Tiskane izdaje
Ob bitki za Mosul, ki že pet mesecev poteka v sosednjem Iraku, se na severovzhodu Sirije že nekaj časa vzpostavlja koalicija – koalicije! – za naskok na Rako, prestolnico samooklicanega islamskega kalifata, ki je pod nadzorom Islamske države že tri leta in pol. A za uspešen boj z islamisti bodo sprte strani, ki načrtujejo naskok na Rako, morale najti skupni jezik.
To ne bo lahko. Nasprotno. Vzpostavljanje skupne fronte za sprožitev velike ofenzive na Rako, kjer pod brutalno vladavino skrajne sunitske milice in z (dnevno) grožnjo koalicijskih bombnih napadov živi več kot 200.000 ljudi, bo − oziroma je že − ena ključnih prelomnic sirske vojne in tudi vojne proti Islamski državi.
V senci velike bitke za Mosul obleganje Rake sicer poteka že več mesecev. Do zdaj so v spopadih z IS na območju okoli mesta glavno vlogo igrali pripadniki Sirskih demokratičnih sil (SDF), katerih jedro tvorijo borci levičarske milice sirskih Kurdov (YPG). Ti so pred tremi dnevi južno od Rake »odrezali« še zadnjo odprto oskrbovalno pot, ki je do prestolnice kalifata vodila iz Deir ez Zora in vzhodnega podeželja, ki je za zdaj še pod nadzorom Islamske države. Njeni pripadniki v Raki so zdaj kopensko povsem obkoljeni. Edina možnost umika in oskrbe, ki jo še imajo na voljo, je reka Evfrat (vsi mostovi so porušeni). A tudi kakršni koli premiki po reki so tako rekoč nemogoči, saj so v zraku nad Rako ves čas zavezniška letala, tudi brezpilotna.
Iraške sile nedaleč od vasi Baduš. Foto: Mohammed Sawaf/AFP
Poslednja trdnjava IS
Sirske demokratične sile so imele do zdaj na voljo tako letalsko kot kopensko pomoč koalicije: tu je predvsem mogoče govoriti o Združenih državah. Na severovzhodu Sirije je namreč trenutno navzočih okoli petsto pripadnikov posebnih enot ameriške vojske, ki svoje »navzočnosti« že dlje časa ne skrivajo več. Ameriški viri zatrjujejo, da se bo vojaška vloga ZDA pred sprožitvijo velike ofenzive na Rako še dodatno okrepila − ameriški mediji v kontekstu nove strategije boja proti IS namigujejo na dva tisoč dodatnih vojakov.
Krepitev ameriško-koalicijske podpore SDF – torej pretežno vojski sirskih Kurdov – iz dneva v dan bolj »živcira« Turčijo, ki je že večkrat jasno in glasno izrazila željo po aktivni vojaški udeležbi pri osvobajanju Rake. A Turčija je pri tem ves čas imela eno samo zahtevo − da v ofenzivi na Rako ne bi sodelovale kurdske sile. To je politična, vojaška, varnostna in strateška iluzija in Ankara bo prej ali slej to morala sprejeti.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Ne glede na to, da je bil cilj turške zdaj že pol leta trajajoče vojaške operacije na severu Sirije (Ščit Evfrata) ob pregonu Islamske države s svoje meje predvsem razbitje avtonomnega kurdskega področja Rojava, ki se je na vrhuncu kurdske vojaške in politične moči prvič v zgodovini raztezalo čez tri sirske province, tudi čez zahodni breg Evfrata, bo Turčija pod pritiski Združenih držav in Rusije, ključne akterke sirske prihodnosti, preprosto morala popustiti. Skoraj nemogoče si je namreč predstavljati, da bi se Ankara, ki je v Siriji odvisna od vojaške sposobnosti (in motivacije) svojih podizvajalcev iz vrst Sirske svobodne vojske (FSA), dovolili geopolitično spopasti tako z Moskvo kot z Washingtonom.
Kompromis je po naših virih sicer še mogoč. V veliki ofenzivi na Rako, ki naj bi se, tudi zaradi očitno približujočega se vojaškega poraza IS v dobrih štiristo kilometrov oddaljenem Mosulu, začela že v nekaj tednih, bodo menda »v imenu Turčije« tako sodelovali le pripadniki Sirske svobodne vojske.
Mukotrpno in tvegano sestavljanje velike koalicije
Na drugi strani se za naskok na Rako pripravljajo tudi sirske režimske sile, za zdaj sicer globoko vpletene v druge bitke, a enote predsednika Bašarja al Asada, ki so s pomočjo Rusije, Irana in Hezbolaha na zmagovalnem pohodu, bodo v napadih na Rako gotovo imele svojo vlogo. To je bilo v zadnjih dneh in tednih mogoče slutiti že v bitiki za Al Bab, kjer se je prvič dejansko oblikovala velika koalicija, v kateri so se vse sprte strani sirske vojne za kratek čas »strateško« povezale v boju z Islamsko državo.
Pogled na Mosul. Foto: Aris Messinis/AFP
Za potek ofenzive na Rako − in tudi za sestavo morebitne velike in sila nenačelne koalicije − bo zelo pomembna tudi usoda mesta Manbidž, iz katerega je kurdska milica YPG lani jeseni pregnala borce IS, zdaj pa strateško izjemno pomembno mesto v bližini turške meje, ki so ga turški generali uvrstili med ključne »tarče« svojega vojaškega posredovanja na severu Sirije, že dlje časa želi skupaj z borci FSA zasesti turška vojska, kar »diši« po oboroženem spopadu, ki bi lahko močno oslabil možnosti za hitro osvoboditev Rake, hkrati pa porušil nastavke krhkega ravnovesja, ki je ključno za kakršno koli delujočo platformo morebitnega mirovnega procesa.
»Raka je bolj ali manj abstrakten cilj. V osnovi si jo želijo vsi, toda zanjo nihče ni pripravljen nameniti svojih sredstev in prevzeti potrebnega tveganja,« meni analitik Fajsal Itani, ki je prepričan, da bo bitka za Rako dolgotrajna, a odločilna. Zelo pomembno je, dodaja, kdo jo bo sprožil. Od tega bo odvisen končni rezultat. Ne le bitke za Rako in boja s samooklicano Islamsko državo, temveč tudi sirske vojne.
