Tiskane izdaje
Vsa ta groza, podobe, občutki, zgodbe življenja in smrti ljudi in narave po černobilski katastrofi so najbolje popisani v knjigi Černobilska molitev, kronika prihodnosti beloruske pisateljice Svetlane Aleksijevič. Knjigo pričevanj je pisateljica naredila iz pogovorov, ki jih je posnela leta 1996 v Ukrajini in Belorusiji.
Tomo Križnar je rekel, da bolj strašne knjige še ni bral in da bi morala biti obvezno čtivo v šolah. Dodajam le še, da povsod po svetu! Ko prebiraš izpovedi ljudi, ki so doživeli jedrsko nesrečo, smrt in bolezen bližnjih in živijo v coni, v sevanju, si želiš samo ene stvari: da tega nikoli ne bi doživel in da tvoji otroci in potomci ne bi doživeli jedrske nesreče in sevanja. Skratka, da svet ne postane tak, kot je v ameriškem postkatastrofičnem romanu Cesta Cormaca McCarthyja, po katerem je narejen odličen film. Oče in sin se v apokaliptičnem svetu lačna poskušata prebiti do oceana. V svetu po jedrskih eksplozijah in vojnah, ko se preganjajo le še morilske tolpe in pobijajo redke preživele, da lahko preživijo. Vse je uničeno, hrane ni, živali ni, edina rešitev je priti do oceana. Tu, ob morju, si bodo tisti redki srečneži mogoče lahko ustvarili novo življenje.
Toljevo neizsanjano otroštvo
Vem, kako je tam – v černobilski coni. Prvič sem bila na prepovedanem radioaktivnem območju leta 1991, torej pet let po katastrofi. S filmsko ekipo smo snemali dokumentarec o devetletnem dečku Tolji, doma iz vasi Stažki pri Ovruču, ki je oddaljena 60 km zračne linije od černobilske elektrarne, kjer je 26. aprila 1986 ob 1.20 ponoči eksplodiral četrti blok. Stara sem bila 25 let in zelo me je zanimalo, kako je videti »krasni novi svet« po atomski eksploziji. Seveda nas je bilo tudi strah, a želja po posnetkih je bila močnejša. S kombijem smo se zapeljali v cono, posneli smo tablo Srečno pot, zapuščene domove ljudi. Stvari v hišah so bile razmetane kot po cunamiju. Narava je delovala mrtvo. Široka delta reke Pripjat je bila zastrašujoča. Posneli smo še pokopališče. Nekdo nas je opozoril, da moramo biti hitri in naj ne hodimo po mahu, ker da je najbolj radioaktiven. Želela sem si, da bi lahko lebdela, da nam ne bi treba hoditi po tleh. Vse nas je bilo malo strah. Vedeli smo, da bomo tudi ta večer sevanje ubili z vodko, ker je to najboljše in edino zdravilo, so zatrjevali domačini. Na začetku se nismo upali jesti zaradi radionukleidov. Domačini so jedli in pili vodo iz vodnjakov, gostili so nas; sprva smo se še upirali in se zgovarjali, potem pa smo jedli in se razkuževali. In peli žalostne slovanske pesmi. V mesto Černobil nismo šli. Zakaj, se ne spomnim, sem pa vesela, da nismo. Čez dve leti, ko sem bila noseča, sem bila zaradi te »avanture« zelo zaskrbljena. Skrbelo me je še po rojstvu sina.
V Ukrajini sem se znašla zaradi Boža Flajšmana, metliškega soseda, ki je bil takrat eden vodilnih v stranki zelenih. Skupaj z Belokranjcem Mirkom Jeleničem, sekretarjem Rdečega križa, in podjetjem Smelt je organiziral letovanje na Debelem rtiču za sto černobilskih otrok. Povabil me je zraven. Humanitarna akcija je bila uspešna. Z ekipo pa smo posneli dokumentarec Fant, pobratim smrti, ki je postal tudi slovenski film leta 1992. Zgodba o Tolji, ki sem ga izbrala med otroki na nekakšni avdiciji, je pretresla ljudi doma in po svetu. Film govori o neizsanjanem otroštvu, ujetem med sevanjem in počitnicami v Sloveniji, kjer se prav takrat začne osamosvojitvena vojna za Slovenijo. Černobilske otroke smo pospremili na letališče v Zagreb, medtem ko so vzletavali jugoslovanski migi in so po radiu sporočali, da vojaška letala preletavajo nuklearko v Krškem. Otroci so pred vojno pobegnili nazaj domov – v sevanje. Je lahko še kaj hujšega, se sprašujem tudi danes, 20 let pozneje. Smrt? Ne, ker te ni in ne boli.
Leta so minevala. Na začetku sem Tolji poslala še kako pismo in paketa, ki ju ni nikoli dobil. Nisem pozabila nanj. Kot ne pozabiš na ljudi, ki si jih srečal na svojih dokumentarističnih potovanjih in so te zaznamovali. Hodijo s tabo. Nekateri postanejo tvoji prijatelji, z nekaterimi izmenjaš besedo, dve, se objameš vsakih deset let in rečeš, dobro nam je, živi smo.
Duhoviti mali deček Tolja je bil velikokrat v mojih mislih, želela sem ga znova srečati. Kdo je postal, kako živi, kaj se dogaja z Ovručom in ljudmi? So zdravi? In ne nazadnje, kakšen je ta grozljivi Černobil, ki na fotografijah deluje nefotogenično in dolgočasno?
Ilegalci pri Pavlu
Oktobra 2010, na poti k Tolji, sem bila drugič v černobilski coni. Z ukrajinsko aktivistko Eleno Filatovo (stik je našel scenarist Gorazd Perko, potem ko je prebral pogovor z njo v sarajevskem časopisu), njenim možem Borisom in švicarsko slikarko Pat Noser (ki je ob pomoči fotografij pripravljala razstavo oljnih slik s černobilsko tematiko), smo se v stari robustni volgi vozili čez polja na obisk k Pavlu v Polesko. Dovoljenja za cono nismo imeli, zato smo ilegalno prečkali polja in prišli v mesto duhov, kjer je nekoč živelo 20.000 ljudi, danes pa jih je samo še dvajset. Tu ni elektrike, čeprav je gasilska postaja oddaljena 60 metrov od domov ljudi, ki tukaj še vztrajajo, in bi se od tod dalo napeljati elektriko. »Oblast misli, da ljudje, ki živijo tukaj, ne potrebujejo elektrike. Tukaj živijo ljudje, ki nikoli niso dobili niti stanovanja niti olajšav, ničesar. Dobivajo samo mizeren dodatek na pokojnino.« Poleščani imajo generatorje in satelitske antene. Vendar morajo biti varčni, zato gledajo samo poročila. Vodo zajemajo iz vodnjakov. Sevanje je oziroma ga ni. Kakor vzameš. In odvisno, kje si.
»Sevanje je loterija,« je moja filmska ekipa čez leto dni izvedela prav v središču Černobila. Biolog Igor Viktorovič Čuževski je razložil, da je cona zelo zanimiv laboratorij za raziskovanje rastlin in živali: »Mutacije so na različnih ravneh, začenši pri molekularnih, celičnih, organskih, in potem na ravni populacije. Vse živali, ki živijo v coni, živijo v stresnih razmerah. Njihovi organizmi se bojujejo s sevanjem.«
Pavlu smo prinesli veliko štruco kruha. Z ženo sta je bila zelo vesela. In slovensko čokolado in kavo. Žganje sem prinesla šele čez eno leto, ko smo v središču mesta, kjer je nekoč živelo veliko Judov, naleteli na prorektorja kijevske univerze Petro Berha. Z družino se je odpravljal na grob. Pridejo enkrat na leto, na spominski dan vseh mrtvih v maju. Kako gleda na te ljudi, ki vztrajajo v mrtvem mestu? »Spoštujem njihovo odločitev. Lahko jih razumem. Morda, če ne bi bil univerzitetni profesor, bi tudi jaz živel tukaj.« In kaj je bilo najlepše v tem mestu? »Narava, reka, polna rib, gozd... občutek varnosti, življenje.«
Zdaj je mesto izropano in zaraščeno. Iz razpok v cestnem asfaltu rastejo mlade breze.
Petinsedemdesetletni Pavel mi hoče razkazati mesto. Najprej pa si preobleče domačo jopo in si nadene praznično suknjo. Sedemo v avto in se v večerni svetlobi peljemo po uničenem zapuščenem mestu, ki se je nekoč imenovalo Kaganoviči. »Saj poznate ta priimek – Stalin, Kaganovič, Molotov?«
Snemam. Pavlova življenjska zgodba je za svoj film. Bil je vojak. Služil je na Uralu. Delal je v industriji raketnih čet. Videl je, kako so zaporniki, obsojeni na 20 do 25 let, delali v rudnikih urana. Slišal je eksplozije. Zaporniki so delali 200, 300 metrov pod zemljo. Bilo je sevanje in stali so do kolen v vodi. Petdeset let je moral molčati, ker je podpisal. Ko se je zgodila černobilska katastrofa, je lovil ribe. Kaj se je zgodilo, je zvedel pozneje. Ima dve hčeri. Ena je bila operirana zaradi tumorja v glavi. Na vprašanje, kaj meni o jedrski energiji, odvrne: »Ni potrebna. Nič dobrega ne prenese. Imamo veliko rek. Lahko bi imeli vodne elektrarne, vetrne, lahko bi uporabljali tekoče gorivo ...« Pavel me sredi glavnega trga Poleske z modrimi očmi pogleda in pokaže na mogočno stavbo s stebri: »Sem smo hodili plesat!«
Černobil v času Fukušime
Čez eno leto se z ekipo, Bojanom Kastelicem, Gorazdom Perkom, Stanislavom Škodo, vrnem v Polesko. Od jedrske katastrofe v Fukušimi so minili že tedni. Snemamo na ulici. Medtem nekomu iz ekipe spet zapiska dozimeter za merjenje radiacije. »Fukušima! Bog ne daj tega, ne nam ne njim! Zgodila se je strašna tragedija. Ne sočustvujemo samo z Japonci, ampak jih tudi občudujemo, ker pri njih ni panike. Ravnajo se po zakonu. To so zelo pogumni ljudje! Tudi pri nas ni bilo panike. Sem priča izseljevanja iz Pripjata in pravim, da panike ni bilo,« komentirajo černobilske žrtve.
Tretjič sem v černobilski coni. Z 29-letnim Toljo, ki me spominja na Jamesa Deana, in z Valero, Toljevim bratom, ki je pol leta delal v sarkofagu četrtega bloka. V Černobilu snemamo film Fant, pobratim smrti 2. Dokumentarec o življenju 25 let po černobilski katastrofi.
Medtem ko čakamo na Medvedjeva in Janukoviča, nas Stalker odpelje na kosilo v nuklearko. Tu je najboljša hrana daleč naokoli.
