrednimi računalniki z visoko zmogljivostjo in prvovrstno grafiko, z rokami na igralni tipkovnici in miški, s slušalkami na ušesih. Za zvok v igri, predvsem pa za sporazumevanje med člani ekipe, ki je prav tako zelo pomembno. »Med igro se vpije, spodbuja, kuje taktiko, sporočamo si informacije, kaj se dogaja okoli naših likov … To so res hitri pogovori, pri čemer je ključno, da vsi odlično poznamo vseh pet pozicij, vemo, česa je lik sposoben, saj lahko le tako skupaj skoordiniramo, kaj je najboljše za čim boljši razplet. Vsaka ekipa ima sicer tudi kapetana, ki ima pogosto zadnjo besedo glede taktike.«

Čeprav že sedem let igra ure in ure, Hren v tem ne vidi nikakršne odvisnosti. »Sam nikoli nisem tako zelo padel v igro, da ne bi znal nehati, pozabil jesti ali kaj drugega. Ko se igra konča, namreč tudi s fanti vedno naredimo daljšo pavzo. In če med vadbo začutim, da sem utrujen, neham, ker vem, da s tako glavo ne bom kaj dosti dosegel. Enostavno ne moreš biti več ur skupaj zbran in učinkovit.« Zdaj je tu že osma sezona igre Lol, a v njej še vedno uživa. »Tedensko se spreminja in nadgrajuje, zato moraš nenehno slediti, se učiti, vaditi novosti … Drugih iger tako sploh ne igram, saj me ne zabavajo tako kot ta. Pravzaprav se mi zdi škoda zapravljati čas zanje, saj imam že z Lol dovolj dela.«

Ekipa Roccat je razpustila svoje igralce in povabila nove. Foto Michal Konkol

A trenutno je prost. Ekipe Roccat, vsaj v sestavi, kakršna je bila, ni več. »Sezona se je končala, s tem tudi naše pogodbe. V Roccatu nismo bili tako uspešni, kot smo oziroma so si želeli, zato bodo naredili novo ekipo. Tudi sam močno obžalujem, ker se nam ni uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo, čisto malo nam je zmanjkalo ... Zdaj vsi prosti igralci iščemo nove ekipe oziroma ekipe iščejo nas. Sam se že dogovarjam z nekaterimi, me pa vseeno bolj kot v Ameriko spet vleče v Evropo.«

Njegov načrt je, da dokler je mlad in okreten, čim več potegne iz tega, v čemer je dober. Starost profesionalnih igralcev Lol se sicer giblje od 17 let (mlajšim ni dovoljeno tekmovati) pa do okoli 26 let. »Ne vem zakaj, ampak številni se upokojijo prav okoli 26. leta in se lotijo česa drugega, skorajda brez izjeme pa ostanejo v e-športu.« Po taki poti namerava tudi sam. »Najprej bom dokončal šolo, nato si, upam, pridobil kak položaj v podjetju, ki deluje na tej sceni. Bil bi tudi trener, čeprav je to zelo težko delo: doslej namreč še nisem srečal nobenega, da bi znal narediti razliko v ekipi le zato, ker je bil poleg.«

Do 1. januarja mora podpisati novo pogodbo, da bo lahko prihodnje leto znova igral v Lol »ligi prvakov«. Postaja nestrpen, saj je zdaj že skoraj tri mesece doma. »Malo treniram, malo potujem, v glavnem na dogodke Lol. »Nekaj dni sem bil v Parizu, na finalu naše lige LSC, ogledal sem si enega od turnirjev na Švedskem. Na teh dogodkih ne gre le za igro, prirejajo se tudi koncerti in drug zabavni program. No, pred kratkim so me za nekaj dni povabili v Zagreb, na turnir malo nižjega ranga, da sem kot posebni gost podelil nagrado,« muzajoče pove simpatični mladenič, ki je bil precej obetaven košarkar. A zdaj se kontaktnih športov izogiba. »Ker če si poškodujem roko, ne morem nič.«

Prispevek je bil objavljen v Delovi prilogi D'18.