Čista voda je glavna strateška surovina Slovenije (4)

Ljubljana – Svet je zaradi rasti prebivalstva, čedalje hujših suš in manjših zalog sladke vode na poti do vse bolj zaostrenih konfliktov zaradi vode. Zato sta v Sloveniji zaščita vodnih virov in razmislek o bolj načrtnem zadrževanju vode nujna.

O podnebnih spremembah klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj poleg napovedi večjih in pogostejših suš poudarja, da so celo Alpe občutljive na spremembe v hidrološkem krogu, na zmanjšanje količin snežnih padavin in ledeniških površin, kar se dogaja že danes.

Ob višjih temperaturah zraka v večjem delu Slovenije se, po njenih besedah, povečuje število dni, ko izhlapi več kot pet milimetrov vode na dan, za tretjino na deset let. Jeseni se količina padavin v Sloveniji povečuje, v drugih letnih časih pa se večinoma zmanjšuje. Pozimi se količina padavin zmanjšuje v vsej zahodni Sloveniji ter na Koroškem in Pohorju, medtem ko v vzhodni polovici države sprememb v zimski količini padavin ni. Spomladi se količina padavin zmanjšuje, razen na vzhodnem Štajerskem, v Prekmurju in na Goričkem. Poleti je padavin povsod manj, razen v višjih legah Alp, kjer ni opaziti sprememb.

Večplastne težave

»Spreminjajo se nam tudi pretoki rek. Statistično značilno upadanje srednjih pretokov se dogaja vsem rekam alpskega in predalpskega sveta, rekam Dinarske Slovenije in rekam v Pomurju, z le nekaj izjemami. Zvišuje se tudi temperatura vodotokov in reke so manj sposobne prevzemati toplotne obremenitve, večja je nevarnost onesnaženja,« opozarja Kajfeževa. To med drugim pomeni manjšo proizvodnjo hidroelektrarn in konec izkoriščanja rek za ohlajanje termoelektrarn.

Brez vode ni kmetijstva. Lučka Kajfež Bogataj pravi, da intenzivno klasično kmetijstvo seveda ne more izpolnjevati zahtev po čisti vodi, še posebno ne po čisti podtalnici. »V kmetijstvo je zato treba vnesti več znanja, več inovativnosti in več previdnosti ter manj gledati le na dobiček. Manjši pridelek je lahko bolj kakovosten in manj okolju škodljiv. Imamo že dovolj dobro okoljsko zakonodajo na tem področju, a v praksi preprosto še ni zaživela.«

Dve milijardi ljudi na pot?

Za vsaj dve milijardi ljudi v Indiji, Pakistanu in na Kitajskem bo izginjanje ledenikov v Himalaji resen problem. »Reke se tam napajajo iz ledenikov, ki jim zagotavljajo precej konstanten pretok. Na začetku bo zaradi topljenja morda celo malo več vode, nekako od leta 2050 (ali še prej, 2030, zaradi povečevanja prebivalstva) se bo stanje zelo poslabšalo. Enako velja za nekaj območij v evropskih Alpah – tam, kjer zdaj ledeniki dajo večino sezonske vode,« opozarja Kajfeževa.

Pred 22. marcem, dnevom voda, strokovnjaki tudi na svetovnem forumu o vodah v Marseillu opozarjajo, da pomanjkanje vode občuti že 2,7 milijarde ljudi. Raziskovalci z Univerze v Twentu, Water Footprint Network, The Nature Conservancy and WWF so proučili pretoke rek v 405 rečnih bazenih med letoma 1996 in 2005. V številnih rekah je poraba presegla obnovitvene zmogljivosti, zato se sušijo. To ne pomeni le nevarnosti za izgubo rastlinskega in živalskega življa, temveč tudi neizogibne konflikte različnih uporabnikov vode iz rek, ki niti ne poznajo državnih meja, in resno gospodarsko škodo.

Kar 92 odstotkov porabljene vode na svetu porabijo v kmetijstvu. Za namakanje je porabijo več kot mesta in industrija skupaj. Le 0,3 odstotka pitne vode na svetu je neposredno uporabne za ljudi, 60 odstotkov te vode pa je v devetih državah – Braziliji, Rusiji, Kitajski, Kanadi, Indoneziji, Indiji, Kolumbiji, Demokratični republiki Kongo in v ZDA.

Evropska agencija za okolje (EEA) je opozorila, da bi tudi Evropa lahko z vodo ravnala učinkoviteje. Četrtino vode za namakanje bi lahko prihranili samo z zamenjavo škropilnih šob, kaj pa bi lahko storili tudi v gospodinjstvih, saj kar četrtino vode spustimo preprosto skozi straniščno školjko. Cene vode redko kažejo stroške njenega pridobivanja in še manj stroške v okolju.