Tiskane izdaje
Ljubljana – Ulice je zavzelo več sto ljudi z orožjem in ščiti, na katerih so bili izpisani simboli neonacizma in obdobja ameriškega sužnjelastništva. Z zastavami in baklami v rokah so se skrajni desničarji spopadli z nasprotniki, dokler ni s številnimi od teh pometel moški, ki je vanje zapeljal z avtomobilom. Pri tem je ubil žensko, ranjenih je 19 ljudi.
To ni odlomek iz filma, ki bi prikazoval ameriško zgodovino pred več desetletji, ampak del dogajanja na sobotnem shodu v ameriškem mestu Charlottesville v zvezni državi Virginija. Krvave proteste je izzvala napoved odstranitve spomenika Roberta E. Leeja, poveljnika konfederacijske vojske med ameriško državljansko vojno na začetku šestdesetih let 19. stoletja.
Po poročanju ameriških medijev se je nasilje začelo s prihodom skrajnih desničarskih skupin z neonacističnimi simboli, ki so se postavili po robu skupini antifašistov, zbranih, da bi podprli umik spornega spomenika. Olje na ogenj nestrpnosti je prilil zapozneli odziv ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je nasilje na shodu sicer obsodil, a hkrati vedenje neonacistov in rasistov izenačil z nasprotniki njihove ideologije.
Evropa na razpotju
Če se je še nedavno zdelo, da so temeljne pravice za vse državljane nekaj, o čemer zahodna družba leta 2017 ne bo več razpravljala, po tem in številnih podobnih dogodkih razumevanje osnovnih svoboščin ni nekaj samoumevnega niti v Evropi.
Kljub domnevni progresivnosti stare celine v avtoritarno ureditev vse bolj tone Poljska pod vlado stranke Zakon in pravičnost, kjer želijo z novo reformo doseči, da bi minister za pravosodje po svoji presoji odstavljal in imenoval predsednike sodišč. Po porazu skrajno desnih strank v Franciji in na Nizozemskem si je del Evrope oddahnil, a politiki s skrajnimi stališči do vrednot odprte družbe ostajajo pomemben del političnega parketa v številnih evropskih državah.
Po padcu socializma so nastale idealne razmere za uvedbo novega totalitarizma, razlaga antropologinja in pisateljica dr. Svetlana Slapšak: »Ljudje so bili navajeni na poslušnost in hipokrizijo, frustrirani so bili zaradi nove revščine in popolnega sesutja fantazem o kapitalizmu in parlamentarni demokraciji. Razraščali so se tudi novi nacionalizem kot osnovna naracija novih držav in imaginarne kolektivne pravice.«
Ti elementi se lepijo na stari model stalinističnega vedenja, ki je s kultom osebnosti, nenehnim izkrivljanjem dejstev in rasizmom ter na postopkovni ravni prepovedmi, zmanjševanjem svoboščin in militarizacijo družbe značilen za današnjo domačo desnico, pravi Slapšakova.
Ponovni vzpon radikalizma je tudi posledica krize tradicionalnih političnih strank, ki ne odgovarjajo na nezadovoljstvo številnih državljanov, meni izredni profesor dr. Peter Simonič z ljubljanske filozofske fakultete: »Razočarane množice so postale lahka vaba radikalnih gibanj, kamor so lahko projicirali svoje sovraštvo do drugače mislečih in privilegiranih elit.«
Družbena omrežja
Skrajna stališča do enakopravnosti žensk in pravice do splava niso tuja niti posameznikom na pomembnih javnih funkcijah. Zadnja tarča nekdanjega sodnika evropskega sodišča za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča je bila pred kratkim preminula Simone Veil, pravnica, političarka in prva predsednica francoske fundacije za spomin na holokavst, ki je del otroštva preživela v taborišču v Auschwitzu. Zupančič je na svojem facebook profilu zatrdil, da je Veilova zaradi travmiranosti po holokavstu kot ministrica, ki je dosegla dekriminalizacijo splava, postala »največja morilka vseh časov«.
Normalizacija ekstremnih neenakosti se širi s svetlobno hitrostjo, to pa je še posebej problematično, ko je ne razširjajo le marginalne skupine, ampak se jim pridružijo še ugledni pravniki, sodniki, politiki, verski voditelji, meni dr. Vlasta Jalušič, ustanoviteljica Mirovnega inštituta. »Seveda to ne pomeni, da se moramo odpovedati drugačnim odgovorom, humorju, satiri in ironiji in se včasih – kadar se to izkaže za smiselno za varovanje našega mentalnega zdravja – odgovarjanju celo odpovedati,« poudarja.
Toda to je mogoče le takrat, ko institucije varovanja pravic zares delujejo in je enakost zagotovljena: »Ni pa smešno, če celim generacijam žensk grozijo, da bodo izgubile temeljno enakost, in trdijo, da jim je treba zaradi njihovih reproduktivnih sposobnosti odvzeti opravilno sposobnost.«
Vendar radikalnih stališč danes ni bistveno več, je prepričan Andraž Zorko iz družbe za javnomnenjske raziskave Valicon, le družbena omrežja jim dajejo več prostora in pospeška, prilagajajo pa se prevladujoči medijski formi: »Argumentirane razprave v medijih so zamenjali slogani in krilatice, ki se trudijo pritegniti pozornost in sami po sebi vodijo v skrajnosti.«
Potencial pri nas
V Sloveniji je za večji razmah radikalnih strank premalo potenciala, saj se naša družba od ameriške in drugih evropskih razlikuje tako zgodovinsko kot gospodarsko, je prepričan Zorko. »Čeprav bi lahko označili Slovenijo za deželo močnih katoliških korenin, kar se je manifestiralo tudi ob referendumu, so svoboščine in pravice, pridobljene v času socializma, prav tako visoko cenjene.«
Manj optimistična je Slapšakova: »Država ni dovolj odločna v odnosu do cerkve, katere pohlep in ambicije v politiki nenehno zastrupljajo javni prostor in ustvarjajo razmere za omejevanje človekovih pravic.« Po eni strani po njenem dosledno izpolnjuje zahteve neoliberalnih skupin, hkrati pa paralizira civilno družbo in jo drži v stanju stalnega boja za preživetje.
Oster odziv na neonacizem in rasizem je nujen. Foto: AFP
Slapšak: Ohranimo razum
Prav liberalno usmerjena civilna družba pa je edini možen odgovor na nova gibanja, je prepričana: »Izkoristiti moramo vsako že obstoječo možnost, da razsvetljenost, razum in pridobitve prejšnjih dveh stoletij ohranimo.« Širjenje laži preganjalcev drugačnosti, ki se pri tem sklicujejo na svobodo izražanja, pa lahko spodnesemo predvsem z argumenti v javnem prostoru in izobraževanjem na vseh ravneh, pravi Simonič.
Oster odziv na neonacizem in rasizem je nujen, da bi preprečili njuno širjenje v družbi, meni Jalušičeva: »Tako represija kot njena odsotnost sta odgovor in zelo pomembno sporočilo – če ni odziva, je to jasen znak, da je takšno zanikanje enakosti dovoljeno.«
