Tiskane izdaje
Turški predsednik Recep Tayyipe Erdoğan je včeraj povedal, da vojaška operacija proti milici sirskih Kurdov (YPG) ne bo omejena le na severozahodno provinco Afrin. Ko bo operacija tam končana, je bil jasen Erdoğan, bodo turške sile nadaljevale svoj obračun s sirskimi Kurdi – vse do sirske meje z Irakom.
Po tednu dni turške vojaške operacije na severozahodu Sirije je jasno, da bo tokratna turška operacija, v katerih pomembno vlogo igrajo turški »podizvajalci« iz vrst Svobodne sirske vojske (FSA), povsem drugačna od dejansko ozemeljsko in »kinetično« precej omejene operacije Ščit Evfrata, s katero je Turčija konec avgusta 2016 tudi »fizično« vstopila v sirsko vojno.
Tokrat je Turčija na sever Sirije vstopila s ciljem, da dokončno onemogoči vzpostavitev kurdskega avtonomnega območja, ki bi se lahko raztezalo vse od iraške meje do Sredozemlja. Napad na Afrin, eno najbolj mirnih in stabilnih provinc v Siriji, je le začetek velikega vojaškega posega, ki bo gotovo dodobra pretresel tudi razmerja v mednarodni skupnosti. In to kljub temu, da tako Moskva kot Washington nista naredila ničesar, da se na severu Sirije ne bi odprla nova, izjemno občutljiva fronta. Nasprotno.
Napadi turške vojske in njenih »podizvajalcev« na cilje milice YPG se zaostrujejo. Danes so srditi kopenskih spopadi potekali na večjem območju kot kadar koli v zadnjem tednu dni, odkar je Ankara začela udrihati z »oljčno vejico«. Toda turškim silam se za zdaj ni uspelo prebiti v mesto Afrin, središča province, pač pa v le nekaj okoliških vasi.
Pripadniki YPG branijo svoje ozemlje in dobro poznajo teren, hkrati pa imajo za seboj več let bojevanja s samooklicano Islamsko državo – na turško vojaško posredovanje so bili tako ali drugače pripravljeni. Res pa je, da so precej nemočni, ko gre za turške letalske napade. Tudi zaradi tega je vodstvo sirskih Kurdov režim predsednika Bašarja al Asada v Damasku v četrtek pozvalo, naj (o)brani sirske meje. Po petih letih in pol delovanja kurdske avtonomije na severu Sirije je to resno znamenje, da je turška vojaška operacija že precej načela samozavest in politično stabilnost sirskih Kurdov.
»Medtem ko vztrajamo pri tem, da bomo nadaljevali obrambo Afrina pred celovitimi zunanjimi napadi in se bomo soočili s turškim poizkusom okupacije Afrina, vabimo sirsko državo, da opravi svoje suverene dolžnosti do Afrina in meje zaščiti pred turškimi napadi,« so v sporočilu zapisali pripadniki avtonomnih kurdskih oblasti v Afrinu.
Kurdi na pomoč kličejo Damask
To je mogoče razumeti kot silovit korak nazaj v kurdski avtonomiji, hkrati pa tudi prilagajanje realpolitiki. Sirskim Kurdom so hrbet namreč obrnili tako Rusi kot Američani, ki so jih po uporabi v boju s samooklicano Islamsko državo preprosto odvrgli. Združenih držav iz tirnic ni vrgla niti neposredna turška grožnja o vojaškem soočenju v Manbidžu, če Washington ne bo prekinil svojega sodelovanja s Sirskimi demokratičnimi silami (SDF).
A ameriški in turški vojaki, pripadniki dveh največjih vojska v Natu, si na bojiščih severne Sirije dejansko že stojijo nasproti. »To ni kriza … Turčija je naša zaveznica. Sodelovali bomo,« je po grožnjah iz Ankare, ki so bile uperjene proti Washingtonu, »proti tistim, ki sodelujejo s teroristi«, izjavila tiskovna predstavnica Pentagona Dana White in dodala, da ima Turčija legitimne varnostne skrbi. »Trenutna težava je le motnja … Osrediniti se moramo kot zavezniki in pred seboj imeti misijo – poraz Islamske države,« je dodala predstavnica ameriškega obrambnega ministrstva, ki je zvenela kot nekdo, ki dogodkom na terenu ne sledi ravno najbolj natančno.
Oglasil se je tudi generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg, ki je včeraj po srečanju s predsednikom španske vlade Marianom Rajoyem dejal, da ima Turčija vrsto let najbolj trpela zaradi terorističnih napadov in ima – kot katera koli druga država – pravico do samoobrambe. To je bilo še eno jasno sporočilo sirskim Kurdom, da so ostali popolnoma sami.
