»Nastalo je več prostora za nesporazume in konflikte«

Kerry Brown: Specialist za kitajsko politiko s Kraljevega kolidža.
Objavljeno
01. marec 2017 11.05
Brane Maselj
Brane Maselj
Na mednarodnem seminarju o stabilnosti in demokraciji v vzhodni Aziji so tudi vrhunski strokovnjaki razpravljali o razmerah na tem območju v luči novih razmer, ki jih prinaša prihod kontroverznega Donalda Trumpa na čelo ZDA. Večina azijskih držav sicer predvideva, da bo Kitajska igrala pomembno vlogo pri urejanju regionalnih zadev, hkrati pa si tudi želijo, da bi ZDA kot najmočnejša svetovna velesila, ohranile svojo prisotnost v regiji.
Med temi je tudi Tajvan, ki se ob novi nepredvidljivosti ameriške zunanje politike utemeljeno boji kitajskih aspiracij. O teh spremembah pred letošnjim kongresom kitajske komunistične partije je na seminarju, ki ga je pripravil Center za tajvanske študije Univerze v Ljubljani s pomočjo Tajvanske fundacije za demokracijo, razpravljal tudi dr. Kerry Brown, profesor za kitajsko politiko na londonskem King's College.

Kitajska se zelo rada predstavlja kot miroljuben igralec. Njena civilizacija je bogata z idejami in filozofijami, toda ena od glavnih je res še vedno aktualen humanistični konfucionizem. Ali je na splošno mogoče pričakovati, da bi Kitajska, ki temelji na Konfucijevih naukih, snovala agresorsko politiko?
Ideja, da je kitajska miroljuben igralec, ni popolnoma točna. Za časa Mao Ze Donga na čelu partije in države od leta 1949 do 1976 je imela kitajska celo vrsto agresij in spopade z Indijo, Rusijo, Vietnamom. Drži, da je od leta 1979, ko je postajala močnejša in bogatejša, Kitajska miroljubna. Res pa je tudi, da povzroča veliko hrupa, kar je kontradiktorno, saj dejansko ni vpletena v noben konflikt. Šele pred kratkim je postala omembe vredna pomorska sila. V zgodovini je bila skoraj ves čas le kopenska vojaška sila. To je za geostrateško pozicijo neke države pomembna razlika. Propaganda sicer pravi, da je Kitajska od vekomaj ljubiteljica miru, toda v njeni zgodovine so tudi obdobja nasilja, zato ne bi delal zaključka, da je notranja narava kitajske civilizacije miroljubna. Vse je odvisno od motivov.
Kako velika pa je njena pomorska moč, če jo primerjamo z ameriško?
Na videz sta si državi že skoraj enakovredni: ZDA ima okog 425 vojnih ladij, fregat, letalonosilk, rušilcev, podmornic, Kitajska pa jih ima že 420. Toda tehnološko je kitajska vojna mornarica daleč za ameriško. Ima samo eno letalonosilko, pa še ta je predelana ukrajinska letalonosilka; zda pa jih imajo 30, celo Francija ima dve, Velika Britanija bo v petih letih tudi dobila drugo. Tehnološko je kitajska mornarica na zelo nizki ravni. Vendar pa velja poudariti, da je Kitajska s tem ladjevjem prvič v svoji zgodovini dobila možnost, da brani svoje interese v regiji. Prvič ima tudi svojo pomorsko bazo v Djibutiju v Vzhodni Afriki. Toda to še ne pomeni, da je Kitajska svetovni pomorski igralec. Ona je le pomemben regionalni igralec.
Kdo pa lahko z njo tekmuje v azijski regiji?
Tudi Japonska je zelo močna. Vendar pa ima Kitajska največje zahteve; razlog, da se tako močno vpleta v jugovzhodnem kitajskem morju pa je, da si želi več varnega prostora pred najmočnejšo, to so ZDA. Te so pač povsod. Kitajska ima, kot rečeno, eno vojaško bazo v Djibutiju, ZDA jih imajo 650 v 125 državah. Dejansko ni mogoče primerjati teh dveh držav.
Ali je mogoče, da za časa predsedovanja Trumpa, ki utegne ZDA popeljati v nekakšno "odlično izolacijo", Japonska prevzame pobudo in začne igrati pomembno vlogo v tem delu sveta in tudi pri reševanju sporov okrog lastništva spornih otokov v južnokitajskem morju?
Da, ameriška vloga se je začela nekoliko zmanjševati, kar pomeni, da je nastalo nekaj praznega prostora, in gotovo je, da si Japonska želi zaustaviti Kitajski vpliv na tem območju. A glede tega je ta hip še veliko zmede; utegne se zgoditi, da ZDA ne spremenijo svoje politike in ostanejo zavezane dosedanjim pozicijam na tem območju. Takšen kurz je potrdil tudi državni sekretar Rex Tillerson. Ne glede na to, kar govori Trump, se verjetno tu ne bo veliko spremenilo. Problem je v pravilnem "branju" namenov drugih vpletenih. Če bo kitajska začutila, da so ameriške intence v regiji nekoliko šibkejše, sebo začne vesti bolj agresivno, kar bo povzročilo različne odgovore. Nastalo je torej tudi več prostora za nesporazume in to je glavni problem, saj nesporazumi vodijo v spopade.
Kako velika je pravzaprav Kitajska pravljenost, da deluje v skladu z mednarodnimi normami in zakoni?
Kadar ji ustreza, jih upošteva, kadar ji ne ustreza, pa jih ne. Takšna je Kitajska, zelo pragmatična pač. Videti je, da nova Trumpova politika prinaša spremembe in s tem ponuja Kitajski nekatere priložnosti, ki jih bo ta brez dvoma izkoristila. Hkrati se zdi, da so kitajske zahteve ta hip nemogoče. Sporni otoki so takorekoč pri Indoneziji in Maleziji, gre za zahtevo po suverenosti nad skoraj celotnim morjem 2000 kilometrov od obale. To težko označimo kot racionalne zahteve. Tu pričakujem še veliko pogajalskega dela, saj v trenutku na kitajski strani ni videti nobene želje po kompromisu.
Torej ne potrebuje kompromisa?
Ne vidim razloga, da bi morala sprejeti kakšen kompromis v bližnji prihodnosti. Toda če je treba, se bo znala tudi pogajati. Leta 1949, ko je nastajala nova Kitajska, je imela na kopenskih mejah kar 22 spornih območij . A sčasoma je razčistila vse, razen dela meje z Indijo. Kitajska se torej zna pogajati, vse pa je odvisno, koliko stabilnosti potrebuje. V tem trenutku je njena strategija, da postane dominantna regionalna sila, zato mislim, da so njene zahteve po teh otokih tudi del tega načrta.
Medtem pa želi v Evropi predvsem vlagati. V Srbiji denimo hoče graditi železniško progo. Ali lahko takšne usmeritev pričakujemo tudi v prihodnje?
Kitajski je malo mar za evropsko politiko, vendar je v njenem interesu stabilna Evropska unija, ker si želi njenega velikega stabilnega trga.Mislim, da bo še povečala naložbe v tem delu sveta. Verjetno je to celo dobro, čeprav ne smemo pozabiti, da bodo vodilni investitorji kitajska državna podjetja. Zavedati se moramo da imamo opravka z ogromnimi državnimi korporacijami, ki prihajajo gradit denimo tudi v Veliko Britanijo jedrske elektrarne, prodajati hitre vlake, ki jih Kitajska izdela največ na svetu. A ta hip so Kitajske naložbe v EU še relativno skromno, še vedno ne dosegajo treh odstotkov vseh naložb.
Ali lahko Kitajska spričo njene naraščajoče moč izrabi krizna žarišča v svetu, tudi v Aziji, za podpihovanje spopadov, povečevanje nestabilnosti?
Moč Kitajske sicer nenehno narašča, toda ne verjamem, da lahko postane nove Združene države Amerike. To se ne more zgoditi. Mislim, da želi biti Kitajska najmočnejši igralec v Aziji, zanimajo jo njene naložbe, energenti, noče pa postati globalni policist. Ni kot Rusija, ki je povsem drugačen igralec. Kitajska je prišla do točke, ko res lahko postane velika ekonomska sila. Zato mislim, da si dejansko želi stabilno mednarodno okolje, še posebej, ker ima sama ogromno domačih problemov: okoljska onesnaženost, socialna nestabilnost, razslojevanje družbe, ki povzroča veliko neenakopravnost, problemi s pitno vodo itd.
Ali ima partijska politika lahko odgovor na vse te probleme?
Vladajoča komunistična partija ima povsem svojsko logiko, ki se odraža predvsem v naraščajočem nacionalizmu. Mislim, da je Kitajska na nek način ujetnik te politike, kar se značilno odraža denimo pri problemu Tajvana. Po eni strani želi biti Kitajska velik mednarodni igralec, zato bi rada pustila Tajvan, da gre po svoje in je ne ovira teh aspiracijah, po drugi strani zaradi partijske logike nacionalizma tega ne bo mogla dopustiti.