Tiskane izdaje
Toda Trump se še nikoli ni tako približal Severni Koreji kot včeraj, ko je najprej pristal v ameriškem letalskem oporišču Camp Humphrey nedaleč od Seula, nato pa se je z južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom sestal v Modri hiši (predsedniška rezidenca), da bi se z njim, kajpada, pogovarjal o »nevarnosti«, ki grozi z druge strani bodeče žice, in, kot je zapisal v enem od tvitov, »o moji priljubljeni temi - trgovini«.
Mediji so ugibali, zakaj se je Trump odločil, da ne bo obiskal »demilitariziranega območja«, ki ga je leta 1983 prvi obiskal takratni ameriški predsednik Ronald Reagan, nato pa tudi vsi drugi dosedanji predsedniki ZDA. Reaganovo ime se je tokrat pojavilo v drugem kontekstu. V času, ko se je ameriški predsednik mudil v Seulu, so tri ameriške letalonosilke na jedrski pogon plule proti zahodnemu Tihemu oceanu, kjer naj bi v prihodnjih dneh potekale vojaške vaje. Gre za letalonosilke USS Nimitz, Ronald Reagan in Theodor Roosevelt, ob katerih bodo sem priplule tudi njihove spremljevalne bojne ladje, pridružil pa se jim bo tudi japonski rušilec Inazuma kot dodatek demonstraciji moči, kakršne tukaj niso videli že desetletje.
Ker je na vsaki od teh ladij najmanj 70 letal, bo to jedrnato sporočilo ne le Severni Koreji, ki jo je Trump na začetku azijske turneje opozoril, da mora računati tudi na oboroženo opcijo denuklearizacije, ampak tudi Kitajski, kamor ameriški predsednik potuje danes, in to s še enim jasnim opozorilom, da je konec »strateške strpnosti« do Pjongjanga. Težko je reči, kaj vse je Trump sporočil Severni Koreji iz Modre hiše, kjer je bilo očitno, da se Mun zavzema za mirno rešitev in odpravljanje strahu pred vojno, zlasti zdaj, ko se Južna Koreja in predvsem okrožje Pjongčang pripravljata na zimske olimpijske igre, ki bodo tukaj potekale februarja prihodnje leto.
Ameriški in južnokorejski predsednik Donald Trump in Mun Dže In. Foto: Reuters
Dvoumni Donald
Ameriški predsednik je bil nenavadno dvoumen. Najprej je ponovil, da je treba zdaj »delovati z občutkom nujnosti in zelo odločno« in da so ZDA pripravljene uporabiti vse vojaške zmogljivosti, če bo treba, nato pa je kljub vsemu pozval Pjongjang, da »sklenejo posel« in se tako izognejo najhujšemu. »Resnično sem prepričan, da je za Severno Korejo smiselno, da sede za [pogajalsko] mizo in sklene posel, ki bi bil dober tako za njen narod kot za vse ljudi tega sveta,« je dejal Trump na skupni tiskovni konferenci, ki sta jo z Munom imela neposredno po koncu uradnih ¬pogovorov.
»Vidim določene premike, sicer pa bomo videli, kaj se bo zgodilo,« je dejal napol optimistično in napol skeptično, s čimer je zgolj delno potrdil napoved južnokorejskega predsednika, češ da bo njuno srečanje naznanilo »preobrat« v odnosih do jedrske krize na Korejskem polotoku.
Veliko Južnih Korejcev je namreč prepričanih, da je sedanja kriza nastala izključno zaradi ZDA in Trumpovih izjav, ne pa zaradi Severne Koreje, na katero so se - takšno, kakršna je - navadili v minulih desetletjih. Včeraj se je na trgu nasproti ameriškega veleposlaništva zbrala skupina demonstrantov s transparenti: »Nočemo vojne!«, »Nočemo Thaada!« (protiraketni ščit), čeprav je bilo veliko več tistih, ki so Američanom izrazili naklonjenost in hvaležnost ter se veselili Trumpovega prihoda.
Južna in Severna Koreja sta tehnično še vedno vojni, ki je izbruhnila 25. junija 1950, ko je vojska Kim Il Sunga prestopila 38. vzporednik in hitro zasedla velik del Južne Koreje. »Če se takrat ne bi vmešala Amerika s koalicijskimi partnerji, združenimi pod zastavo Združenih narodov, bi bil Korejski polotok danes videti drugače,« mi je dejala Džan Šim, lastnica restavracije v Pjongčangu, ki se je nedavno vrnila iz ZDA, kjer je živela več kot dvajset let. »Če bi se združili s Severno Korejo, bi postali komunistična država, zato se nikakor ne bi smeli napotiti v to smer.«
Mun Dže in Trump se očitno nista pogovarjala o združitvi, saj trenutno ni podlage za to. Severnokorejsko partijsko glasilo Rodong Sinmun je ta teden zagrozilo, da bodo na »sovražno delovanje« treh ameriških letalonosilk in spremljevalnih bojnih ladij v bližnjih morjih odgovorili s povečanjem svojih jedrskih zmogljivosti, ki so jih poimenovali »dragoceni meč pravice, ki brani našo neodvisnost«. Po mnenju nekaterih analitikov utegne vodstvo v Pjongjangu med Trumpovo turnejo po petih azijskih državah (poleg Japonske in Južne Koreje bo ameriški predsednik obiskal še Kitajsko, Vietnam in Filipine) preizkusiti tudi nov balistični izstrelek, kar bi bilo svojevrstno opozorilo, kaj vse bi imela vojska Kim Džong Una na voljo v primeru nove korejske vojne.
Pravi nasprotnik Korejcev
Ker je Trump v Tokiu od premiera Šinza Abeja odkrito zahteval, naj od Pentagona kupi »velike količine vojaške opreme«, da bi bila »samurajska Japonska sposobna sestreljevati severnokorejske rakete«, je mogoče domnevati, da je prav to zahteval tudi od Mun Dže Ina. Medtem ko je bila za Abeja ta zahteva dobrodošla, saj si želi povečati vojaške zmogljivosti svoje države, je bil glede tega Mun za Trumpa težji sogovornik.
Južnokorejski predsednik je, denimo, pred Trumpovim obiskom za CNN izjavil, da nasprotuje razvoju jedrskega orožja, kar je ameriški predsednik v nekem trenutku omenil kot alternativo za prisotnost ameriške vojske na Korejskem polotoku. Gallupova anketa je pokazala, da je najmanj 60 odstotkov Južnih Korejcev prepričanih, da bi njihova država morala imeti jedrsko orožje, vendar je Mun to opcijo zavrnil kot preveč nevarno in morebitni sprožilec območne tekme v jedrskem oboroževanju.
Kako zelo se je vzdušje v Seulu razlikovalo od tistega v Tokiu, je pokazal tudi jedilni list na slovesni večerji, ki jo je Mun priredil za Trumpa, njegovo soprogo Melanio in njuno spremstvo. Medtem ko ju je Abe pogostil s hamburgerji z ameriško govedino, je južnokorejski predsednik poudaril, da so bili škampi, s katerimi so postregli gostom na banketu, ulovljeni okoli otoka Dokdo (japonsko se otok imenuje Takešima), zaradi katerega sta Južna Koreja in Japonska že nekaj časa v ozemeljskem sporu.
Na banketu je bila prisotna tudi ena redkih še živih žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno prisiljene spolno zadovoljevati okupatorske japonske vojake. Tako da se ve, kdo je pravi nasprotnik Korejcev. Tako Južnih kot Severnih.
