Ko zaspiš, te pokrijejo zvezde

Njena biografija bi se lahko začela tako kot tista Karen Blixen: imela sem posestvo 
v Afriki ... Magda Reja ga ima v Goriških brdih, malce drugačno, a že takoj z vstopom na borjač dih jemajoče. Kamen in rastline. Za zidom pa ves svet. Ima pa tudi Afriko, ki se je v obliki predmetov in vonjav v veliki rumeni hiši v Snežatnem premešala z briškimi. Prenesla jo je v svoji knjigi.

Ob srečanju je v roki držala vejico sivke, ker jih je bila ravno začela obrezovati. V ogromni jedilnici, kuhinji, pravzaprav črni kuhinji, so zgodaj dopoldne že tlela polena, na mizi so čakali kruh pogača, sir, domače olivno olje, potica, rdeče vino in bzgovc. Etnologinja, ki piše tudi leposlovje. Njen prvenec Ime tvoje zvezde je Bilhadi je dobil nagrado za najboljši prvenec leta 2006. Sledi v pesku je njena druga knjiga, ki bo v bližnji prihodnosti izšla pri Mladinski knjigi. Sledi v pesku, afriškem, ki ga tako dobro pozna ...

»Po saharskih poteh se mešajo sledi nomadov, trgovcev, tihotapcev, njihovih preganjalcev, vojakov, ilegalcev, popotnikov, pustolovcev, upornikov z razlogi in brez njih … s skupnim fatalizmom, ki je filozofija Sahare,« pravi, »njihove zgodbe, slikovite in slične, se ponavljajo v neskončnih ciklusih navidezne negibnosti, saj je pustinja dežela dolgega trajanja in skopih besed. Peščeni viharji zabrišejo sledi hitrih sprememb. Zgodbe se rojevajo iz peska, iz njega so grajene in kot pesek se na koncu tudi sesujejo. Stopinje v pesku so sledi njihovih podob.« Tudi tokrat se je podala čez puščavo, kjer je človek enak človeku, spoštovanje del osnovne omike in molk obljuba tisočih besed.

Rejeva je študirala etnologijo in umetnostno zgodovino. Za diplomsko nalogo Briška kuhinja – stanovanjska in prehrambena kultura sta s Tatjano Sirk dobili študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1997 je izšla knjiga z istim naslovom. In istega leta je krenila na pot. Najdlje je ostala v Mehiki, kamor se je še vračala, večkrat je za krajši čas bivala v Južni Ameriki, vmes pa je raziskala še jugovzhodno Azijo in Avstralijo. Zadnjih šest let preživlja hladne mesece v Afriki, predvsem zahodni. To je postalo njen vsakoletni obred, nuja, »mal d'Africa«.

Zakaj potujete?

Ker je to ena izmed stvari, ki me najbolj zanima v življenju. Ker me je vedno zanimalo, kako je drugod, kako se živi v drugačnih kulturah, kakšni so ljudje za obzorjem, živeti nekaj časa drugače kot doma.

Ste kdaj svoja potovanja razumeli kot beg?

Saj nimam pred čem bežati. Tu, kjer živim, se počutim prav fino. Dobra energija in te stvari. Potovanja so preprosto močne želje po spoznavanju drugih, drugačnih kultur, načina življenja …

Odpotujete kam?

Zadnjih osem, deset let je to zahodna Afrika, v glavnem Sahara in Sahel.

Prej je bila Mehika, kjer ste preživeli skoraj dve leti.

Odšla sem za tri mesece in ostala, najdlje sem živela v Durangu na severu. Pri razširjeni družini Patrizie Rodriguez Ruiz, Paty, ki je ena tistih bitij, ki so mi najbolj pri srcu. Taka lepa dežela severna Mehika, Sierra Madre, puščava s kaktusi … kot iz kavbojskih filmov, in življenje tudi. Čeprav je bilo takrat veliko bolj mirno, ne tako prepleteno z narkokarteli kot zdaj. Tam sem se naučila tudi svoje mehiške španščine, takšne, ki ji Jose reče moja španščina iz petnajstega stoletja. Mehika je bila zelo močan magnet. Naslednjih deset let sem hodila v Južno Ameriko. Zdelo se mi je, da je svet samo to dvoje in da se lahko večno vračaš tja, ker je vedno znova privlačno. Altiplano, Amazonija … Potem pa sem »odkrila« še Avstralijo, del Azije.

Kako ste izbirali destinacije?

Preprosto, šla sem tja, kjer je bila bolj poceni letalska vozovnica. Peru in Brazilija, na primer, za Južno Ameriko. In od tam nadaljevala po zemlji.

Imate nekaj zvezkov, polnih zapisov s potovanj zadnjih desetletij. Zakaj ste se odločili, da boste tiste o Afriki izdali?

Prijateljica Brina me je vzpodbudila in dovolj vztrajno »težila«, hvalabogu. Botra, kot je rekla. Saj. Veliko stvari se pri pisanju razume ali čuti šele s časom. Tudi slovnica brez kilometrine zna biti tako skrpucalo … Ko začneš pisati za nekoga drugega, ni več tako lahko in preprosto kot takrat, ko razmišljaš, da boš nekaj pisal. Misli tečejo, roka pa stoji.

Ste mojstrica popisovanja detajlov.

Spomnim se sprehodov po Parizu s slepim prijateljem. Ker ne vidi, me je večkrat, na primer, ko je na ulici zavonjal dober parfum, prosil, daj, opiši mi, kakšna je bila ta ženska. Preprosto opisati nekaj, kar ti vidiš, nekomu, ki tega ne pozna, da si bo to lahko predstavljal. Takrat so detajli lahko kar precej pomembni.

Kakšni so bili vaši prvi trenutki Afrike?

Bila sem na letalu za Slonokoščeno obalo. Ob treh ponoči se je po zvočniku oglasil kapitan, nas zbudil in povedal, da se je v državi zgodil državni udar, letališče je zaprto in mi preusmerjeni v Lome, Togo. Lome je čisto blizu meje. In ker sem tudi jaz odrasla ob meji, sem vedela, kaj to pomeni. Če si ob meji, te seveda mika, da jo prečkaš, ne pa nazaj. Obmejna atmosfera je čisto nekaj posebnega. Razdvaja in združuje. In afriške meje so tako folklorne … Prav všeč so mi, tista zmes uniformirane ležernosti in strogosti, kadar ti udarijo vstopni žig. No, nigerijska je drugačna. Živo se spomnim nekega detajla v mojih prvih urah Afrike, na jutranji tržnici, nekega prisrčnega nasmeha prodajalke, ki sem ga imela za toplo dobrodošlico.

Paul Bowles pravi, da je bistvena razlika med popotnikom in turistom. Kaj ste vi?

Povsod te spočetka jemljejo kot turista, če pa ostaneš dalj časa, ti rečejo, da nisi več turist. In nisi več turist. Si samo še tam.

Prehod čez puščavo, sonce in pesek. Zakaj?

Tudi rob puščave je nekakšna meja. In življenje tam čez popolnoma drugačno. V njeni navidezni enoličnosti in ponavljanju je globoko barvita, tako zelo različna v različnih svetlobah, v nedogajanju se vedno kaj dogaja, saj postaneš pozoren na vse podrobnosti. Enkrat zenovsko spokojna, drugič te prebuta s tisto svojo burjo. Preprosto zanimiva je. No, ko si zelo utrujen, ni več tako. Zvezdne noči so pa vedno čudovite. Ko zaspiš, te pokrijejo zvezde.

Ste potovali z računalnikom?

Ne, kupila sem si zvezek.

Kaj se zgodi v človeku, ko prečka puščavo?

Če hodiš s hitrostjo kameljih korakov v karavani štirideset dni, imaš časa na pretek, da ne razmišljaš o ničemer. Ker je svet tako velik, kot je tista karavana. Predaš se karavanskemu življenju, ki je tako kot puščava ponavljajoče, a ne dolgočasno. Spoznaš drugačne dimenzije časa, nekakšno brezčasje. Končno se resnično zavedaš, kakšna dragocenost je voda … in takšne preproste, a globoke resničnosti.

Kakšne ljudi morate srečati na svojih poteh, da tam ostanete več mesecev?

Takšne, da ti ustrezajo. Da ti je z njimi zanimivo, kjerkoli že to je in karkoli že počnejo. Da so dobre vibracije.

Ste v Afriki drugačni kot v Sloveniji?

Okolje ima svoj vpliv.

Kje pišete?

Na poti. Tam gre zelo lepo, tekoče. Nato doma urejam, zatikajoče.

So afriške ljubezni drugačne od drugih v vašem življenju?

Množina je tu odveč. Sicer pa ima vsak človek nekaj samosvojega.

Se potem ljubezen v Afriki živi drugače kot tu?

Pomislite – vsak kontinent ima svoj značaj.

V vaši najnovejši knjigi Sledi v pesku opišete konvoj, ki čez Saharo prevaža cigarete. Kako ste si pridobili zaupanje kamionarjev, da so vas vzeli s seboj?

Poznala sem nekoga, ki je poznal njihovega Velikega šefa, kot se mu je reklo, in mu seveda zaupala. Nekakšen protektorat, brez katerega ne gre. Čeprav se na videz zdi ves ta prevoz kot navadna trgovina, kot vsaka druga, namesto cigaret bi lahko prevažali mleko v prahu. So šoferji, ki morajo prepeljati tovor od točke a do b. In nazaj. Tja peljejo cigarete, nazaj pa za nekaj postranskega zaslužka podsaharske emigrante, ljudi, ki so jih zavrnili na libijski meji. Pretovarjanje cigaret z nigrskih na libijske tovornjake poteka na vojaški postojanki pred libijsko mejo, včasih jih do tja spremljajo nigrski vojaki, tam čez pa nisem bila. Tako je bilo za časa Džamahirije, pa tudi danes verjetno ni kaj drugače, saj kljub vsem uporom in revolucijam, ali prav zaradi njih, raznovrstno tihotapstvo dobro cveti. Treba je le vedeti, kje kaj podmazati, komu kaj dati, pa gre.

Pravite, da niste nikdar prebirali popotniških knjig.

Kakšno že. Nekatere sem začela, pa me potem niso več zanimale. Take, bolj površinske. Nekako ni bilo tistega magnetizma, ki je potreben, da greš skozi knjigo. Kot ga verjetno tudi ne bi bilo na potovanju s tisto osebo, ki je to napisala. In nasprotno.

Hotela sem vas namreč vprašati, po čem se dobra popotniška knjiga razlikuje od tiste, ki to ni?

Saj velja isto kot za vse knjige; dobre so tiste, ki te potegnejo, posrkajo vase, ki ti takrat, ko jih bereš, nekaj povedo in potešijo … Včasih vzameš v roke knjigo, čutiš, da je fajn, ali pa so ti to drugi rekli, in te zato zanima, a nekako ni pravi čas zanjo, kar ne steče branje, ali kot je vedno govoril Alberto I libri ti parlano, knjige ti govorijo. In se zdi to res.

Kaj se zgodi, ko se svet zreducira na nekaj zelo elementarnih stvari, pesek, sonce in luno?

Te stvari zavzamejo vsa tvoja čutila.

Kamionarji imajo gotovo čisto svoj mikrosvet, svoje pogovore ...

Osrednje debate, ki sem jih jaz razumela, so se vrtele v glavnem okoli okvar, ta guma je počila, gred se je zlomila pa ono se je pokvarilo. Popravljajo, komentirajo. Ob čaju žlobudrajo v arabščini in hausi in takrat sem po njihovih kretnjah in smehu le poskušala ugotavljati, o čem tečejo besede. Obujajo svoje štorje 'n baldorje, kaj vem. Tu in tam so me presenetili z vprašanji. Ne nazadnje so tudi oni mene opazovali... Kot zunanjemu opazovalcu, kar tako ali tako vedno si, se ti zdi, ja, da živijo v čisto svojem mikrosvetu. Fascinantno je, kako poznajo puščavo in se v njej suvereno gibajo. A vedo, kje so meje. In jo nekako spoštujejo.

Ste etnologinja in umetnostna zgodovinarka, diplomirali ste iz briške kuhinje in kulture bivanja.

Skupaj s Tatjano Sirk, ona je raziskovala prehrambno kulturo, jaz pa kulturo bivanja. Ampak to je bilo že pred davnimi leti. Od takrat se ni nobena več ukvarjala s tem.

Kako živi briška kuhinja?

Mislim, da dobro. Kulinariki se daje pozornost kot pomemben del turistične ponudbe.

Živite »po starem«?

Bi rekla, da nisem »za cajtom«. Razen kar se tiče ogrevanja te stare kamnite hiše. Če pa mislite na hrano, ko smo že pri njej, so mi zelo všeč »stare« jedi iz vsega, kar se tu po brajdah nabere, pa toliko je vsega sadja, da postane v sezoni to način prehranjevanja.

Kako to?

Ko nastopi sezona češenj, sem ves dan v češnjah, jih nabiram in nemogoče se jim je upreti. Potem jih zamenjajo marelice, fige in tako naprej do kakijev na koncu. Ob tistem »nabiralništvu« prej pa sem mislila na nabiranje zelišč za frtalje. Vsaka roka ima svojo frtaljo.

To pomeni, da jo vsak zameša po svoje?

Ja, pa tudi to, katera zelišča ta roka najde.

Kaj bi našli danes?

Najbliže je m'drjalca, srčno zelje in kom'r'm'č, sveta trojica. V frtaljo pa lahko damo tako rekoč vse. In ta mešanica zelišč ji daje vedno malo drugačne okuse. To je zelo zanimivo. Kot različne mešanice začimb »ras el hanut« iz Alžirije, ki dajejo isti jedi vedno tako drugačne okuse.

Katero zelišče vam daje največ okusa?

Ne vem, vsa so mi všeč. Sicer pa mi je zelo zanimiva bazilika. Že ime ima tako močno.

Kaj ste sadili ta teden?

To je teden, ko marelice najbolj cvetijo. Sadili smo češnje, eno čudovito staro sorto hrušk peri figi in liljanke, pituralke, pa že skoraj pokojno sorto jabolk pagačarc, nekaj breskev v spomin na naša plodna breskova leta, mandelj pod oknom, ker prvi zacveti, in še eno oljko črnico v tretji terasi, namesto tiste, ki je kdo ve zakaj usahnila.

Med prebiranjem vaših knjig se zdi, da etnologija pri vas prevladuje. Koliko je v vas še ostalo ljubezni po umetnosti?

Saj je ljudska umetnost tudi del etnologije.

Galerijska umetnost?

Mi je malo nerodno priznati, da jih ne obiskujem pogosto, sem se zapustila v tem smislu. Ampak se lahko še popravim.

Menda je v ožji okolici vaš oče znan kot izvrsten, duhovit pripovedovalec zgodb. Humor, torej?

Človek brez humorja ... je puščoba. Uf, puščob ne maram. Ja, je duhovit človek, pripomba tu, opazka tam. Duhoviti ljudje imajo visoko moralo. On združuje to dvoje. In široko tolerantnost.

Veljate v Goriških brdih za posebnost, ker od mladega potujete?

Ma, ne bi rekla. Sebe vsekakor ne vidim tako. Pa tudi če bi bilo tako, saj je vedno imela vsaka vas svojega vaškega posebneža.

Ste kdaj doživeli »saharsko živčnost«?

Včasih te popade nekaj takega, ja. Ko je obupno vroče, vetrovno brez mej, ko si preutrujen ali, še huje, žejen, ko na primer čakaš v neskončnost, da popravijo kamion, in te naveličanost dela živčnega … Neko tako živčno stanje duha. To je res bedno.

Kakšni so pogovori na takšnih potovanjih, so zreducirani na nujno?

Ja. Ni ravno kake gostobesednosti. Ovira je tudi jezik. Če ga ne obvladaš dobro, je težko imeti dolge pogovore. Vse se skrči na nekaj fraz ali na minimum in je hitro konec. Moja arabščina je borna, hausa ni šla dlje od nekaj fraz, njihova francoščina pa tudi ne. Vedno pa se najde kdo, ki se v njej znajde in ta tolmači po svoje. Pa vedno se ti zdi, da imaš še čas in ti ni treba vsega hitro razumeti in hiteti z govorjenjem. In samo opazuješ. Tako potem mnogo razumeš, tudi če ti ne povedo. No, tudi v lastnem jeziku nisem preveč zgovorna, kot ste prejle pripomnili. Upravičeno.

Če človek govori malo, so misli bolj polne?

V Sahari? Ali pa še bolj prazne. Včasih po malem kar otopiš.

Kakšen je bil vaš odnos do saharskih žensk?

Ženske sem na saharskih poteh srečevala bolj malo. Karavane, kamioni, moška domena, moški svet. V mestih, Agadez, Kidal, Tamanrasset, pa sem imela svoje prijateljice in z njimi prisrčen odnos. Z nekaterimi ga še ohranjamo. Ženski svet v nomadskih taborih Sahare... Pravzaprav ga nisem tako globoko spoznala, kot bi si želela. Čeprav sem bila večkrat pri njih. A nikoli nismo imele skupnega jezika, da bi si lahko izmenjale besede. To je manjkalo.

Kakšne so nomadke?

Predvsem so močne, značajsko. Ko moških ni, in to je pogosto, same vodijo družino. Vsa opravila.

So Tuareginje res tako lepe, kot pravijo?

Lepe so, ja. Tisti značilni indigo odtenek na njihovi temni polti, ki se tako lepo spreminja v vsaki svetlobi, jim prida še nekaj posebnosti.

Kako to, da se niste odločili ostati v Afriki?

Ker ni bilo nobene potrebe po tem, tja sem se lahko vračala. Pa tudi ne vem, kje naj bi ostala in kaj tam počela. Predvsem pa zato, ker moram, hočem in želim biti tudi tukaj. Ker mi je všeč, kjer živim, in sem zadovoljna tudi, kako živim. Tole zdaj je zazvenelo prav idilično. Potem pa pride tisti del leta, ko si želim videti drugačen svet.

Ste veliko sami?

Imam privilegij, da lahko izbiram, kdaj želim biti sama in kdaj ne. Lepo je biti tudi sam. Vam ni? S kakšno knjigo, na primer?

Najlepše.

Po Camusu: solitaire et solidaire.

Ampak v Afriki človek ne more biti sam.

Pravzaprav res ne more. Tam so ves čas vsi okrog tebe. Zdi se, da se tam sploh ne dojema, da bi bil kdo lahko rad sam. Da je edino možno, da si med drugimi, z drugimi in tudi je tako. Vedno živiš v neki skupnosti, družina, razširjena družina, skupno dvorišče …

Kaj se vam zdi pri etnologiji pomembno, da bi upoštevali, živeli v sodobnem življenju?

Zdaj, na hitro, mi pade na misel neki stavek, ki sem ga slišala v Agadezu, dati tradiciji svojo vrednost, veljavo.

Kakšnih ljudi ne marate?

Netolerantnih, nestrpnih, arogantnih, na primer. In podobnih škodljivcev.

Brike veljajo za »strupene« ženske. Bo to držalo?

Brici še vedno tako pravijo.

Hiša, v kateri se pogovarjamo, je skorajda čudovit muzej. Kako ste iz nje naredili to, kar je?

Ohranila sem vso opremo starih staršev, ki jo gledam vse življenje, sem nanjo navezana in mi je všeč, in z vseh potovanj navlekla vse, kar vidite, da ni domačega. Vsake toliko vse te stvari premešam, no, in če smo prej rekli, da ti knjige govorijo, ti predmeti tudi. Zato je lepo biti obdan z njimi, čeprav je včasih gneča.

Kaj najbolj pogrešate afriškega, ko pridete nazaj?

Nič kaj takega nisem pogrešala, saj sem se lahko vračala. Ob dogodkih zadnjih mesecev v krajih, ki jih poznam iz dobrih starih časov, pa se žalostno sprašujem, kdaj ali če se bodo ti še povrnili.

Kako ste med svojimi popotovanji po Afriki doživeli globalizacijo? Ima v Afriki drugačen obraz?

Če pomislim na sever Nigra ali Malija in širše, se sprašujem, kaj tam sploh pomeni globalizacija. Kaj je pravzaprav to? Stvarnost življenja, ki se jo vidi na terenu, je zelo preprosta, zgodba je znana. Revni ljudje na bogati zemlji. Nafta, uran, zlato, fosfati … Ciklični problemi suše, posledično prehrambna kriza, kot polepšano imenujejo lakoto, povzroča begunsko krizo. V navzkrižnem pohlepu multinacionalk in domače politične sile živijo nomadska ljudstva in navadni ljudje, ki jih današnja situacija presega. Siva cona tisoče kilometrov, ki je matične države ne obvladujejo, idealna za teroristične celice, financirane s trgovino z drogo in orožjem, ugrabitvami, regija z odsotnostjo države, politično nestabilnostjo, upori, državnimi udari, tradicionalnimi plemenskimi povezavami … Zadnja leta je bilo bolj kot globalizacijo čutiti degradacijo, včasih to zveni enako, in indiferentnost tistih, ki imajo v svojih rokah moč, da bi to spremenili. Še sreča, da so navadni ljudje fatalisti.