Tiskane izdaje
Sivkasto-rjava barvna lestvica in prebliski močne rdeče barve so prvi asociativni poudarki, ki jih povežemo z delom slovenskega modernističnega umetnika Marija Preglja. Preglja je močno zaznamovala izkušnja z brutalnostjo in opustošenjem druge svetovne vojne, na njegovo ustvarjanje pa je vplivala tudi družbena in politična klima v turbulentnem času od štiridesetih do konca šestdesetih let 20. stoletja. Bil je izrazita umetniška osebnost, saj je ustvarjal v različnih medijih, kot so slikarstvo na platnu, grafika, ilustracija, risba, gvaš, kolaž, skicirke, monumentalni stenski mozaiki in nekoliko manj znane tapiserije.
Pregljeva dela so zanimiva tudi ikonografsko, saj lahko skozi njegov opus spremljamo nekatre motive, ki jih je snoval, skiciral, slikal in preoblikoval skozi vse življenje. Prvi motiv je portret, še posebej avtoportret, kjer je imel umetnik stalno na razpolago model, ki mu je omogočal preučevanje svojega čustvovanja in razpoloženja v različnih obdobjih. Pogosto je portretno upodobil tudi očeta, pisatelja dr. Ivana Preglja, do katerega je gojil zelo ljubeč in spoštljiv odnos.
Drug motivni sklop, ki mu je ravno tako posvečal veliko pozornosti, so ženske figure. Pri podobah žensk gre ali za ženske z otroki, ženske v skupini (perice), ženske kot posameznice (kopalka) ali kot simbol upora (svoboda, mozaik Sutjeska). Zelo pomembna tema v njegovem slikarstvu je tudi omizje. Na ta motiv je vplivala najprej izkušnja nemškega in nato še italijanskega koncentracijskega taborišča, v katerih je prebil 32 mesecev. Vojno obdobje ga je zaznamovalo z izkušnjo nasilja, trpljenja, lakote in človeške okrutnosti. Prve slike omizij je s skromnimi sredstvi naslikal že v taboriščih. Upodabljal je skupine internirancev, zbrane okoli miz, ki se ali pogovarjajo ali jedo svoj skromni obed. Motiv se je v različnih variacijah pojavljal še skozi 50. in 60. leta in na koncu dosegel velikost monumentalnih slikarskih kompozicij, med katerimi je med najboljšimi primeri zagotovo slika Pompejansko omizje iz leta 1962.
Marij Pregelj, Stisnjeni človek, 1966, Moderna galerija. Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija, Ljubljana
Pompejansko omizje kljub številnim interpretacijam še danes predstavlja zagonetko. Motiv izhaja iz Pregljeve osebne izkušnje z vojno in taboriščem, po drugi strani pa miza pomeni sestavni del vsakdanjega življenja. Z navezavo na biblično simboliko mize kot žrtvenega prostora za darovanje živali ali ljudi Pregelj oživlja krščansko tradicijo, kjer je miza osrednji prostor za evharistijo in zadnjo večerjo.
Pregelj se pri formalni upodobitvi navezuje tudi na antično umetnost.
Tako pri Pompejanskem omizju kot pri številnih drugih delih je pogosto vključeval reference na preteklost, predvsem antiko (aluzija na Pompeje, antična mesta, arhitekturne elemente). Na prvi pogled njegovo delo nima nič skupnega s klasično lepoto, na katero je prisegal antični svet. Deluje ravno nasprotno. Ko je med letoma 1950 in 1951 izdeloval ilustracije za Iliado in Odisejo, je namenoma izbral dramatične prizore, kot so boj, beg, pregon, napad, s čimer je želel zanikati pretirano idealizacijo antične kulture. Nanj je antična umetnost močno vplivala tudi kasneje, saj so ga pritegnili predvsem ostanki rimskih mest, fresk in mozaikov. Ti so mu med drugim dali podlago za nastanek monumentalnih mozaičnih del na otoku Rab (1953), v Trbovljah (1956−1957), Ljubljani (1958) in Beogradu (1962).
Marij Pregelj, Avtoportret, 1966, Moderna galerija. Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija, Ljubljana
Če podrobneje pogledamo sliko Pompejansko omizje, opazimo, da so tri figure razvrščene ob mizi v enakomernem ritmu in v isti višini, kar pomeni, da je slikar uporabil »izokefalijo«, način komponiranja figuralnih delov, ki je značilno za antično reliefno plastiko. Na desni strani stoji ženska v podobi antičnega jonskega stebra, na levi pa lahko le še s težavo zaznamo fragmentirane kose človeškega telesa. Brutalni dekonstrukciji človeške figure lahko sledimo od desne proti levi strani slike. Pregelj je radikalno deformacijo človeškega telesa na tej in tudi drugih slikah spretno uporabil za prikaz dramatične usode človeštva v 20. stoletju.
Osrednjo figuro, ki kriči z obrazom, obrnjenim navzgor, ter ptičje okostje lahko razumemo kot manifestacijo Pregljevega doživljanja sveta, ki je bilo od mladosti naprej zaznamovano z drugo svetovno vojno, takoj po njenem koncu pa so ga skrbele grožnje z jedrsko vojno, ki bi potencialno lahko izbrisala človeško civilizacijo. V tem smislu lahko razumemo tudi naslov slike, saj ob Pompejih takoj pomislimo na apokalipso tega antičnega mesta. Skozi podobe raztelešenih obupancev lahko prepoznamo metaforo usode človeka, ki mu ne glede na zgodovinski čas stalno grozijo nevarnosti. Pregelj s tem povezuje preteklost s svojo in našo sedanjostjo.
Marij Pregelj, Jokastina postelja, 1966, Moderna galerija. Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec/Moderna galerija, Ljubljana
Pomemben element v interpretaciji Pompejanskega omizja je tudi rdeča barva, ki spominja na tako imenovano pompejansko rdečo, ki je bila odkrita na freskah v Vili misterijev v Pompejih, v povezavi s ptičjim truplom pa asociira tudi na kri. Kompozicijo dopolnjuje še sivkast pas na zgornji strani, ki ima zanimivo teksturo, ustvarjeno z mešanjem barve in peska. To je odtenek, ki ga običajno srečamo v barvi kamna, antičnih mest in kosti, tukaj pa predstavlja kontrast močni rdeči barvi. Pregljeva slogovna deformacija človeške figure je vezana tudi na njegovo raziskovanje slikarstva Pabla Picassa (še posebej znane slike Guernica iz leta 1937).
Za svoje dojemanje slikarstva je te elemente kombiniral s sočasno eksistencialistično filozofijo in slikarstvom angleškega predstavnika eksistencialistične figuralike, Francisa Bacona. Pregelj je v svoje slikarstvo vključeval tudi formalne rešitve abstraktnega slikarstva. Vendar je kljub temu ohranjal figure, ki so deformirane po zgledu ekspresionizma in prikazane kot grozljive in šokantne.
Delo Marija Preglja je leta 1967, na vrhuncu ustvarjanja, prekinila nenadna smrt. Dela, ki so nastala v zadnjem obdobju, je naslikal s strastjo, kot da se je zavedal bližajoče se smrti. Njihovo sporočilo je bilo pomembno v obdobju, ko so nastala, aktualnost svoje vsebine pa so ohranila še danes. Obsežni opus njegovega ustvarjanja v raznovrstnih medijih si lahko ogledate na retrospektivni razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani od 14. decembra 2017 do 20. maja 2018.
***
Miha Valant je sodelavec pedagoškega oddelka MG+MSUM.
Kabinet čudes na Delo.si
Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.
Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.
V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic, Muzej novejše zgodovine Celje in Notranjski muzej Postojna.
Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.