Tiskane izdaje
Po osmih letih »ohlajenosti« naj bi ameriško-izraelski odnosi z današnjim obiskom predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja pri novem ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu v Beli hiši, dobili nov zagon. Netanjahu in Trump imata veliko skupnega. Netanjahujev Izrael in Trumpova Amerika prav tako.
Primerjav med Združenimi državami in Izraelom je v tem trenutku preprosto preveč, da bi jih njihova prva glasnika Donald Trump in Benjamin Netanjahu ob svojem prvem uradnem srečanju lahko »spregledala«: tako kot Izrael potrebuje Združene države, tudi Združene države potrebujejo Izrael.
Amerika zida zidove. Izrael je svoj zid že zgradil. Amerika napoveduje izgon migrantov. Izraelska migrantska politika je ena najbolj radikalnih na svetu. Amerika prepoveduje vstop državljanom muslimanskih držav. Izrael to počne že vrsto let. V ameriški javni diskurz se vrača rasizem. V Izraelu je rasizem vsakodnevna politika – stanje. V Ameriki se krči svoboda. V Izraelu obstajajo le še otočki svobode. V obeh državah se pospešeno in sistematizirano poglablja družbena neenkost, omejuje civilna družba in vse bolj sovražno naslavlja medije.
Obama je legitimiziral Netanjahujeve vojne in krajo zemlje
Kljub temu, da so osebni odnosi Baracka Obame in Benjamina Netanjahuja v javnosti veljali za hladne, mestoma celo sovražne, sta se v osmih letih srečala sedemnajstkrat, sodelovanje med »sestrskima« državama in ključnima zaveznicama pa je bilo veliko bolj tvorno, kot je bilo morda mogoče prebrati iz obrazne mimike obeh voditeljev. Ironično je, da je bil Obamov predhodnik George W. Bush, osovraženi netilec vojn v Afganistanu in Iraku, zadnji, ki se je kolikor toliko resno lotil poizkusa obuditve sicer tukaj in zdaj že dokončno pokopanega mirovnega procesa. Obama v tej smeri ni storil ničesar. Nasprotno. S svojo politiko do celotnega Bližnjega vzhoda je le krepil pozicijo izraelske desnice in, če je se le dalo, legitimiziral njeno politiko.
V času Obamove administracije je izraelska država – med drugim – sprožila tri velike vojne operacije (prva se je začela tik pred Obamovo inavguracijo) na področju »blokirane« Gaze, največjega odprtega zapora na svetu, kjer se je ves čas le na videz liberalnega ameriškega predsednika dogajal zločin proti človeštvu. Ob tem so izraelske oblasti nadaljevale s politko kraje palestinske zemlje, vode in naravnih bogastev. Na zasedenem Zahodnem bregu je bilo kljub – le retoričnim, seveda – vztrajnim protestom Obamove administracije zgrajenih stotine novih judovskih naselbin, katerih gradnjo so Združeni narodi konec lanskega leta obsodili in jo označili za »očitno kršitev mednarodnega prava«. Izraelske oblasti so nadaljevale s širitvjo svojih ozemeljskih in demografskih interesov v vzhodni Jeruzalem, prestolnico ideje o palestinski državi. Ideje, nikakor (več) politične realnosti. Ta – ideja – nikoli ni bila bolj fiktivna in je v svetu vse bolj intezivne realpolitike umaknjena iz jedilnikov možnosti. Rešitev dveh držav, o katerih so glasno govorili zaporedni ameriški predsedniki in vzporedno dopuščali agresivno in nepovratno krčenje palestinskega ozemlja, je mrtva. Rešitev dveh držav je kot alibi svojega (proslulega) političnega slovesa v enem svojih zadnjih govorov izpostavil tudi poslednji Obamov zunanji minister John Kerry, ki je, šele dokončno osvobojen kakršne koli politične odgovornosti, v povezavi s prihodnostjo Svete dežele vendarle zavzel … stališče.
Edina točka resnega konflikta med Obamo in Netanjahujem, ki je v zadnjih letih padel pod vpliv skrajno desnih političnih sil, je bilo vprašanje Irana. Sprejem dogovora med mednarodno skupnostjo in Teheranom ter umiku sankcij in celostni otoplitvi odnosov – ob preživetju jedrskega programa – je močno razjezil izraelske oblasti, ki v Iranu še vedno vidijo eksistencialno pretnjo judovski državi. V nekaterih Trumpovih izjavah je bilo v zadnjih tednih mogoče slutiti morebitni ponovni obrat v ameriški politiki do Irana – in ravno to naj bi bila po poročanju vodilnih izraelskih časnikov ključna tema prvega srečanja med Trumpom, ki, mimogrede, še nikoli ni obiskal Izraela, in Netanjahujem, ki je nekaj dni pred odhodom v Združene države napovedal, da bo Izrael na zasedenem Zahodnem bregu zgradil še 2500 novih naselbin in ob tem dodal: »Gradimo. In še naprej bomo gradili.« Takšne napovedi so razjezili ostanke izraelske tradicionalne levičarske politike in tudi novih »progresivnih« sil, ki še verjamejo v do skrajnih robov (dobesedno) oguljeno frazo o rešitvi dveh držav. Vodja izraelske opozicije Izak Herzog se je, denimo, glasno zoperstavil nadaljevanju gradnje judovskih naselbin, saj to – skupaj z vladinim sledenjem agendi judovskih priseljencev – ogroža idejo Izraela kot judovske in demokratične države.
Duh časa
A takšno razmišljanje je v današanjem, politično radikaliziranem in – duh časa – s populizmom prežetim Izraelom bolj izjema kot pravilo. Ob tem seveda ne gre pozabiti zdaj že dolgoletnega popolnega mrka kakršne koli kredilnosti v političnem delovanju Palestincev, ki je v svojstvu palestinskih oblasti in gibanja Fatah še vedno vodi »večni« Mahmud Abas, ki z nedavno menjavo na samem vrhu skrajnega gibanja Hamas v Gazi predstavlja najlepše darilo politično, ozemeljsko in varnostno pohlepni izraelski desnici.
»Zavezništvo med Izraelom in Združenimi državami je bilo vedno zelo močno. Zdaj pa bo postalo še močnejše,« je pred odhodom v Washington dejal Netanjahu in – še enkrat več – nakazal, da si od novega ameriškega predsednika, ki je tik pred prisego napovedal selitev ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v (zahodni) Jeruzalem, a te obljube za zdaj še ni izpolnil, obeta tako rekoč absolutno podporo.
