Nevidna roka nad Vukovarjem

Zagreb – V teh dneh, ko se v Vukovarju spominjajo na morijo izpred 25 let, ko je mesto »padlo« pod agresijo srbskih paravojaških sil in nekdanje JLA, se je mesto spet vrnilo v preteklost in se spomnilo 1739 mrtvih, 2500 ranjenih, 56 mrtvih otrok in 22.000 izgnanih. Čustev ni mogoče nadzirati. Življenje pa piše svojo zgodbo.

Številke povedo dovolj: pred letom 1991 je Vukovar štel 45.000 prebivalcev, zdaj jih v njem živi kakih 28.000. Pred četrt stoletja je bilo v mestu zaposlenih 29.000 ljudi, zdaj le 9000, ko je BDP na ravni Hrvaške znašal 8100 dolarjev po prebivalcu, je v Vukovarju znašal 9300 dolarjev na prebivalca; zdaj, ko na ravni države znaša približno 11.000 dolarjev, je v Vukovarju 4000 dolarjev. Gospodarstvo vpliva tudi na vsakdanje življenje. Kot mi je že pred časom dejal prvi mož Vukovarja Ivan Penava, življenje in sobivanje Vukovarčanov skoraj nikogar ne zanima. »Zanima jih samo politična zgodba, od katere imajo lahko koristi, čeprav nima resnične podlage v vsakdanjem življenju ter konkretnih potrebah in težavah someščanov.«

Čakajoči na konkretne korake

Na skaljene odnose med Hrvati in Srbi v Vukovarju in na širšem območju opozarjajo že precej časa. Vendar se zdi, da se nekaj le premika. Po nedavnih parlamentarnih volitvah je negativne retorike manj. »To občutijo vse nacionalne manjšine, tudi Srbi na Hrvaškem,« pravi poslanec in vplivni voditelj tukajšnjih Srbov Milorad Pupovac. »Čakamo pa še na konkretne korake za izboljšanje kakovosti življenja, na obnovo v vojni poškodovanih hiš, na priključke za vodo in elektriko, pa tudi na uresničitev pravice do uporabe cirilice. S temi koraki se bo vlada Andreja Plenkovića šele morala začeti ukvarjati,« pravi Pupovac. Strinja se, da so odnosi med Hrvati in Srbi v Vukovarju skaljeni tudi zaradi nacionalistične politike prejšnjega vodstva HDZ, ki je povzročila, da se prag tolerance med Hrvati in Srbi znižuje, prag nestrpnosti pa nevarno zvišuje. »Žal se še vedno soočamo s poveličevanjem vojne in trpljenjem zgolj ene strani (hrvaške, op. a,), kar dodatno zapleta odnose. Še vedno je tudi premalo skupnih projektov v sredinah, v katerih skupaj živijo Hrvati in Srbi. Kot da obstaja nekakšna nevidna roka, ki to preprečuje,« pravi Pupovac.

Danes, ob vrhuncu slovesnosti ob obletnici in spominu na vse žrtve, ki so padle v obrambi tega mesta v času krvave morije pred petindvajsetimi leti, bo čustva Hrvatov spet nemogoče nadzirati. Številni so napovedali prihod in sodelovanje v koloni spomina. Veteranskih združenj iz vse države tudi ne bodo manjkalo.

Orašje v senci Vukovarja

V senci dogajanja v Vukovarju pa poteka še ena zgodba, tesno povezana z domovinsko vojno. Razplamtela se je, ko so pred nekaj tedni pravosodne oblasti BiH zaradi suma, da so zagrešili vojne zločine nad pripadniki srbske skupnosti, prijeli deset nekdanjih pripadnikov hrvaškega obrambnega sveta (HVO) z območja Bosanske Posavine. Tožilstvo BiH prijete bremeni, da so kot pripadniki struktur HVO v Orašju ter tudi kot stražarji v taboriščih med aprilom 1992 in julijem 1993 zagrešili vojne zločine nad večjim številom ljudi srbske narodnosti z območja Orašja in okoliških krajev. To je, zlasti med hrvaškimi veterani povzročilo vik in krik. Oglasil se je tudi minister za veterane Tomislav Medved in dejal, da se je treba odločno zoperstaviti vsem, ki poskušajo spremeniti pomen in dostojanstvo domovinske vojne.

Ministrovo ministrstvo za resnico

»Narediti moramo vse, da bo v učbenikih le resnica o domovinski vojni in da nihče več ne bo uporabljal neprimernih besed, povezanih z domovinsko vojno,« napoveduje minister Medved. Med tistimi, ki se z ministrom ne strinjajo, je tudi znani hrvaški odvetnik Anto Nobilo. »Zdi se mi, da minister Medved svoje ministrstvo za veterane razume kot »ministrstvo za resnico o domovinski vojni«, na katerem bo o edini resnici odločala oblast s svojimi odločitvami. To je strašno in smešno. Bodo domovinsko vojno zgodovinsko na novo ocenjevali kakor tudi vse druge velike zgodovinske dogodke? On na to ne more vplivati. Veterani lahko pomembno vplivajo na takšno zgodovinsko oceno, vendar niso edini, ki lahko to storijo. Gre za popolnoma nedemokratično težnjo. Kako, denimo, uskladiti stališče naših veteranov z več haaškimi sodbami, ki govorijo o tem, da se je Hrvaška vojaško spopadala z vojsko BiH na ozemlju BiH? Kaj se bodo naši otroci učili o tem? Pri obtožnicah iz BiH gre za več kazenskih prijav policije Republike Srbske, ki so jih predali tožilstvu BiH med letoma 2006 in 2010, nekatere morda tudi leta 2013. O tem že dolgo govorijo in pišejo,« pravi Nobilo.

Opozarja tudi, da so se tako hrvaško državno vodstvo kot politiki HDZ neprimerno odzvali na aretacijo deseterice iz Orašja. Pri tem dodaja: »Nihče ni pomislil na tri temeljna vprašanja: ali se je zločin zgodil, ali dokazi kažejo na to, da obstaja utemeljen sum, da so aretirani veterani zagrešili vojaški zločin, in ali je bil pri tem upoštevan zakonski postopek? Če je na vsa tri vprašanja mogoče odgovoriti pritrdilno, se politika, tudi hrvaška, ne sme vmešavati v kazenski postopek. Ker so mediji v Srbiji in BiH opazili nervozo hrvaških politikov in doumeli, da gre za njihovo objektivno šibko točko, so objavili novico, da se obetajo nove obtožnice proti hrvaškim generalom, predvsem proti obrambnemu ministru Krstičeviću. To je spet povzročilo histerijo na Hrvaškem.«

In tako se je, pravi sogovornik, vzpostavilo nekakšno prikrito vznemirjajoče stanje, ki ga politiki, tajne službe in mediji po potrebi izkoriščajo, da bi destabilizirali politične razmere na Hrvaškem in v BiH. »Navsezadnje zaradi tega tudi nastaja pravna negotovost pri veteranih, po drugi strani takšno stanje izkorišča tudi politika za svoje manipulacije,« še pravi odvetnik Nobilo.

Kolona spomina se bo danes vila po ulicah Vukovarja. Tudi mimo znanega vodnega stolpa, simbola obrambe mesta, ki se dviguje nad še vedno ne povsem obnovljenim mestom. Dobra dva milijona evrov bo hrvaška vlada namenila za obnovo stolpa. Bo obnovljen stolp zaustavil izseljevanje mladih, se sprašujejo v mestu, v katerem o sobivanju kaže tudi to, da morajo otroci ene narodnosti v šolo dopoldne, druge narodnosti pa popoldne.