Tiskane izdaje
Na palači v Washingtonu, ki je bila do pred 54 leti kubanska ambasada, potem pa zadnja desetletja pisarna za zastopanje kubanskih interesov, je ta teden spet zavihrala kubanska zastava. Izobesil jo je kubanski zunanji minister Bruno Rodríguez.
Čez slab mesec bo njegov kolega John Kerry, ki je bil včeraj gostitelj kubanske delegacije, slovesno dvignil ameriško zastavo na havanskem Maleconu. Kakor so ta teden slavili Kubanci, bodo sredi avgusta še Američani. Na zahodni polobli se je z uradno vzpostavitvijo diplomatskih odnosov med Washingtonom in Havano včeraj zgodil premik, ki bo v marsičem spremenil razmerja sil. Ponekod na bolje, zlasti za nekatere latinskoameriške vlade tudi na slabše.
Kubanci, ki zaslužijo deset dolarjev na mesec in so tehnološko zlasti zadnja desetletja hudo zaostali za svetom, začenjajo razmišljati o normalizaciji vsakdanjega življenja, morebitna demokratizacija pride na vrsto pozneje. Ameriški poslovneži že sanjajo o prodoru na Kubo in morda o vračanju pred 55 leti nacionaliziranih dobrin. Evropski politiki z zamudo dohitevajo ameriške poteze in hitijo vzpostavljati tesnejše stike. Radi bi nadomestili zamujeno, saj so po nepotrebnem in po neumnosti tudi zadnja leta ponavljali ameriške stare propagandne fraze o človekovih pravicah in demokraciji, namesto da bi si zagotovili položaj pred vsekakor pričakovanimi spremembami na Kubi.
Nekaterim latinskoameriškim vladam, ki so še vedno precej navezane na staro utopično sovjetskosocialistično Havano, bo verjetno teže kot doslej. Predvsem Venezuela, ki je s Chávezom vse gradila na Castrovem modelu, po kubanskem vzoru je tudi prispevala k uničenju svojega gospodarstva, bo odslej pod še hujšim ameriškim pritiskom. Plačala bo ceno za spremembe na Kubi.
Za Kubance, ki so včeraj z veliko delegacijo pospremili svojega ministra Rodrígueza na slovesnost v Washington, se je z dvigom zastave zgodilo veliko simboličnega. Veliki sosed s severa jih v več kot pol stoletja sovražnosti ni zmlel, kar za njihov karibski ponos veliko pomeni. Celo za tiste, ki niso ravno podpirali vlade in niso prostovoljno vsak dan ploskali Castru, najprej enemu, potem še drugemu. Ker starejši Castro ni dovolil nobenih sprememb po izginotju Sovjetske zveze, so Kubanci med blokado hudo trpeli, tudi lačni so bili, vendar so preživeli celo v času, ko jih Rusi pod zastavo Sovjetske zveze niso več preživljali v zamenjavo za kri na afriških in latinskoameriških bojiščih. Hkrati pa so zdržali in tudi preživeli več kot pol stoletja pod okostenelim, na videz romantičnorevolucionarnim režimom, ki se z dvigom zastave mora spremeniti, če noče nepredvidljivih, zase usodnih težav.
Ne bo šlo vse gladko, opozarjajo analitiki, poti nazaj pa tudi ne bo, kakor si jo je Fidel Castro lahko privoščil nekajkrat, ko bi lahko izboljšal razmere Kubancev, pa se je vedno ustrašil zlasti morebitne politične moči kmetov. Ko je zemljo prerasel plevel, namesto sladkornega trsa je že raslo grmovje, ko so tudi sladkor že uvažali, hrano pa skoraj v celoti, je moral popustiti. Zemljo, ki so jo odvzeli posestnikom, pa nikoli razdelili kmetom, so začeli deliti šele zadnja leta. Castro je dovolil tudi turizem, ki lahko zares zaživi samo s prihodom ameriških turistov. V Havano že vozijo velike turistične ladje, na jesen bodo s Floride v Havano in tudi drugam na Kubo začeli voziti trajekti, vozovnica bo stala samo 170 dolarjev. Turistična ponudba, za zdaj rudimentarna, se bo morala približata veliko višji ravni ponudbe v drugih karibskih državah, ki pač ne prodajajo samo zanimivosti socialističnega muzeja ameriških avtomobilov iz petdesetih let.
Zdaj, ko imata še nedavna sovražnika diplomatske odnose, je verjetno minil čas velikih govorov v slogu blatenja iz časov hladne vojne. Ameriško polstoletno ropotanje o rdeči nevarnosti, ki preži na svobodni svet, pa tudi kubanska svarila pred kapitalističnim vragom bodo sčasoma morala oditi iz besednjaka. Ostalo pa bo ameriško oporišče v Gauntánamu, o katerem se bodo lahko diplomati pogajali prihodnjega pol stoletja.
Nekaj časa bo folklora hladne vojne seveda še ostala. V Združenih državah predvsem zaradi bližajočih se predsedniških volitev pa tudi zaradi močne, večmilijonske kubanske kolonije na Floridi. Na Kubi pa verjetno tudi še ne bo kar čez noč konec revolucionarnih gesel, saj se bo stara partijska nomenklatura težko privajala na izjemno hitre spremembe, ki se že začenjajo.
Dokler Washington ne bo popolnoma odpravil gospodarske blokade Kube, kar je ves čas pomagala vzdrževati Castrov režim, bo imela stara partijska garda dovolj municije za streljanje na nove, porajajoče se domače kapitaliste, potem se bo tudi sama prilagodila novi stvarnosti in se stopila z novo elito.
Revolucionarne romantike, ki so jo hodili gledat evropski in kanadski turisti, opevali pa so jo zlasti kavarniški levičarji in namišljeni revolucionarji po vsem svetu, bo z izobešenjem kubanske zastave na obnovljenem veleposlaništvu v Washingtonu počasi in za zmeraj konec.
