Tiskane izdaje
»Najbolj pomembno je, da zaupaš. Družba nas hoče naučiti, da ne smemo zaupati, da je treba vse predvideti, vse izračunati, se za vse mogoče zavarovati. A to nikamor ne pelje. Brez zaupanja ne gre.« Tako je Matevž Lenarčič, biolog, nekoč alpinist, zdaj avanturistični pilot, ki je že dvakrat obletel svet, opisal svoje najpomembnejše spoznanje lanskega ekstremnega leta.
Njegovih 91.000 kilometrov čez vseh sedem kontinentov, tri oceane in 60 držav v 369 urah z ultralahkim enomotornim letalom je edinstven dosežek v svetovnem merilu. Zato bi lahko rekli, da je Lenarčič veliki zmagovalec in lanski svetovni letalski junak. Zdaj se pripravlja že na naslednjo, torej tretjo veliko letalsko popotovanje okoli severnega dela sveta.
Naš časopis vas je zaradi izjemnega dosežka nominiral za Delovo osebnost leta 2012. Ob razglasitvi je bilo videti, kot da ste si prav oddahnili, ker niste bili izbrani. Večkrat poudarite, da ne marate biti zmagovalec. Zakaj ne?
Ne vem, v čem bi lahko bil boljši od drugih ljudi. Ker sem obletel svet? To je splet okoliščin: imam izkušnje iz alpinizma, imel sem željo, nato pa veliko sreče. Že v Sloveniji so boljši piloti od mene, kaj šele na svetu. Zakaj bi se počutil superiorno, če sem obletel svet? Družba išče junake, uspešneže, ustvarja razmere, v katerih ima tri junake, okoli njih pa dva milijona nesrečnežev. Mislim, da je to narobe. Če živimo v sistemu, kjer lahko filmski igralec, nogometaš, računalnikar, borzni, nepremičninski špekulant zasluži milijarde, okoli njega pa so revni ljudje, je nekaj hudo narobe.
Mi je pa resnično žal, da za osebnost leta ni bil izbran paraolimpijec Darko Đurić, sicer ne zaradi njegovih olimpijskih kolajn, temveč zato, ker kljub temu, kar bi večino nas spravilo na tla, še vedno stoji pokonci. Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje.
Toda preleteli ste pot, kot je ni pred vami še nihče. Znašli ste se v razmerah, ki so bile za vas življenjsko nevarne, in ste jih premagali. A se ne počutite, kot da ste zmagali?
Ne, ob takih izkušnjah si čedalje manjši. Zelo ponižen postaneš. To je edina zmaga. Ponižnosti nam danes manjka. Če človek ni ponižen, težko karkoli spoštuje. Če se vedno počuti, da je nekaj več kot nekdo drug, druge zraven sebe težko spoštuje. Spoštovanje drugega pa je temelj medsebojnih odnosov. Tudi če ne spoštuješ vremena, je pri letenju konec s tabo. Če imaš občutek, da vse zmoreš, si vedno znova razočaran, ker ni tako. Ponižnost je zelo pomembna, pa čeprav se to sliši religiozno. Premagal nisem ničesar, razen občutka lastnega strahu.
Ure in ure ste leteli nad oceani, čez džungle, skalnate gore in puščave. Kdaj ste bili v največji nevarnosti?
Ena takih zelo tveganih etap je bil let med Cookovimi otoki sredi Pacifika in Novo Zelandijo. Gre za razdaljo dobrih 3000 kilometrov, za katero sem potreboval 13 ur letenja. Čez ves ocean je bila razpotegnjena hladna fronta. Nisem imel pojma, kako bom prišel skozi njo, okoli nje pa tudi nisem mogel. Bil sem »slep«, saj se mi je že prvi dan po odletu iz Slovenije pokvaril inštrument za merjenje razelektritev v zraku, s pomočjo katerega bi »videl« 200 milj daleč, kje so verjetne nevihte. Tako pa sem bil povsem odvisen od prijatelja Domna v Ljubljani. Rekel je, da bom skozi fronto letel štiri ali pet ur. To je vse, kar sem vedel.
Tudi velika potniška letala se izogibajo vremenskim frontam zaradi nevihtnih oblakov kumulonimbusov. Kako je bilo?
Oblaki so bili skozinskoz do morske gladine, sploh nisem nič videl in nisem vedel, kaj se dogaja. Medtem je Domen v Ljubljani na internetu iskal satelitske in radarske posnetke in svetoval prek satelitskih sms-jev, kako naj letim: malo bolj levo, malo bolj desno. Bilo je res zelo turbulentno. Imel sem merilnik za G-obremenitve, pa ga nisem mogel niti pogledati, ker nisem imel časa. Turbulence so bile takšne, da sem mislil, da avion ne bo zdržal. Česa takega nisem doživel še nikoli.
Piloti izjemno redko govorijo o nevarnostih. Zdi se, kot da je treba to premolčati in se delati, kot da je letalstvo najbolj varna stvar na svetu ...
Letalstvo je relativno nevarno ali relativno varno. Vsak pilot se zaveda, da lahko umre. Brez tega ni letenja. Tudi če letiš v Sloveniji iz Konjic v Portorož, so tveganja. Če letiš čez Pacifik, je tveganje večje. Ne drži, da je letenje potniških letal povsem varno, saj vidimo, da se nesreče dogajajo. Tudi tam je tveganje, nesreče se dogajajo, vendar statistično gledano nevarnost ni velika. Sam pri sebi moraš vedno vedeti, za kakšno tveganje se odločiš, ne glede na to, kje letiš. Je pa težko za nazaj reči, da si bil v smrtni nevarnosti, če pa še živiš! Težko je reči, da je avion skoraj razpadel, če pa ni. Vedno gre za tvoj lastni občutek.
Ste prišli do kakšnega posebnega spoznanja v teh ekstremnih razmerah?
Najbolj pomembno je, da zaupaš. Zdravniku moraš zaupati, letalu moraš zaupati, otroku, ko gre v šolo, ravno tako. Ko mi je v Namibiji odpovedal motor, sem imel hudo krizo. Moral sem leteti še čez Angolo, čez džungle centralne Afrike, čez saharsko puščavo, a nisem bil več stoodstotno prepričan o letalu. In takrat se naučiš: zaupati je treba brez razloga. Če iščeš argumente, to ni več zaupanje, temveč verjetje. Tu se zelo približaš religioznemu dojemanju sveta oziroma mišljenju, da je vendarle večina stvari vnaprej določenih. Pravzaprav je vsak sedanji trenutek posledica prejšnjih in razlog bodočih.
V današnji družbi je zaupanja vse manj in manj. Vsi ti lobiji, kapital, ki nas izčrpava ...
Prostovoljno smo zajadrali v družbeno-ekonomski sistem, kjer je razlika med legitimnim, etičnim in legalnim, pravnim zelo velika; drugače povedano, v perspektivi športne, podjetniške ali kakšne druge zmage je dovoljeno krasti, lagati, zavajati, manipulirati. Seveda to niso ravno razmere za gojenje zaupanja, vendar je treba na stvar pogledati filozofsko. Nasprotje je namreč nezaupanje, ki vodi v paranojo in oboroževanje, boj za obstanek. To pa znajo tudi najbolj primitivne živalske vrste. Nimamo druge izbire, kot da si zaupamo. Če ne zaupaš več, ti ne preostane drugega, kot da ustreliš sebe ali vse okrog sebe. Torej, kaj bomo?
Na poti okoli sveta ste merili ogljični odtis. Kaj je pokazala raziskava?
Iz majhne ideje je nastal velik projekt. V sodelovanju s podjetjem Aerosol iz Ljubljane, kjer so razvili najmanjši inštrument za detekcijo črnega ogljika (saje, ki nastanejo kot stranski produkt nepopolnega izgorevanja), smo merili na celotni poti okrog sveta raven onesnaženosti ozračja, z izjemno zanimivi rezultati. Dokazali smo, da lahko z malo denarja, majhnimi in poceni letali naredimo zelo veliko za spoznavanje stanja onesnaženosti atmosfere. Dr. Griša Močnik, ki je vse skupaj vodil, je imel pred kratkim predavanje na simpoziju v južni Indiji in je spravil domače in tuje raziskovalce na rit, ko jim je razložil, zakaj imajo tako umazano ozračje.
Ali kot biolog menite, da bo lahko človek v prihodnosti ukrotil naravo, kloniral človeka, nadzoroval vreme?
Ne, ta civilizacija se bo prej sesula. Nobene pametne rešitve ni. Človek ima v sebi nekaj – sebični gen najbrž –, kar ga bo uničilo. Zabloda je v tem, da smo se postavili na tron življenja, zaradi lastnosti, za katere mislimo, da jih imamo samo mi. Po mojem mnenju je, biološko gledano, človeška vrsta slepo črevo v razvoju, prva vrsta, ki bo samo sebe izkoreninila. Na eni strani živalski nagoni po nadvladi vsega in vsakogar, na drugi zavedanja zmožnosti manipulacije. Smrtonosna kombinacija. Tako pokvarjenega živega bitja na tem planetu enostavno ni. To je tudi razlog uspeha te nesrečne spake življenja. Nenehne testosteronske vojne, gojenje in pobijanje živali za nepotrebno prehransko verigo. Po eni strani se slepimo z etično dimenzijo, ki osmišlja človeka kot čuteče socialno bitje. Po drugi je v človeku nekaj temnega, destruktivnega, hordnega, nekaj, kar se dogaja vsak dan v džungli. Napredek, zmaga, prevlada za vsako ceno. Zato legalizira grabežljivost – predatorstvo, krajo, laganje, zavajanje; legalizira primitivni boj za obstanek in nam to prodajajo kot vrednoto, zavito v celofan duhovnosti in altruizma. A če si zmagovalec, so vsi okoli tebe poraženci. In kako naj družba, v kateri so vsi frustrirani, dobro deluje? Pa saj ni problem tekmovanje, problem je poveličevanje in nagrajevanje zmage. Seveda so med nami tudi posamezniki, ki so resnično ljudje, ki se lahko uprejo nagonom in sebičnemu genu, vendar mislim, da jih je precej premalo, da bi ustavili našo civilizacijo pred prepadom. Poleg tega človeštvo sploh ni kakšen poseben faktor na tem planetu, uničijo ga lahko mikrobi, hkratni izbruhi vulkanov, klimatske spremembe … Veliko je vrst, ki bodo uspešnejše od nas.
Toda motivacija za delovanje sedanjega sveta je vzbujanje občutka, da nam lahko vsem uspe ...
To je idiotsko. To enostavno ne drži. Zmagovalca pač osmišljajo spodnja nadstropja piramide poražencev in obratno. Definicija uspeha v naši družbi je absolutno zgrešena. Uspeh posameznika je lahko zgolj njegovo dobro notranje počutje, uravnoteženost v odnosu do okolice in ne velik avto pred še večjo hišo, mesto v parlamentu, vladi ali na čelu uspešnega podjetja. Ekonomska manipulacija in zabloda, da denar ustvarja denar, je zgolj izjemno podel, kriminalni proces, ko se s špekulacijami piramidno koncentrira bogastvo in na drugi strani ustvarja bedo. Če nekje vzameš, potem tega tam ni. Ekonomisti, ki trdijo drugače, pa si gotovo zaslužijo Nobelovo nagrado za fiziko.
Trdite torej, da smo med sabo enaki in da bi morali graditi medsebojne odnose na enakosti?
Seveda nismo enaki, imamo pa pravico do družbe, ki nam vsem omogoča zadovoljno in dostojno življenje. Seveda današnji vzgojni, izobraževalni in poslovni sistem delujejo v popolnoma drugi smeri. Kako bodo ljudje, ki jih vse življenje prepričuješ, da morajo tekmovati, se prerivati, biti uspešni in zmagovati, živeli zadovoljno življenje? Zdaj imamo navidezno zadovoljno peščico »uspešnežev« in frustrirano množico, ki se ji vsake toliko utrga in gre na ulice. Takšna nenormalno razslojena družba nima nobene perspektive. Potrebujemo vzajemno priznavanje razlik in spoštovanje okolice in vsakogar. Ne vidim razloga, zakaj vas ne bi kot novinarko spoštoval.
Tudi sama ne vidim razloga, zakaj me ne bi ...
Krasno, ampak novinarjev ne spoštujejo več. Tudi kulturnikov, umetnikov in znanstvenikov ne, če niso vpleteni v finančne lobije. Vse, kar je v tej družbi vredno, je kopičenje gmotnih dobrin. Klavrno primitivni boj, ki je nastal z izgubo iluzij v ideale. Kupovanje varne prihodnosti z nikoli dovolj premoženja. Tako vse bolj en segment družbe izriva drugega, tistega, ki še verjame v etični privid. Ni čudno, da ste novinarji, ki na to opozarjate, nezaželeni v takšni družbi.
Opozarjamo tudi na slabe zakone, ki omogočajo kriminalna dejanja. Tudi vi ste že nekajkrat povedali, da zakoni na področju letalstva ne pomagajo pilotom, ampak jih ovirajo. Kaj je narobe?
Seveda ni vse narobe. Regulacije letalske dejavnosti so nujne predvsem zaradi varnosti v zraku in na tleh. Problem pa je pretirana regulacija, ki avtomatično nastaja in narašča zaradi bojazni pred odgovornostjo uradnika. S tem se krepi birokratski aparat, ki postane predrag in posledično vpliva na zmanjšanje varnosti. V Sloveniji se je z ustanovitvijo agencije za civilno letalstvo približno polovica stroškov letalske birokracije prestavila na ramena uporabnikov tega včasih državnega servisa. Cene za storitve agencije so se povišale tudi za desetkrat in več, kar v praksi pomeni, da bodo nekateri piloti leteli z neveljavnimi licencami, slabo vzdrževanimi letali, nepodaljšanimi pooblastili, brez najave leta ..., ker vseh stroškov enostavno ne bodo mogli pokriti, kar seveda zmanjšuje varnost zračnega prometa. Letalstvo je zaradi svoje zgodovinske tradicije, kulturne, tehnične in vzgojne dimenzije gotovo dejavnost visokega družbenega pomena, kljub temu ga današnja država pospešeno uničuje.
Je tako povsod po svetu ali samo pri nas?
Problemi s prereguliranostjo in bohotenjem birokracije so vsepovsod, pomen, ki ga daje država splošnemu letalstvu, pa je zelo različen. ZDA so primer, kjer sistem stimulira izobraževanje, inovacije, cenovno ugodno letenje, dostopnost letalskih vremenskih informacij, kar seveda povečuje dejavnost in varnost. Se pa povsod najdejo letalski uradniki, ki dosledno sledijo črki zakona, pa čeprav povzročajo veliko nevarnost. »Kaj me briga, če se ti ubiješ, glavno, da obdržim službo,« sem slišal nekajkrat na poti okrog sveta.
V prejšnjih letih ste imeli velike težave pridobiti dovoljenje za prelet nekaterih držav. Zakaj?
Izkazalo se je, da v nekaterih državah, konkretno v Rusiji in Kanadi, zelo težko dobiš dovoljenje za prelet z ultralahkim letalom. Menijo, da so prenevarna, premalo zanesljiva in da jih s tem ogrožaš. Če strmoglaviš v Atlantiku, te morajo priti rešit, in to so velikanski stroški. V resnici jih ne zanima tvoja varnost, ampak se hočejo izogniti morebitnim stroškom. Žal živimo v svetu, v katerem z ultralahkim letalom ni mogoče legalno leteti okrog sveta. Potrebno je precej iznajdljivosti, zavestnega kršenja pravil in prilagodljivosti.
Obleteli ste ves svet, veliko ste videli in se srečali z mnogimi ljudmi. Smo res tako daleč drug od drugega? Mislite, da za svet res ni več upanja?
Po elementarnih potrebah in željah se ljudje med sabo ne razlikujemo. Vsi potrebujemo ljubezen, hrano, seks, zadovoljno, urejeno življenje. A ogromno je manipulacij. Govorijo nam, da so zmogljivosti Zemlje izčrpane. Toda ko sem letel čez Gvinejski zaliv, kjer izčrpajo največ nafte na svetu, sem v tem gromozanskem zalivu videl le tu in tam kakšno pumpico. V Indiji, kjer živi 1,4 milijarde ljudi in pravijo, da je prenaseljena, sem videl, da je večji del Indije še vedno povsem neposeljen, prazen. Seveda, dokler bo hrana na borzi, nafta na borzi, kmalu bosta na borzi voda in zrak, je vse en grozno velik posel. Navadni ljudje, ki nimamo vpogleda v vse skupaj, nasedamo propagandi. Ko pa pogleda človek okoli sebe s ptičje perspektive, vidi malo drugače vse skupaj. Resursov je z moje perspektive absolutno dovolj. Za svet me ne skrbi, saj živi svojo cikliko, ne glede na to, kaj si ljudje mislimo o tem. Človeštvo ni prav posebna grožnja planetu. Človeštvo je grožnja samemu sebi.
Ne vem sicer, zakaj, ampak srečujem vedno samo pozitivne ljudi, ki jim je prekleto jasno, za kaj gre, ki se jim gabi skorumpirana politična in ekonomska elita, ki se ne pustijo strašiti borznim špekulantom in donosnim finančnim portfeljem, srečujem tiste, katerim se smilijo prenapeti in pobriti poslovni angeli in vrhunski podjetniki, srečujem ljudi, ki še vidijo sončni vzhod in zahod, čutijo utrip gozda, življenja ter z distanco opazujejo okolico in predvsem sebe. Zato mislim, da je še upanje.
