Zahvalni dan: Zvezda šova je puran

Američanka Cheryl Harris, ki od junija živi v Ljubljani, je za Odprto kuhinjo pripravila jedi, brez katerih ni zahvalnega dne.

Objavljeno
26. november 2013 12.27
Zahvalna večerja 18.novembra 2013
Urša Izgoršek, Nedelo
Urša Izgoršek, Nedelo

Američanka Cheryl Harris in njen mož Joshua sta se k nam preselila junija letos. Diplomata, oba zaposlena na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani – ona kot namestnica vodje oddelka za odnose z javnostmi, on kot vodja politično-ekonomskega oddelka – bosta tudi letošnji zahvalni dan, ki bo tokrat 28. novembra, preživela daleč stran od doma.

Tako bo, pa čeprav je za Američane to eden najpomembnejših praznikov, dan, ko se za bogato obloženo mizo zbere najštevilnejša družina, od dedkov in babic, prek stricev in tet, do najmlajših. Letos bo njuna družina osebje z veleposlaništva, s katerim se vsak dan srečujeta na delu. Par je zadnja leta preživel na Bližnjem vzhodu, v Libiji in Iraku, kjer je bilo čarobnost prazničnega razpoloženja težko pričarati. Zato je Cheryl za Odprto kuhinjo s posebnim veseljem pripravila praznične jedi, brez katerih ni zahvalnega dneva.

Simpatična gostiteljica, ki bo februarja prvič postala mama, pravi, da je zahvalni dan za večino Američanov eden najpomembnejših in zabavnih praznikov, ki ga prežema veliko veselje. »Medtem ko druge praznike radi izkoristimo za potovanja, celo za božič ni samoumevno, da ga slavimo v družinskem krogu, si želimo zahvalni dan preživeti s svojimi najbližjimi. Običajno odidemo na obisk k sorodnikom ali pa praznično kosilo pripravimo doma. Od trenutka, ko se zbudimo, pa do večera je vse posvečeno druženju, v kuhinji skupaj pripravljamo hrano, nato gledamo filme, parado ali ameriški nogomet, saj je praznik vedno sredi tekmovalne sezone.«

Zahvalni dan, ki je izraz hvaležnosti ob žetvi, ima stoletno tradicijo, prvi dokumenti o praznovanju pa segajo na začetek 17. stoletja. Cheryl pravi: »Zgodovina nas uči, da so sedli za skupno mizo prvotni naseljenci v koloniji Plymouth in Indijanci. A danes ob prazniku mislimo predvsem na druženje in skupno pripravo jedi.« Kako resno jemljejo Američani svoj praznik, pove tudi podatek, da je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt leta 1941 zahvalni dan z zadnjega četrtka v novembru prestavil na četrti četrtek v mesecu in to skupaj s kongresom zapisal kar v posebni resoluciji. Med ljudmi pa se zadnja leta vse bolj krepi zavest, da je zahvalni dan tudi priložnost narediti nekaj dobrega za druge, za skupnost. Ob tem Cheryl s ponosom doda, da njen oče vsako leto speče purane in jih razdeli med tiste, ki si jih ne morejo privoščiti.

Druženje v kuhinji

Družina se običajno zbere zgodaj popoldne, tako da je zahvalni obrok raztegnjen nekje med kosilom in večerjo. »Pripravljanje praznične mize je vedno nekaj posebnega, saj gre za jedi, ki jih med letom običajno ni jedilniku,« pojasnjuje Cheryl. Praviloma je tako, da gostitelj poskrbi za glavne jedi, torej tudi famoznega purana, ki je, če uporabimo besede gostiteljice, »zvezda šova«. Ker se za praznično mizo včasih zbere celo po trideset ljudi, se breme kuhanja skuša pravično razdeliti, in tako vsak gost po dogovoru s seboj prinese kakšno jed. Posledica? »Seveda je hrane na koncu vedno preveč. Pa nič zato, vsi imamo radi ostanke!« A o tem pozneje.

V družini naše gostiteljice praznični meni radi začnejo z bučno juho, ki jo pripravijo po skoraj petdeset let starem receptu njene prababice. Kaj se bo kuhalo, se v resnici kar dobro ve, seveda pa obstaja na stotine receptov in družinskih tradicij, ki združujejo najboljše in najljubše jedi. V središču dogajanja in pogrnjene mize, za katero kakšne posebne zapovedane dekoracije ni, je zlato rumeni hrustljavi puran. Nadevan ali ne, nenapisano pravilo je, da ga mora razrezati moška roka.

Ne glede na to, na katerem koncu Amerike potekajo priprave na praznik, brez nekaterih jedi preprosto ne gre. K puranu obvezno sodi kruhov nadev, ki lahko v resnici opravi svojo nalogo ali pa je zgolj priloga. Kakorkoli, sline se cedijo v vsakem primeru. »Nadev je poseben. Zanj je najboljše uporabiti kakšen dan star kruh, ki je že malce hrustljav, dodamo mu nekaj jušne osnove, zraven vmešamo čebulo, peteršilj, zeleno, jajce in dodamo maslo. Sama sem za spremembo dodala kostanj, lahko pa bi uporabila tudi jabolka, orehe, karkoli. Če ga pripravimo kot prilogo, ga pečemo eno uro, zadnjo polovico nepokritega. Mnenja o nadevu so različna, nekateri menijo, da se puran lepše speče, če ni nadevan. Tako ali tako je mnenj o tem, katere jedi so najboljše in kako jih pripraviti, neskončno.«

Praviloma k puranu postrežejo brusnično omako in krompir, najraje pire. Naša gostiteljica je za spremembo pripravila kuhan krompir s porom, brusnic, tistih pravih, ki jih poznajo Američani, pa pri nas ni našla. »Najboljša brusnična omaka je narejena iz svežih brusnic, ki jih v ZDA nabirajo ravno jeseni, lahko pa uporabimo tudi zamrznjene.«

Brusnice so bile tudi edina mala pomanjkljivost, v kateri bi se zahvalni dan v Sloveniji razlikoval od tistega v ZDA. Chery je doma na ameriškem severovzhodu, v Virginiji, in zadovoljna ugotavlja, da je tisto, kar je mogoče dobiti za v lonec pri nas, precej podobno ponudbi njenega domačega okolja. »In ker je zahvalni dan praznik žetve, je pomembno, da uporabiš tisto, kar ti je na voljo. V resnici z nabavo surovin nisem imela težav. Večino sem nakupila na ljubljanski tržnici in zelo sem bila ponosna sama nase, ker sem se z branjevkami znala zmeniti v slovenščini.«

Priljubljeni ostanki

Na mizo obvezno sodijo tudi različne zelenjavne priloge, pomembno je, da uporabimo sezonsko zelenjavo. Naša gostiteljica je pripravila korenje, ki ga je dušila na maslu in oljčnem olju in mu dodala nekaj pomarančnega soka, in brstični ohrovt z orehi in suhimi marelicami. Variacij je mnogo: »Lahko bi naredila na primer ocvrt brstični ohrovt s koščki slanine, tudi to je zelo okusno.«

Za sladico postrežejo predvsem pite, zelo priljubljena je bučna. Namig: manjša je buča, slajša pita bo. Marsikdo prisega na pito iz orehov pekan, gostiteljica pa se je tokrat odločila za jabolčno.

In tako kot o receptih je mogoče pozno v noč razpravljati tudi o tem, katero vino je najbolj primerno za praznični jedilnik. »Mnogim je najljubše belo, zlasti rizling, ki lepo dopolni okus nežnega mesa. A če ima kdo raje rdeče, nič zato.«

Prijetno druženje se praviloma konča s polnimi želodci, toda gostje niti domov ne odidejo praznih rok. Hrane je vedno veliko, preveč in tudi o tem, kako jo uporabiti v naslednjih dneh, obstaja nešteto receptov. Ker je zahvalni dan samo enkrat na leto, vsi pa se menda kar pulijo za jedi, ki ostanejo, si je neki Američan omislil restavracijo, v kateri je mogoče vsaj kulinarično ozračje zahvalnega dne doživeti vsak dan, v smehu pove Cheryl.