Tiskane izdaje
Strokovnjaki pravijo, da je bil »pralni avtomat« finančno sredstvo za izvedbo goljufij.
Ruski »pralni avtomat« je bil učinkovito kriminalno finančno sredstvo, ki so ga ustvarili, da bi prikrivali nakazila velikanskih denarnih zneskov iz Rusije.
To so dosegli tako, da so ustvarili lažne dolgove v lažnih podjetjih, ki jih je nadziralo rusko podjetje z zvezami v Moldaviji. Moldavijski sodniki, ki so sodelovali v shemi, so naročili ruskim nadrejenim podjetjem, naj odplačajo lažne dolgove, in tako omogočili, da so prenesli dejanski denar v Moldavijo in nato naprej v Evropo.
Cilj je bil preprost: iz denarja na ruskih računih narediti »čist« denar, za katerega je na voljo odločba sodišča, ki pojasnjuje, kako je prišel v banko v Evropski uniji, in ga je zdaj mogoče porabiti za kar koli ali ga nakazati na kateri koli račun.
Novinarji OCCRP so pridobili bančne dokumente o 112 računih v lažnih podjetjih, ki so delovala v »pralnem avtomatu«, in zaprosili finančne preiskovalce, naj analizirajo značilne prestopke pri teh transakcijah.
Strokovnjaki pregledajo podatke
OCCRP je odkril identiteto številnih »upravičencev« – ljudi, ki so v resnici prejeli denar. Sistemi za pranje denarja uporabljajo hitre elektronske transferje, s katerimi večkrat prenesejo denar z bančnih računov v lasti skupine lažnih podjetij na druga lažna podjetja v zapleteni verigi transakcij, ki jih je težko izslediti, zato nazadnje ni več jasno, kdo je vir in kdo upravičenec. Številna podjetja, povezana s »pralnim avtomatom«, so registrirana v davčnih oazah v tujini, kjer niti ni treba razkriti identitete lastnikov. Druga uporabljajo pooblaščence, ki prikrivajo dejanske lastnike.
Podjetja so večinoma delovala kot finančne črpalke, ki so prenašale enake denarne zneske na račune in z njih v različnih državah. Po koncu črpanja denarja je ta končal na računih v uglednih bankah v državah, kakršna je Švica, in na računih, ki so jih nadzirali dejanski lastniki.
Upravičenci so ruski poslovneži, lastniki več podjetij, ki se ukvarjajo z gradbeništvom, inženiringom, informacijsko tehnologijo in bančništvom. Vsi so sklenili več milijonov ameriških dolarjev vredne ruske državne pogodbe neposredno z državo ali s podjetji v državni lasti.
Med finančnimi preiskovalci, ki so pregledali transakcije »pralnega avtomata« na prošnjo OCCRP, sta bila tudi nekdanji uradnik iz bančne enote zvezne varnostne službe Ruske federacije (FSB) in preiskovalec z notranjega ministrstva. Povedala sta, da bi denar, ki je potoval skozi »pralni avtomat«, pravzaprav lahko bili napihnjeni dobički iz državnih pogodb.
»Ruska javna naročila temeljijo na napihnjenih cenah,« je povedal nekdanji uradnik FSB. »Sistem je pokvarjen, zato samo majhen del uradne cene porabijo za dejansko blago ali storitve za državo. [Presežek] namenijo lažnim podjetjem v Rusiji in ga pošljejo v tuja podjetja skozi različne platforme, denimo 'pralni avtomat'. Denar si potem razdelijo uradniki in dobavitelji.«
»Sivi uvoz«
Dmitrij Gorovcov, nekdanji poslanec v ruski državni dumi in sekretar delovne skupine, ki je leta 2013 analizirala pobiranje carin, je povedal novinarjem Nove Gazete, da bi precejšen del ukradenih 20,8 milijarde ameriških dolarjev lahko bil povezan s shemami »sivega uvoza«.
Delovna skupina, ki sta jo ustanovila premier Dmitrij Medvedjev in predsednik Vladimir Putin, je ugotovila, da je samo leta 2013 ruski proračun zaradi takšnih shem izgubil za približno 40 milijard ameriških dolarjev carin.
»Izgube nastanejo zaradi shem 'sivega uvoza', s katerimi uvažajo blago v Rusijo skozi verigo lažnih podjetij,« je povedal. »Ta podjetja ne poročajo o svojem poslovanju in pravzaprav sploh ne opravljajo dejanskih poslov.«
Zdi se, da neki primer iz »pralnega avtomata« podpira to trditev. Leta 2013 je poslovnež iz Moskve hotel uvoziti otroška oblačila iz britanskega podjetja Hippychick. Oblačila so prišla neposredno iz Velike Britanije v Rusijo. Toda pot dokumentov je bila precej bolj zapletena.
Oblačila je uradno plačalo lažno ciprsko podjetje Kedassia, ki je imelo račun v latvijski banki Trasta Komercbanka. Kedassijin denar je prišel iz drugih podjetij iz Belizeja in s Cipra, ta pa so prav tako imela račune v banki Trasta Komercbanka.
Novinarji OCCRP so preverili uradne ruske dokumente za leto 2013, da bi se prepričali, kdo je uvozil oblačila Hippychick v Rusijo. Vse uvoženo blago so očitno uvozila lažna podjetja iz Velike Britanije in Rusije, pri teh poslih pa nihče ni plačal carin.
Leta 2013 so tri britanska podjetja izvozila oblačila Hippychick v Rusijo: Ventro Trading, Pulman Trading in Mount Industries. Nobeno od njih danes ne posluje več. Poslov niso prijavila pristojnim britanskim organom, tudi v finančnih poročilih podjetij ni nikjer navedena prodaja blaga v Rusijo.
V Rusiji ni stanje nič boljše. Sanktpeterburško družbo Erika, ki je uvažala blago podjetja Hippychick, je leta 2016 tožila carinska služba, ker družba ni prijavila nekaterih uvoženih izdelkov. Sodni spisi razkrivajo, da družba Erika ni samo takrat kršila carinskih predpisov. Sodišče je ni moglo najti na naslovu, ki ga je navedla, in je presodilo v korist carinske službe. Po podatkih v uradni podatkovni zbirki sodnih izvršb Erika še ni plačala svojih kazni, in ker je leta 2017 nehala poslovati, jih verjetno tudi ne bo.
Tudi družba Pandora iz Sankt Peterburga je leta 2013 uvažala oblačila Hippychick. Ko je leta 2015 bankrotirala, je bila njena edina upnica ruska davčna služba, ki je poskušala izterjati neplačane carine in kazni. Nihče ni mogel najti Pandore; družba ni imela nikakršnega premoženja ali gotovine na bančnih računih. Država ni nikoli izterjala dolga.
Gorovcov pravi temu značilna shema sivega uvoza. »Celoten carinski sistem je pokvarjen. Če bi navaden poslovnež rad uvozil blago v Rusijo, se bo utopil v birokraciji. Zato se večina uvoza in izvoza opravi s špediterji, ki jih ponavadi nadzirajo uradniki carinske službe.« In denar v tem pokvarjenem sistemu, je povedal, »potuje čez platforme za pranje denarja«.
Davčna utaja
Nekdanji uradnik FSB meni, da del denarja iz »pralnega avtomata« izvira iz davčnih utaj. Najbolj priljubljen način izogibanja davku na dobiček v Rusiji je ta, da se podpišejo lažne pogodbe z lažnimi podjetji, ki goljufivo prikažejo višje stroške in nižji dobiček. »Denar nakažete pralcem denarja in od njih prejmete gotovino,« je povedal. »Tako lahko poslovneži izplačujejo plače svojim zaposlenim s kuvertami in zmanjšajo druge skrite davčne dajatve, denimo plačila v pokojninski sklad. Pralci denarja nakažejo denar podjetjem v tujini, kjer ga lahko uporabijo za različne namene; denimo za nakup blaga, ki ga nato uvozijo v Rusijo s shemami 'sivega uvoza'.«
Bančne kraje
Del denarja, ki je potoval skozi »pralni avtomat«, so verjetno ukradli vlagateljem banke Bank Zapadni, ki je bila sestavni del sistema. Banka je pripadala Aleksandru Grigorjevu, ta pa je bil tudi lastnik banke Russkij zemeljnij bank (RZB), ki je skozi »pralni avtomat« prenesla okoli pet milijard dolarjev iz Rusije.
Po podatkih agencije za zavarovanje vlog – državnega organa, ki poskuša pridobiti premoženje propadlih bank, da bi poplačal vlagatelje – je leta 2014 Banka Rusije poslala pismo notranjemu ministrstvu in v njem zaprosila policijo, naj sproži kazenski postopek proti banki Bank Zapadni zaradi goljufije, vnaprej načrtovanega bankrota in drugih prestopkov.
Ruski poslovni dnevnik RBK je poročal, da je Bank Zapadni dolgoval okoli 240 milijonov dolarjev več, kakor je bilo vredno njegovo premoženje.
Banka Rusije je prepričana, da so premoženje banke Bank Zapadni ukradli, preden je banka leta 2014 bankrotirala. Agencija za zavarovanje vlog je na svoji spletni strani objavila, da notranje ministrstvo preiskuje več kazenskih zadev, povezanih s krajami iz banke, skritimi z lažnimi posojili. Preiskovalec z ministrstva, ki ni hotel razkriti svojega imena, je povedal OCCRP, da so del premoženja banke Bank Zapadni ukradli z istimi lažnimi podjetji s sedeži v tujini, ki so povezana tudi s »pralnim avtomatom«.
