Eric Hobsbawm: Marksist in član komunistične partije, ki se ni skesal

Hobsbawm je bil eden največjih zgodovinarjev svoje generacije in avtor več kot dvajsetih knjig.
Objavljeno
05. oktober 2012 14.01
Manca G. Renko
Manca G. Renko

Čeprav britanski zgodovinar Eric Hobsbawm, ki je umrl v ponedeljek, s svojo življenjsko zgodbo ni pričal o stabilnosti kratkega dvajsetega stoletja, je mnoge pomirjala misel na to, da med nami živi človek, ki je doživel gospodarsko krizo v tridesetih letih, proteste berlinskih komunistov, Hitlerjev vzpon na oblast, drugo svetovno vojno, hladno vojno, šestdeseta leta, neoliberalizem, padec železne zavese, teroristični napad 11. septembra 2001 in padec banke Lehman Brothers sedem let pozneje. Pomirjujoč je bil občutek, da obstaja človek, ki je vse, kar se dogaja danes, že videl in je za povrh še eden najboljših pripovedovalcev, kar jih je dalo zgodovinopisje.

Smrt Erica Hobsbawma je ta teden polnila strani vseh pomembnejših evropskih časopisov. Ne le ker je bil eden najvidnejših zgodovinarjev svoje generacije in avtor več kot dvajsetih knjig, temveč tudi zato, ker je bil eden najvidnejših britanskih (evropskih) intelektualcev ter eden poslednjih velikih predstavnikov marksistične tradicije dvajsetega stoletja. Njegova v slovenščino prevedena dela so bržkone obvezno čtivo za slehernega humanista: Čas revolucije (založba Sophia 2010, Državna založba Slovenije 1968) in Čas kapitala (Sophia 2011) sta prva dela tetralogije, ki prikazuje zgodovinski razvoj dolgega devetnajstega stoletja in se zaključi s Časom skrajnosti (Znanstveno in publicistično središče Ljubljana 2000), eno najznamenitejših knjig o dvajsetem stoletju. Nič manj kakovostno čtivo o dvajsetem stoletju ni Hobsbawmova avtobiografija Zanimivi časi (Sophia 2004), posebno pozornost pa si zasluži tudi študija o oblikovanju nacionalnih držav in nacionalizmu z naslovom Nacije in nacionalizem po 1780 (*cf 2007). Hobsbawmova zadnja knjiga (zbirka esejev) bo v Veliki Britaniji izšla spomladi prihodnje leto.

Pot k marksizmu

Eric Hobsbawm se je leta 1917 rodil v Aleksandriji Angležu in avstrijski judinji. Otroštvo je preživel na Dunaju, po nenadni smrti staršev pa sta se s sestro preselila k sorodnikom v Berlin. Berlinska leta so bila, kot je zapisal v avtobiografiji, najbolj odločilna leta njegovega življenja. Doživel je umiranje Weimarske republike ter veliko depresijo in se navzel vsesplošnega občutja, da je situacija brezizhodna. Spominjal se je: »Bili smo na Titaniku in vsi smo vedeli, da bo zadel ob ledeno goro … Kdo bo priskrbel novo ladjo? Nemogoče je bilo ostati zunaj politike. Ampak kako naj podpiraš stranke Weimarske republike, ko niso vedele niti tega, kje dobiti posadko za rešilne čolne?« Edini, ki so se petnajstletnemu Hobsbawmu zdeli sposobni zgraditi novo (in boljšo) ladjo, so bili komunisti. Ker ni imel staršev, s katerimi bi se lahko pogovoril o svoji ideji, teta, pri kateri je tedaj živel, pa ni bila primerna za tovrstne pogovore, je svoje spoznanje delil z enim od profesorjev na berlinski gimnaziji. Ta mu je zgroženo dejal: »Očitno ne veste, o čem govorite. Stopite v knjižnico in stvar preštudirajte.«

In res je mladi Hobsbawm stopil v knjižnico, prebral Komunistični manifest in leta 1932 postal komunist. Komunistični partiji se je pridružil šele štiri leta kasneje in ostal njen član vse do razpada. Zaradi tega je imel v Angliji, kamor je emigriral leta 1933, nemalo težav. Že kot priznan zgodovinar ni mogel dobiti redne profesure na nobeni od univerz. Čeprav je poučeval od leta 1947, je stolico na Birkbeck Collegeu v Londonu zasedel šele leta 1970. Z leti se je odnos do njega sicer mehčal in predaval je na najuglednejših univerzah sveta, leta 1978 je postal član britanske akademije, leta 1998 pa je – presenetljivo za marksista – dobil naziv Companion of Honour.

Mnogi, vključno z drugim znamenitim britanskim zgodovinarjem Tonyjem Judtom, ki je umrl predlani, so mu zamerili, da ni izstopil iz partije ali kasneje vsaj izrazil obžalovanja zaradi svojega vstopa. A zakaj Hobsbawm tega ni storil, je jasno že iz uvodnih povedi njegove avtobiografije: »Če nočete razumeti 20. stoletja, berite avtobiografije samoopravičevalcev, samozvanih samozagovornikov in njihovega nasprotja, skesanih grešnikov.« A Hobsbawm je bolj kot kdo drug želel, da zgodovino razumemo – ni želel soglasnosti, pritrjevanja ali simpatije, ampak je upal, da bo že iz njegovega primera jasno, kako nenavaden čas je bilo dvajseto stoletje, ko je človeštvo napadel »demon politične strasti«.

Želel je, da razumemo, kako strupena strast je politika ter zakaj so berlinski meseci iz njega naredili človeka, čigar življenje bi izgubilo svojo naravo in pomen brez političnega projekta, ki se mu je zavezal kot najstnik. Pa četudi je ta projekt očitno propadel. Zakaj je »sen oktobrske revolucije« vse do konca tičal v njem, »kot stari teksti še vedno čakajo, da jih bodo strokovnjaki oživili nekje na trdih diskih računalnikov«, in kaj je pomenilo pripadati generaciji, ki ji je »oktobrska revolucija pomenila svetovno upanje«?

Če bi Hobsbawm obžaloval svojo odločitev za komunizem, bi relativiziral to, da se je kot štirinajstletnik postavil na pravo stran – stran, ki je bila nasprotna fašizmu in nacizmu. Relativiziral bi mešanico strahu in ponosa, ki ga je napolnila, ko sta v vagon tramvaja, s katerim se je peljal, vstopila esesovca, on pa s prsi ni snel značke, na kateri je pisalo, da pripada socialističnemu šolskemu društvu. Relativiziral bi svoj strah, ko so s prijatelji s srci v grlih in pestmi v želodcih pred volitvami raznašali letake za komuniste. Razumevanje zgodovine je za Hobsbawma pomembnejše od politične korektnosti, zaradi katere bi moral potlačiti svoje najmočnejše (in tudi generacijske!) najstniške upe, strahove in strasti. Kajti razumeti zgodovino na prvem mestu pomeni razumeti človeka in razviti občutljivost za njegove upe, strahove in strasti.

Veličina zgodovinarja

In prav zato je bil Eric Hobsbawm velik zgodovinar. Razumel je človeka, tudi najmanjšega in najbolj nerazumljenega, ter mu pripisoval pomen v zgodovinskem toku. Njegove štiri knjige od Časa revolucije do Časa skrajnosti so, kot trdi celo konservativni britanski zgodovinar Niall Ferguson, najboljša začetna točka za vse, ki želijo spoznati ali študirati moderno zgodovino. Za časnik The Guardian pa je Ferguson, čigar mnenje se je od Hobsbawmovega razlikovalo pri vseh aktualnih političnih vprašanjih, tudi zapisal, da je bil Hobsbawm tako velik zgodovinar, da njegove veličine ni zmanjšalo niti njegovo politično prepričanje. Ne le da je bil Hobsbawm eden zadnjih zgodovinarjev svoje generacije – bil je tudi eden zadnjih, ki je zmogel imeti pregled nad tako dolgim časovnim obdobjem in nad tako oddaljenimi konci sveta.

Večina zgodovinarjev se danes ukvarja samo še z zelo ozkimi področji, pri čemer včasih spominjajo na zdravnike specialiste, ki so tako zaposleni z brskanjem po določenem organu, da pozabijo pogledati človeško telo v celoti. Hobsbawm je bil v nasprotju z ozkimi specialističnimi umi prepričan, da ideal zgodovinarja ne smejo biti drevesa, temveč ptice selivke, smrtna greha vsakega zgodovinarja pa sta provincializem in anahronizem. Znanje Erica Hobsbawma je presegalo meje zgodovinopisja in se širilo od književnosti, filma, znanosti in filozofije do glasbe. Na koncu avtobiografije je zapisal, da bo kmalu napočil čas za »resnično globalno zgodovino«, ki jo bo nemogoče umestiti med humanistične ali naravoslovne vede, temveč bo bistvena za oboje. »Rad bi bil dovolj mlad za to,« je dodal in bralec si želi, da bi bil res, saj si ne predstavlja, komu, če ne njemu, bi to lahko uspelo.

Socializmu je spodletelo, kapitalizem je bankrotiral

Prav tako pa mora biti zgodovinar res spreten, če ne želi, da ga za svojo propagando izrablja politika. Eric Hobsbawm kljub svoji marksistični bazi ni postal ideološko orožje: o tem priča tudi to, da v Sovjetski zvezi njegovih knjig niso izdajali. Se je pa zavedal moči zgodovinarja kot nasprotnika politiki. Sploh v tej vlogi je zgodovinar pomemben, saj danes »več zgodovine kot kdajkoli prej izumljajo ljudje, ki ne marajo resnične preteklosti, temveč samo preteklost, ki služi njihovim namenom. Danes je veliki dan zgodovinske mitologije. Profesionalci moramo bolj nujno kot kdaj braniti zgodovino v politiki.«

Hobsbawm se je rad vključeval tudi v aktualne politične debate. Leta 2009 je v Guardianu objavil esej Socializmu je spodletelo. Kapitalizem je bankrotiral. Kaj sledi?, kjer piše, da je dvajseto stoletje minilo, v enaindvajsetem pa se še nismo naučili živeti. Padec banke Lehmann Brothers 15. 9. 2008 se mu je zdel zgodovinsko pomembnejši od terorističnega napada 11. 9. 2001, ker bo ta dan bistveno bolj zaznamoval podobo (kapitalističnega) sveta. A za nastalo krizo ni krivil le kapitalistov – kriva je tudi levica, ki se je med tem, ko je šlo kapitalistom dobro in so jo hranili z drobtinicami, tako razvadila, da ni razmišljala o alternativi obstoječemu sistemu. Nikogar ni, ki bi levici ponudil alternativo. V enem od intervjujev je Hobsbawn ošvrknil tudi Slavoja Žižka – slovenski filozof je bil zanj performer, ki v svojih bralcih ne zbudi bistvenega: premisleka o problemih na levici.

Hobsbawm je nekaj let pred smrtjo doživel še eno krizo kapitalizma, ne pa tudi njegovega konca, ki si ga je tako želel. Napovedal je, da bo kriza še dolga, sploh ker politiki ne vedo, kaj naj storijo; kot medicinske sestre stojijo ob postelji kapitalizma in se pretvarjajo, da nekaj počnejo, medtem ko ekonomski eksperti pridigajo svojo teologijo trga. V Marxa je verjel do konca; pa ne vanj in komunizem kot v končni sistem po zlomu kapitalizma, temveč kot v korektiv za tržno gospodarstvo. Prihodnost je videl v mešanici obeh gospodarstev, zasebnega in javnega.

In če ste med tistimi, ki se posmehnejo, ko preberejo, da še obstajajo ljudje, ki verjamejo Marxu, se spomnimo Marxovih besed iz pisma Friedrichu Engelsu leta 1857, v času prve globalne gospodarske krize: »Da kapitalisti … zdaj od vlad povsod zahtevajo javno podporo, torej pravico do profita na državne stroške, je lepo.«

Temu sta se posmehnila Karl Marx in Eric Hobsbawm.