Tiskane izdaje
Italijanske politične stranke so pred dnevi predstavile svoje kandidatne liste za marčne parlamentarne volitve. Spet se postavlja vprašanje, zakaj ima Italija tako slabo politično garnituro in zakaj se je v politiki tretjega največjega gospodarstva evroobmočja tako malo spremenilo.
Najmočnejša posamezna politična stranka v državi je Gibanje 5 zvezd, na vrhu javnomnenjskih lestvic pa je desnosredinska koalicija treh strank, skupaj imajo 36 odstotkov podpore; povezavo vodi nekdanji premier Silvio Berlusconi, ki je na čelu stranke Naprej Italija, poleg sta še Severna liga in Bratje Italije. Levica je razdrobljena, Demokratska stranka Mattea Renzija, ki je zdaj imela v parlamentu skoraj 300 poslancev, utegne na bližnjih volitvah dobiti polovico tega. Ne glede na rezultat bo imel Berlusconi po volitvah velik vpliv.
Italijanske volitve so letošnja najpomembnejša politična preizkušnja v Evropski uniji; Bruselj vznemirja predvsem možnost, da bi se dobro izkazalo Gibanje 5 zvezd Beppeja Grilla, ki nastopa proti establišmentu, njen kandidat za premiera je novinec Luigi Di Maio, in skrajno desna Liga Mattea Salvinija. Scenarij povezave omenjene dvojice strank bi spremenil politiko Italije, obe prevprašujeta evropsko integracijo in bolj ali manj tudi članstvo v evrskem območju.
Največji hedge sklad na svetu Bridgewater mesec pred volitvami stavi proti Italiji. Posvaril je pred padcem vrednosti italijanskih delnic velikih podjetij in predvsem bank. Minister za gospodarstvo Pier Carlo Padoan komentira, da podatki tega ne upravičujejo ter da ni vzrokov za živčnost.
Evropo skrbi scenarij povezave Gibanja 5 zvezd (na fotografiji Luigi Di Maio, kandidat za premiera) s skrajno desno Ligo. Foto AFP
Zakaj ima Italija politični razred, kakršnega ima
Medtem ko se približujejo parlamentarne volitve in državljani vse bolj pozorno opazujejo kampanjo in ocenjujejo politiko, je ogromen del volilnega telesa še vedno neodločen. Pravzaprav so volivci razdeljeni na dva skoraj enaka dela, je pokazala nedavna javnomnenjska anketa Demos za rimsko Repubblico. Kakih 50 odstotkov vprašanih ve, katero stranko bodo volili prihodnji mesec, približno 47 odstotkov je še vedno neodločenih. To je med drugim povezano z zmanjšano politično zvestobo strankam, vendar tudi s proslulo politično ponudbo.
Dobrikanje
Italijanska predvolilna kampanja je polna spektakelskih učinkov, čudežnih obljub in praznega govoričenja, protagonisti obljubljajo dobesedno vse. Resni mediji ugotavljajo, da so strankarski programi utopični in dobesedno nori, prenapolnjeni s praznim dobrikanjem in tudi lažmi. Politične stranke imajo v ponudbi fiskalne popuste, bonuse, pokojnine, podpore, ukinitve davkov na nepremičnine in avtomobile - in to je seveda namenjeno vsem in je zastonj. Obljube te vrste so stalnica predvolilnih kampanj povsod, pa vendar je italijansko politično prizorišče specifično in bizarnosti je več kot drugod.
Zakaj Italija nikoli ne pride do drugačnega političnega razreda in zakaj si pravzaprav zelo malo njenih državljanov v resnici želi drugačne države? Vprašanje je nedavno v enem od osrednjih časnikov zastavil publicist Ernesto Galli della Loggia in problematiziral znano nespremenljivost, ki se ne bi mogla obdržati, če stanje stvari ne bi bilo pisano na kožo povprečnemu Italijanu. »Ali nemara nismo tudi sami naredili kaj, da si zaslužimo vse to?«
Anomalije
V preteklih dveh desetletjih je italijanska družba doživela zaton, ki ni bil samo ekonomski, v bistvu ga je pospremilo nekaj, kar je mogoče definirati kot fundamentalno degradacijo, piše imenovani. To seže onkraj bruto domačega proizvoda in gospodarskih investicij, vključuje poslabšanje civilne strukture države, politična kultura se je znižala, postala je robata, razširili so se malomarnost in vzorci obnašanja, ki mejijo na nezakonite.
Pisec našteva znane stvari: slabe rezultate v šolah, nedokončano šolanje, maloštevilne univerzitetne študente, neobiskovanje knjižnic, malo branja, pri čemer Italijani nadpovprečno veliko gledajo televizijo. Tu so še korupcija v administraciji, vsesplošno nespoštovanje davčnih pravil in zakonitosti nasploh; skoraj 30 odstotkov utajenih davkov v Evropi je utajenih v Italiji.
»In zakaj bi potem takšna država imela politični razred, drugačen od tega, ki ga ima. Zakaj bi imela drugačne parlamentarne predstavnike od teh, ki so jih stranke pravkar predstavile? Čemu bi se torej pretvarjali, da nam vlada 'normalna' garnitura, če pa je tu toliko očitnih 'abnormalnosti'. Treba se je sprijazniti z resnico. Samo peščica Italijanov si želi resnično drugačne države - in politiki to vedo. Vsem drugim bolj ali manj ustreza tako, kakor je.«
Scenariji
Pred 4. marcem si v Bruslju in drugod postavljajo tudi vprašanje o proevropskosti prihodnje italijanske vlade, ne nazadnje gre za položaj velike države, med drugim ene od ustanovnih članic evropske skupnosti. Javnomnenjske ankete kažejo prevlado populističnega Gibanja 5 zvezd, ki je prvič sodelovalo na parlamentarnih volitvah leta 2013 in ima trenutno 28 odstotkov podpore; zavzema se za neposredno demokracijo, zeleno ekonomijo in boj proti korupciji, njen kandidat za premiera je mladi Luigi Di Maio. Toda prednost pred vsemi ima, sodeč po raziskavah, desnosredinska koalicija, ki jo vodi nekdanji premier Silvio Berlusconi; zraven sta še skrajnodesni stranki Severna liga Mattea Salvinija in Bratje Italije Giorgie Meloni, pretekli mesec so podpisali koalicijski dogovor.
Berlusconi se zdaj razglaša za branik pred nepredvidljivim Gibanjem 5 zvezd, spet se je izumil na novo, v času spremenjene italijanske politike, s številnimi populističnimi gibanji na prizorišču - vsa poskušajo zajeti nezadovoljstvo ljudi in nezaupanje v etablirano politiko - se prodaja kot zmeren obraz. Njegova politična kariera je surrealistična, na neki način je bil pred časom. Ali ni bil pravzaprav on prvi, ki je leta 1994 iz nič naredil stranko in napisal učbenik nastopanja proti establišmentu, to, čemur je potem sledil ameriški predsednik Donald Trump?
Evropo poleg evroskeptične stranke Beppeja Grilla, hkrati uperjene proti političnemu establišmentu, vznemirja predvsem Liga. Salvini je nekdanje regionalno sporočilo razširil, stranki je dal nacionalni značaj, uveljavila se je z ostro protipriseljensko propagando. To je glasba, ki gre volivcem, posebej italijanskim, zlahka v ušesa, Italija je s svojo dolgo obalo ob Sredozemlju ena prvih destinacij za prišleke z afriške celine. Obenem so dovzetni za koketiranje s fašizmom, blizu Ligi in stranki Fratelli d'Italia.
Toda vznemirja predvsem možnost povezave Gibanja 5 zvezd s strankama Salvinija in Giorgie Meloni, čeprav Grillo zavrača povolilne koalicije. V zraku visi vprašanje, ali bi morebitna takšna vlada lahko zamajala članstvo Italije v evrskem območju in Natu ter zaostrila stališče do priseljevanja.
Demokratski stranki Mattea Renzija, ki ima v odhajajočem parlamentu 281 poslancev, slabo kaže, morda bo zdrsnila na obrobje, tja, kjer je večina socialdemokracije v Evropi. Kljub kompetentni vladi, na njenem čelu je premier Paolo Gentiloni, javnomnenjske raziskave kažejo, da bi utegnila dobiti od 130 do 170 poslanskih sedežev.
