Tiskane izdaje
Spoštovani gospod Pahor, za zgolj eno vprašanje na koncu javnega pisma, moram nanizati nekaj citatov iz bloga Boruta Rončeviča: Politična tehnologija za drugo republiko, ki je (bil) objavljen na internetu BR Magazina 25. septembra lani.
Ta članek avtorja, ki je očitno član »think tanka« premierove stranke SDS in je zdaj direktor direktorata za znanost na Ministrstvu za kulturo (in druge etc zadeve), je vsekakor vreden upoštevanja. Posebej vašega, saj ustvarjalni in vzgojno pomembni veji duha nacije, kateri je vaša vlada posvečala izjemno skrb in materialno podporo, sedanja Janševa reže več ko 20% življenjskih sokov. A to stran zaskrbljenosti mora to pismo zanemariti, kajti osnovna poslanica članka je mnogo bolj zaskrbljujoča. Torej:
Nastanek 2. republike »predpostavlja temeljne spremembe, ki bodo zarezale v samo jedro družbenega ustroja. Izzvale do zdaj še neizvano /.../Tistih 60+, o katerih se govori in piše, ne predstavlja le ambicioznih volilnih ciljev nekega politika, ampak so nujni predpogoj za ambiciozne spremembe. Kdorkoli bo te spremembe želel doseči, bo moral imeti realno moč /.../ v demokraciji pa to pomeni premočno zmago na volitvah.« Je mogoče doseči v državi Sloveniji takšno moč eni sami stranki še kako drugače kot na volitvah, kjer odloča kot edini zmagovalec tisti po večinskem sistemu? Saj se spominjate neuspešnih prizadevanj Janševe SDS po takšnem sistemu, ki so pogorela na referendumu? To bi bil šele predkorak. Ko bi bila omogočena sprememba ustave R Slovenije, naj bi sledili štirje »koraki« politične tehnologije za drugo republiko.
Nobenega «spotikanja« ob prvem. Treba je priznati obstoj in legitimnost različnih idej in vrednot »ter priznati, da so vrednote znanja, odprtosti in poštenega tekmovanja vsaj (podčrtal podpisani) enakovredne drugim, ki so danes v ospredju.« Te so, se sliši zdaj zelo znano, tiste »prejšnje«, ničvredne, komunajzarske itd. Zato je seveda napoti »negativn(i) vpliv pretežnega dela medijev /.../ Zadeva je brutalno enostavna: rezultat na naslednjih volitvah (te je Janša potem zgubil, vendar, pozor g.Pahor, kandidat za predsednika republike, tik pred zelo odločilnimi novimi volitvami) /.../ državni zbor bo povedal, ali smo končno pripravljeni na življenje v drugačni državi.« Sprememba ustave, njena prilagoditev 2.republiki pa le komaj omogoči naslednja koraka - ki pa ju sedanji politični režim, čemur smo priča, že v veliki meri izvaja z veliko brezobzirnostjo in neupoštevanjem kakršne koli kritike ali alternativnih predlogov.
Srhljivost se nas začne dokončno lotevati v tretjem koraku: »potrebno /je) ponotranjiti vrednote in ideje druge republike. Spremembe ustave niso dovolj. /.../ Postati morajo del infrastrukture, vseh pomembnih materialnih in intelektualnih tehnologij /.../ potrebno (bo) prenehati vzdrževati drago infrastrukturo, ki stare aranžmaje ohranja pri življenju na aparatih. Tipičen primer, pa še zdaleč ne edini, so rigidne slovenske univerze /.../ to tudi pomeni, da je bivša vlada z dvigom sredstev za visoko šolstvo in znanost (ta tekst je pisal sicer tudi izredni univerzitetni učitelj sociologije!) cinično financirala ohranjanje družbe neznanja.« Kako znan ciničen duh zaveje iz te frazeologije, iz zgodovinskih in nekih manj zgodovinskih dob, se vam ne zdi? A plan je še grozljivejši:
V četrtem koraku »bo potrebno skrbeti za konstantno krepitev vrednot druge republike. In sistematično odstraniti vse, kar nasprotuje spremembi Slovenije /.../ Država bo »prenehala podpirati rentne skupine, ki tako ali tako niso sposobne delovati na osnovi lastnega dela in kreativnosti. Za zdaj so, kot dokazuje praksa vlade, obveljali kot taki nesposobneži upokojenci, matere z dojenčki, otroci v šolah, izbrisani, brezposelni, skratka vsa socialna infrastruktura družbe. In še zadnji švist odločne ideologije, katere stavki zvenijo groteskno, kakor da so iz nekega Reicha, a njih uresničitev je mišljena grozeče resno:
»In ne nazadnje, obstoj in moč druge republike bo odvisen predvsem od ljudi. Od ljudi, ki bodo na položajih. Potrebno jo bo krepiti z zelo selektivnim rekrutiranjem. Na pomembne položaje je potrebno dovoliti izključno tistim posameznikom in predstavnikom skupin, ki so pripravljeni udejanjati te ideje /.../ Če to pomeni, da se je potrebno zahvaliti za sodelovanje tistim, ki temu nasprotujejo, pa naj bo tako.«
Gospod Pahor, mar bi moral vsaj ta zadnji odstavek opremiti s podčrtavanjem in klicaji, da bi si izprosil vaš takojšnji, predvolilni odgovor: ali je v takšni družbi, takšni državi sploh mogoče kar koli povezovati razen »fascia«?
Ali boste, če boste izvoljeni za predsednika republike, torej kot tisti državljan R Slovenije, ki je odločilni varuh državne ustave in zadnja ovira za njeno spremembo, za (samo) hvalo na široko odprli vrata »drugi republiki«?
Čeprav mi je bilo 12 let, ko sem v noči z 8. na 9. maj na tedanji ljubljanski Tyrševi, zdaj Slovenski cesti videl odhod zadnje nacistične soldateske, ki je odločala o mojem življenju, in sredi svojih petdesetih let bil priča počasnemu izpuščanju oblasti iz primeža drugega režima, ki si je tudi mnogokrat lastil moje življenje, mi najbrž ne zamerite tega mojega - najmanj - previdnostnega vprašanja, kajne?
Konec koncev, kako da se stranka SD, ki vas tako odločno in načelno podpira, ne spomni, da sta oba nazadnje omenjena sprva v demokraciji avtokratsko izključujoča režima, z gornjim podobnimi bojnimi parolami, opravila s socialdemokrati zelo na kratko?
