Tiskane izdaje
Tunizija je do revolucije leta 2011 poznala le dva voditelja države − leta 1956 je položaj zasedel Habib Bourguiba, oče neodvisnosti od Francije, nato pa ga je leta 1987 z udarom odstavil Zin El Abidin Ben Ali. Ta se je oblasti oklepal do januarja 2011, ko ga je odnesla arabska pomlad, piše STA.
Da bi po koncu vladavine Ben Alija preprečili še eno diktaturo, nova ustava iz januarja letos omejuje pooblastila predsednika, izvršne pristojnosti pa prenaša na premierja. Ta prihaja iz vrst stranke, ki zmaga na parlamentarnih volitvah.
Za glavnega favorita današnjih volitev velja 87-letni Essebsi, čigar sekularna stranka Nidaa Tounes je zmagala na parlamentarnih volitvah konec oktobra. Po mnenju privržencev veterana tunizijske politike se lahko le on postavi po robu islamistom, ki so vodili državo od padca Ben Alija do nedavne zmage sekularistov. Kritiki po drugi strani svarijo, da bo Essebsi, ki je zasedal visoke položaje tako pod Bourguibo kot Ben Alijem, znova vzpostavil star režim.
Trenutnemu predsedniku Marzoukiju številni pripisujejo zasluge za to, da se država ni razklala na dva tabora, sekularnega in islamističnega, dodaja STA. A kritiki mu obenem očitajo, da je z zmerno islamistično stranko Ennahda, ki je leta 2011 zmagala na parlamentarnih volitvah, sklenil »pakt s hudičem«. Sam trdi, da je edini zmožen ohraniti pridobitve arabske pomladi. Ennahda, ki je na volitvah oktobra zasedla drugo mesto, nima svojega kandidata za predsednika, je pa svoje člane pozvala, naj volijo tistega, ki bo zagotovil demokracijo.
Če nobenemu od kandidatov danes ne bo uspelo osvojiti absolutne večine, je drugi krog predviden za konec decembra. Rezultat je pomemben tudi spričo oblikovanja vladne koalicije, saj je Essebsi napovedal, da bo njegova stranka, ki sama v parlamentu nima večina, šele po predsedniških volitvah začela pogajanja z drugimi strankami, piše STA.
Kljub razhajanjem v nekaterih temeljnih pogledih se omenja tudi možnost koalicije med Nidaa Tounes in Ennahdo. Nobena od njiju zaenkrat ni izključila te možnosti.
Proces vzpostavitve državnih inštitucij v Tuniziji so po revoluciji vsaj za dve leti zakasnile nekatere težave, največjo krizo sta povzročila umora dveh vidnih opozicijskih politikov. Kljub temu si je država prislužila pohvale tujine, ker ji je v pretežni meri uspelo preprečiti nasilje, represijo in brezzakonje, v katera so se po arabski pomladi pogreznile nekatere druge države, med drugim Libija, še piše STA.
