Tiskane izdaje
Ukve - Dežela Furlanija - Julijska krajina ni zagotovila denarja za poučevanje slovenščine v Kanalski dolini, čeprav bi vrtci in osnovne šole v Ukvah, Žabnicah ter Trbižu potrebovali eno učiteljico slovenščine in ne več kakor 20.000 evrov finančne podpore. »To je žalostno,« je jezen predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) v Italiji Walter Bandelj. Morda si bodo odgovorni premislili prihodnji teden.
V Kanalski dolini predšolske in osnovnošolske ustanove obiskuje 250 otrok, ki od začetka tega meseca nimajo možnosti pouka v slovenščini, medtem ko učenje furlanščine in nemščine poteka nemoteno. Prispevka za poučevanje slovenščine ni podprla deželna posvetovalna komisija za slovensko manjšino. »Nismo prosili za veliko denarja, temveč zgolj za sredstva za plačilo učiteljice, ki je poučevala v lanskem šolskem letu. To je bil edini strošek, ki smo ga zahtevali za Kanalsko dolino,« pravi predsednica združenja Don Mario Cernet Anna Wedam, hkrati tudi predsednica Sveta slovenskih organizacij za videmsko pokrajino.
Odločitev Furlanije ni nova, saj so se morali pri plačevanju stroškov poučevanja slovenščine v Kanalski dolini že lani znajti sami. Denar je zagotovilo prav združenje Cernet s pomočjo združenja Blankin. Umik pouka slovenščine pa ni katastrofa samo za slovensko narodnostno skupnost, ampak pomeni tudi siromašenje jezikovnega bogastva otrok v narodnostno pisani skupnosti doline, saj so lani k pouku slovenščine starši vpisali vseh 289 otrok ne glede na izvorne korenine.
Krivi tudi Slovenci
»Vsi otroci v vrtcih in osnovnih šolah so imeli po eno ali dve uri slovenščine na teden. Učiteljica se je od ponedeljka do petka vozila od Ukev do šole Centralnega Trbiža,« pojasnuje Wedamova, ki pravi, da napoved občine Naborjet - Ovčja vas, da bo v tem šolskem letu uvedla poskusni trijezični pouk v Ukvah, ne bo odpravila težav. »Eksperimentalni pouk bo trajal le šest mesecev in samo v zadnjem letniku otroškega vrtca in prvih dveh razredih osnovne šole v Ukvah. Preostali razredi, v Žabnicah in Trbižu, bodo ostali brez slovenščine. Če nam dežela ali katera druga ustanova nakaže denar za honorar učiteljice, bo vse rešeno. A ne kaže dobro, saj se ni oglasil nihče,« poudarja in s prstom poleg na deželo kaže še na deželno posvetovalno komisijo za slovensko jezikovno manjšino, kjer sedijo tudi Slovenci. Združenje Cernet je skupaj s središčem Planika deželo lani zaprosilo za 50.000 evrov iz sklada za slovensko manjšino, s katerimi bi pokrili letne stroške za ohranjanje in širitev slovenske besede. Planika namreč že dolgo zagotavlja brezplačni zunajšolski pouk slovenščine za otroke in najstnike.
»Sramoto je treba popraviti«
Odrekanje denarne pomoči za pouk slovenščine v Kanalski dolini je potrdilo pravilnost odločitve o odstopu SSO iz deželne posvetovalne komisije za slovensko skupnost, pravi Walter Bandelj: »Res ne razumem, da je lahko tako majhna vsota takšna težava. Ne gre za deželni, ampak državni denar. To je velika napaka Furlanije, ki jo mora nujno popraviti. O tem velikem problemu Kanalske doline je treba govoriti tudi v Sloveniji vse do državnega zbora.« SSO je na prepričevanje predsednice FJK Debore Serracchiani sicer odstop začasno zamrznil. Prihodnji teden se bo posvetovalna komisija spet sestala, zato Bandelj upa, da bodo sramoto popravili.
Iz komisije so izstopili tudi v stranki Slovenska skupnost. Njen deželni svetnik Igor Gabrovec opozarja, da se je zaplet zgodil prav zdaj, ko zanimanje za večjezično šolstvo Kanalske doline ves čas narašča in je primerov nestrpnosti do manjšinskih realnosti vse manj: »V Kanalski dolini si že več let prizadevajo za ustanovitev večjezičnega sistema javnega šolstva, tako da so tečaji slovenskega jezika v organizaciji domačih društev le začasna in zasilna rešitev, ki pa je ne moremo kar tako onesposobiti. Zato od pristojnih deželnih služb pričakujem največjo pozornost, saj se je šolsko leto že začelo.«
Skok v zgodovino
Do konca prve svetovne vojne je bila Kanalska dolina del habsburške monarhije. Po drugi vojni vihri pa deli usodo Benečije, Terske doline in Rezije, ki so ostale za italijansko mejo. Nerešeno vprašanje meje med Jugoslavijo in Italijo je namreč takrat postalo velik mednarodni problem, četudi je že junija 1945 strasti začasno mirila mejna črta, ki jo je predlagal ameriški častnik William Morgan in je obmejni teritorij delila na coni A in B. Nadzorovale so jo zavezniške sile, ki so območje s svojo komisijo obiskale spomladi 1946, ko so bile strasti predvsem v Benečiji na novo zastrupljene s fašizmom, Jugoslavija in anglo-ameriške sile pa pred novim vojaškim konfliktom. Poleg Jugoslavije in Italije so imeli svoj mejni predlog še Sovjeti ter Američani, Britanci in Francozi na drugi strani. Obveljali so predlogi zadnjih, ki so jih vsi podpisali s pariško mirovno pogodbo februarja 1947. Navedene doline s slovenskim prebivalstvom so ostale v Italiji. »Italijanski narod, prizadet v ponosu in interesih, se je silovito odzval. V naših dolinah nihče ni mignil,« je zapisal beneški duhovnik, narodni in kulturni delavec Anton Cuffolo. V tem prostoru so sledili težki časi za Slovence, ki jih poznamo tudi kot mračna leta Benečije. Meja med Italijo in Jugoslavijo je začela veljati šele z ratifikacijo osimskih sporazumov leta 1977, medtem ko je Italija zaščitni zakon za Slovence v Italiji sprejela šele leta 2001 kot končno priznanje slovenske manjšine v FJK. Dežela je nato leta 2007 sprejela še zakon za zaščito slovenske jezikovne manjšine.
