Tiskane izdaje
Ko so prejšnji teden objavili seznam petih kandidatov za Saharovo nagrado za svobodo misli, je eden od njih, ujgurski profesor ekonomije Ilham Tohti, dopolnil drugo leto bivanja v kitajskem zaporu. Njegovo nominacijo je podprlo 43 evropskih parlamentarcev. Čeprav vodi odločitev v obdobje intenzivnih pritiskov uradnega Pekinga na evropski parlament, pa je veliko razlogov za to, da bi moral biti prav on letošnji dobitnik tega pomembnega priznanja.
Prvi in tudi najpomembnejši razlog je, da je Ilham Tohti vest Xinjianga. Septembra 2014 so ga obsodili na dosmrtni zapor, ker naj bi podpiral separatizem, pa čeprav ga ni nikoli zagovarjal, kakor tudi ne kakršnegakoli nasilja s kakršnimkoli ciljem. Tohti je dosledno in argumentirano pozival k strpnosti in razumevanju ter k svobodnemu dialogu in trajnemu sobivanju med Ujguri, ki živijo v avtonomni pokrajini Xinjiang, in Hani, ki tvorijo močno večino med 1,3 milijarde kitajskih prebivalcev.
Toda Peking je predvsem zmotila njegova kritika gospodarske diskriminacije Ujgurov na lastnih tleh. Ta je stvari pripeljala že do tega, da so Hani tudi v Xinjiangu postali večinski prebivalci. A tudi to ne bi bil problem, je menil Tohti, če ne bi bilo naseljevanje Hanov motivirano z željo, da se zaduši nacionalna, kulturna in verska identiteta ujgurskega naroda, ki tukaj živi že nekaj tisoč let. Ko je ta ugledni profesor na Univerzi nacionalnosti predlagal, da bi v Xinjiangu uvedli neodvisno pravosodje, ki bi ublažilo napetosti med regijo in Pekingom ter bi tako razrešili številne sodne primere, ki izvirajo iz popolnega nerazumevanja ali pa netolerantnosti do islamskega svetovnega nazora, so ga izbrali za žrtveno jagnje. Namen dosmrtne ječe za mirno izrečena stališča in predloge je zastrašiti vse, ki bi bili lahko kritični do politike Pekinga.
Ko je Evropski parlament leta 2008 podelil Saharovo nagrado kitajskemu disidentu Hu Jiaju, ki je pred izvedbo pekinške olimpijade pisal o kršenju človekovih pravic na Kitajskem ter bil za to obsojen na tri leta in pol zapora, so ga v celici obiskali šef pekinške policije in nekaj funkcionarjev zunanjega ministrstva ter mu ponudili zmanjšanje kazni in dvakrat več denarja od 50 tisoč evrov, ki bi jih dobil z nagrado. Zavrnil jih je. Prepričan je, da podoben pritisk izvajajo zdaj tudi nad Tohtijem, katerega družini so odvzeli vse premoženje. Kitajska noče razumeti, kar je Saharov govoril o intelektualni svobodi. Mogoče tudi sama sebi noče priznati, da vsa njena aroganca proti zunanjemu svetu izhaja iz agresije do lastnega naroda. Zato je potrebno, da nagrado dobi Ilham Tohti. Zaradi Kitajcev. Zaradi svetovnega miru.
