Tiskane izdaje
V procesu socializacije se posameznik integrira v družbeno dogajanje, se prilagaja družbenim normam, sprejema družbeno kulturo. Pri tem imajo osebe z izkušnjo zapora praviloma težave, glede vključevanja v družbo, kakor tudi glede participacije trga dela. Neprilagodljivo vedenje praviloma izvira iz nefunkcionalne primarne družine, kjer se otroci učijo vedenja iz vedenjskih vzorcev staršev.
Ravno tako pomembno vlogo pri integraciji igra sekundarno okolje, kjer se mora posameznik vedno znova socializirati oziroma biti zmožen prevzemanja družbenih norm in vzorcev ožjega in širšega socialnega okolja.
Nekdanji obsojenci imajo po odpustu pogosto težave ravno z istovetenjem oziroma s skladnostjo z družbenim okoljem. Ko zapustijo zavod za prestajanje kazni zapora, kjer je bilo njihovo početje vodeno in nadzorovano na vseh življenjskih ravneh, so na prostosti odvisni le od svojih sposobnosti, zmožnosti in možnosti.
Osebe z izkušnjo zapora izhajajo večinoma iz disfunkcionalnih primarnih družin, kjer je skoraj praviloma prisotno nasilje in zloraba, zato večina oseb med prestajanjem zaporne kazni in po odpustu trpi za duševno stisko, ki, če se ne diagnosticira in ne zdravi, pripelje v razvoj ali vzdrževanje duševne motnje.
Duševna motnja označuje bolezen, za katero je značilno bolezensko spremenjeno mišljenje, vedenje in čustvovanje ter poškodovanost spomina, zaznave in percepcije. Duševna motnja prizadene bolnika na vseh življenjskih področjih, saj povzroča splošno zmanjšanje sposobnosti in delovno učinkovitost.
Glede na statistične podatke je velika večina nekdanjih obsojencev zasvojenih s prepovedanimi substancami, ki posameznika praviloma pripeljejo v duševno stisko.
Po klasifikaciji mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB) sodi motnja zasvojenosti v skupino F10-F19 pod imenom Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi. Zaradi odtegnitve psihotropne snovi v ZPKZ spremlja te obsojence depresija, duševna motnja, ki je po MKB kot enkratna epizoda uvrščena ali kot depresija s pripadajočimi kategorijami.
Statistično dejstvo je, da veliko zapornikov (in tudi nekdanjih zapornikov) trpi za depresivno motnjo, za katero v družbi velja napačna, stereotipna, podoba duševnega bolnika, in sicer, da je manj sposoben, nevaren, nepredvidljiv in hudo vedenjsko moten.
Ko je obsojenec sprejet v zavod za prestajanje kazni zapora je analiza osebnosti bistvenega pomena, saj odpira možnost za odgovore, zakaj je obsojenec kaznivo dejanje storil. Presoja osebnosti pripelje tudi do bistva problema glede na značilnosti in razvrstitve motnje.
Duševnim stiskam se v modernem času praktično ni mogoče izogniti, saj jih neoliberarna politika tako rekoč proizvaja, da so torej duševne motnje stalnica tudi v ZPKZ je le dodatni (stranski) produkt tržno naravnane družbene ureditve.
***
Zuzanna G. Kraskova je psihoterapevtka
