Tiskane izdaje
V današnji razmerah je plačilna nedisciplina prej pravilo kot izjema. Posledično sem se znašel v situaciji, v kateri enostavno ne morem zagnati posla.
Vsi poskusi, da bi se razmere uredile gredo po mojem videnju in izkušnji v napačno smer. Če moja stranka ne plača računa, sem za to kaznovan jaz. Zakaj? Ker nisem podjetnik? Ker nisem po poklicu sin? Ker nisem ekonomist, pravnik, birokrat poleg poklica, ki ga opravljam? Ali država res noče pobrati davka?
Ne morem živeti v sistemu, kjer bo moja glavna zaposlitev plačevanje davkov in prispevkov za delo, ki ga opravim.
Zato predstavljam idejo, kako odpraviti ta krč, ki ga doživljam(o). Oziroma vsaj prvi korak k rešitvi. Predlagam novo obliko delavca podjetnika. Recimo ime mi je Janez Novak (ker je to pač najbolj uporabljeno splošno ime za Slovenca) in sem d. p. (delavec - podjetnik).
Janez je danes prekerni delavec, ki životari iz dneva v dan. Dela na podlagi podjemnih pogodb. Izposoja si prijateljev s. p. Občasno opravi kako delo na črno. Živi napol v ilegali. Prisiljen je zlorabljati sistem, sicer bi ostal brez vsega. Absurdno - plača vse davke in prispevke ter dela na črno.
Potencialna stranka bi naročila njegove storitve. A le, če lahko izda račun. Morda bi ga celo zaposlila. A le če odpre s. p. Janez vzame v roke list papirja, svinčnik in kalkulator ter postavi poslovni model. Ob tem si populi kar nekaj las, ker ne razume zakonodaje in davčnega sistema in ker zares ne ve, kaj je poslovni model.
Ugotovi pa, da se mu ob odločitvi, da odpre s. p., nikoli ne sme zalomiti. Zboleti ne sme. Poškodovati se ne sme. Posla ne sme izgubiti. Vse račune mora pravočasno izterjati. Kajti najpomembnejše je, da plača davke in prispevke.
S tem sicer ni nič narobe. Davke in prispevke je pač treba plačati. Sicer njegova mama ne bo dobila pokojnine. Njegovi otroci se ne bodo šolali. Ko bo zbolel ali se poškodoval, ne bo deležen zdravniške pomoči. Še več. Ko bo zbolel in svojega dela ne bo opravil, ga bo družba prijazno kaznovala - češ, zakaj pa se nisi zavaroval (mimogrede, zavarovanje je Janezu predstavljalo prevelik strošek).
Postavljen bo v zares nezavidljiv položaj. Vsa pomoč, ki je bo deležen, bo prišla s še večjim računom. Sčasoma bo hodil na kosilo k mami. Njegovo stanovanje si bo prilastila banka. Zapadel bo v depresijo. Po letu dni bo postal čustveni invalid.
Brrr. Hudiča, tako ne gre!
Potrebujemo novo obliko zaposlovanja. Takšno, ki bo Janezu omogočila, da opravlja svoje delo. Da obenem prosperira. Da bo del družbe.
Janez Novak, d. p.
Ima svoj transakcijski račun.
Opravlja storitve, za katere izda račun.
Plačuje davke in prispevke.
Primer poslovanja (v tem primeru ne opisujem možnosti avtomatizacije, e-storitev ...):
Janez Novak na upravni enoti odpre d. p. Dobi transakcijski račun in izkaznico, ki potrjuje, da je uredil birokracijo.
Zdaj pa na posel.
1. Janez ponudi stranki svoje storitve. Recimo strežbo. Ali pa pomoč pri spravilu. Ali pa izdelavo spletne strani.
2. Za stranko pripravi predračun (predpisan obrazec na eni strani formata A4).
3. Stranka se s ponujenim strinja in naroči storitev (podpiše obrazec; če je stranka javni uslužbenec, dobi še naročilnico).
4. Janez odda izvod predračuna prijazni javni uslužbenki (evidenca za državo).
5. Janez opravi storitev.
6. Ko je storitev opravljena, Janez prinese stranki v podpis prevzemnico storitev. Stranka jo podpiše. Prevzemnica je drugi predpisan obrazec na eni strani formata A4, dodatna dokumentacija je predmet storitve in ne transakcije posla.
7. Janez izda račun stranki.
8. Janez izvod računa odda prijazni javni uslužbenki :)
9. Ko stranka plača račun, se znesek avtomatsko razdeli med vse prejemnike:
- Država dobi svoj davek in prispevke.
- Janez dobi plačilo za opravljeno delo.
- (Lahko si plačuje delovno dobo - mehanike tega dela ne poznam, je pa izvedljivo)
Juhej
Pa pride konec leta. Janez je preplačal davke in prispevke (drugače ne more, ker je odstotek postavljen malce višje). Država vrne Janezu preplačan davek in Janez ga porabi za dopust.
Kaj pa ko stranka ne podpiše prevzemnice?
Janez s pomočjo ustreznega državnega organa in že evidentiranega predračuna sproži postopek proti stranki. Račun ni bil izdan, zato Janez ni dolžan ničesar državi. Poišče drugo stranko in ponudi svoje storitve.
Kaj pa ko stranka ne plača računa?
Janez ne stori ničesar. Pač pa davčna inšpekcija preveri, zakaj na podlagi izvoda računa ni bilo priliva. Davčni inšpektor odpre postopek izterjave. Proti RESNIČNEMU neplačniku. Konec špekulacij. Konec mešetarjenja z neto, bruto, bruto bruto, ddv, prispevki, malicami, dodatki na vezalke ... Stranka dobi črno piko. Janez se je sicer opekel, ampak na koncu ni dolžan državi. Morda celo dobi svoje plačilo po končanem postopku izterjave.
Kaj pa ko Janez ne opravi svojih storitev?
Stranka ima podpisan izvod predračuna, na katerem je naveden okvirni znesek storitve in pa penali. Če je bila stranka v postopku oškodovana, poišče pravico pri ustreznem organu (kot pri vsakem drugem poslu).
Ste opazili, da je cel model postavljen na nezaupanju? To je današnja realnost. Mreža nerazumljivih in pogosto protislovnih zakonov. Nečloveško postavljena ekonomija - le komu služi? Delodajalci, ki so vešči zlorabe delavca, davkarije, konec koncev samega sebe, vendar o tem zdaj ne bi razglabljal.
Zgornji model/postopek, ki ga predlagam, mora biti in ostati precej tog. Vsaj kar se tiče sosledja. Res vsebuje kar nekaj sprehajanja do prijazne uslužbenke, vendar v praksi današnjega časa to pomeni zmanjšanje birokracije. Glede na tehnologije, ki jih danes poznamo, lahko ta del s sprehajanjem Janezu tudi prihranimo. Janezu omogočimo, da dobi službo. Lahko začne z novim poslom. Zgodovina izdanih računov je njegov življenjepis in, če je dober, tudi renome. Omogočimo mu, da se lahko tudi ušteje. Lahko zboli (zdravstvenega zavarovanja ne ureja preko te oblike zaposlovanja).
Ta rešitev ne ponuja socialne varnosti, kakršna je obstajala pred 30 leti. A tudi služb, kakršne so obstajale pred 30 leti, danes ni več. Ustvariti moramo nove. Primerne današnjemu času. Ta model v osnovi ni mišljen za zaposlitev za nedoločen čas - lahko pa vanjo vodi. Mišljen je za priložnostna in projektna dela. Da bi ga lahko umestili v današnji sistem, se je treba le dogovoriti, kje je meja zaslužka, nad katero mora Janez odpreti s. p. ali kako drugo obliko pravnega subjekta.
Zavedam se, da obstaja podjemna pogodba. A v praksi je predraga. Podjetja se je izogibajo, ker je poleg tega, da je predraga, tudi precej kompleksna. Za njeno izdelavo potrebujemo pravnika. Za njeno obračunavanje je potreben računovodja.
Zakaj pa bi se neko podjetje odločilo za plačilo na način, ki ga predlagam?
1. Postopek je enostaven (predvideva 3 obrazce, ki so predpisani ).
2. Računovodstvo je enostavno (plača se 1 znesek na 1 transakcijski račun).
3. Če ni pripravljen na tak način plačila, pomeni, da ni likviden - v klasičnem smislu je neplačnik.
Zavedam se, da s ponujenim modelom zahtevam ogromno. Želim si spremembe miselnosti. Tistega oddiha, o katerem govorimo, ko sanjarimo o tem, kako bi lahko bilo. Vsem, ki najdete več razlogov, zakaj takega modela ne moremo postaviti, pa samo opozorilo: že jutri lahko postaneš Janez tudi ti.
