Tiskane izdaje
Razmere v iraškem Kurdistanu se zaostrujejo. Pozivi Kurdskih regionalnih oblasti k pogajanjem z Bagdadom niso zalegli. Iraška vladna vojska in šiitska milica Hašd al Šabi očitno ne merita le na sporna območja, kjer meja med iraškim Kurdistanom in preostalim Irakom ni jasno določena, temveč na »podreditev« celotne kurdske avtonomne regije.
Iraška vojska se je skupaj s svojimi šiitskimi milicami-podizvajalkami danes zjutraj prebila 35 kilometrov severno od Kirkuka, globoko v kurdsko ozemlje. Okoli osmih zjutraj so vladne sile pred mestecem Pirde, ki leži ob glavni cesti med Kirkukom in Erbilom, prestolnico iraškega Kurdistana, katerega prebivalci so 25. septembra na referendumu s skoraj 93 odstotki glasov izglasovali odcepitev od Iraka in ustanovitev neodvisne kurdske države na severu Iraka, napadle položaje pešmerg, oboroženih sil Kurdskih regionalnih oblasti (KRG).
Potem ko so se pešmerge med napredovanjem iraške vojske in šiitskih milic v zadnjem tednu zaradi »notranje izdaje« tako rekoč brez boja umikale s svojih položajev, je bilo v Pirdeju, kjer so nemudoma izbruhnili srditi spopadi, povsem drugače. Mestece, ki sicer še spada v provinco Kirkuk, namreč leži tako rekoč pred vrati Erbila. Če bi v celoti padlo − za kar še vedno obstaja velika možnost −, bi se iraške sile lahko razmeroma hitro prebile tudi do prestolnice morebitne nove bližnjevzhodne države, katere ustanovitev je dober mesec dni po referendumu bistveno, bistveno dlje kot pred njim. Obenem bi se zaprla ključna logistična in prometna pot, ki Erbil povezuje s Kirkukom, kjer kljub približno 100.000 beguncem, ki so iz etnično mešanega mesta zbežali po tem, ko so ga zasedle iraško-iranske sile, še vedno živi skoraj pol milijona Kurdov.
Iraško-iranske sile vse bliže Erbilu
Spopadi v mestecu Pirde in pred njim, ki je bolj znano kot Altun Kupri (staro turško ime iz otomanskih časov), so potekali več ur. Prvi val napadov je kurdskim silam uspelo ubraniti. Poročila s terena govorijo o številnih uničenih oklepnih vozilih in tankih iraške vojske in milice Hašd al Šabi, ki počasi, a zanesljivo – kot neposredna podizvajalka iranske zunanje in varnostne politike v regiji – postaja »vladarica« velikega dela Iraka.
Ko je že kazalo, da bo Kurdom uspelo obraniti strateško izjemno pomembno mesto, je sledil nov val napadov. Tudi iz zraka − mimogrede: iraška vojaška letala zračni prostor nad iraškim Kurdistanom preletavajo prvič po letu 1992, ko je bila uvedena prepoved letenja, ki je Kurdom omogočila vzpostavitev avtonomije. Po poročilih z bojišča se je iraškim silam okoli enajste ure dopoldne vendarle uspelo prebiti v središče mesta, kjer so menda že izobesile svojo zastavo, kurdske sile pa so »bile prisiljene zapustiti svoje položaje«. Družbena omrežja so hitro preplavili posnetki, na katerih se iraški vojaki že precej sproščeno sprehajajo po središču mesta, zadnje informacije pa pravijo, da so mednarodno popolnoma izolirani, strateško izdani − »po uporabi odvrzi« − in notranje eksistencialno nevarno razklani Kurdi v strahu pred morebitnim nadaljevanjem iraško-iranske invazije zaprli cesto med Erbilom in Kirkukom.
Iraški Kurdi so mednarodno povsem izolirani
Naši kurdski viri drug za drugim zatrjujejo, da so pripadniki posebnih enot pešmerg − podobno kot v Kirkuku − spopade tudi tokrat opazovali le od daleč, borci na terenu pa so bili bolj ali manj prepuščeni samim sebi. Nikomur ni bilo jasno, kaj točno se dogaja in kakšen dogovor so z Bagdadom, Teheranom in tudi Združenimi državami, ki lahko z varne oddaljenosti opazujejo, kako se obe strani borita z njihovim orožjem in »vojaškim znanjem«, sklenile kurdske oblasti. Oziroma del kurdske politike iz vzhodnega Kurdistana iz vrst Kurdske patriotske zveze (PUK), ki je »tradicionalno« povezan s Teheranom.
Zdi se, da se je predsednik iraške vlade Haider al Abadi, ki pluje na steroidih zaporednih vojaških zmag proti samooklicani Islamski državi, skupaj s svojimi »botri« iz Teherana odločil izpolniti svoje grožnje in namerava »vsa iraška ozemlja vrniti v okvire iraškega pravnega reda«. Prevedeno: razbiti kurdsko avtonomijo, ki v današnji obliki uradno obstaja od padca režima Sadama Huseina spomladi 2003, dejansko pa že vse od leta 1992.
»Ne morem verjeti. Tega nihče ni predvidel. Pred mesecem dni smo mislil, da bomo kmalu imeli svojo državo. Zdaj smo v nekaj dneh izgubili 40 odstotkov svojega ozemlja. To je izdaja. Prodali so nas,« mi je iz Erbila, kjer so kurdske regionalne oblasti danes glasno molčale, sporočil jezni kurdski prijatelj, učitelj angleščine in humanitarni delavec Farajdon Halid.
