Da bo Brinarjeva jelka živela kljub vandalizmu

Z novimi znanstvenimi postopki bi lahko gozdarji tudi po poseku ohranili genotip stebričaste jelke v naravnem okolju.
Objavljeno
03. avgust 2016 14.51
Silvestra Rogelj Petrič
Silvestra Rogelj Petrič

V digitalni enciklopediji slovenske naravne in kulturne dediščine DEDI je enajst izjemnih dreves. Prav posebno mesto med njimi pripada Brinarjevi jelki, v svetovnem pogledu enkratni mutirani različici jelke na svetu – oziroma je pripadalo, saj je sredi julija po več kot sto letih zdrave rasti padla pod zobmi žage neznanca. Zakaj, za zdaj ni znano nikomur.

Da Brinarjeve jelke ni več, je 17. julija naključno odkrila M. D., in to še istega dne zvečer s svojim imenom in priimkom objavila med komentarji na spletni strani DEDI – tam, kjer je ta naša naravna posebnost in zaščitena naravna vrednota posebej opisana: »Danes smo se z družino odpravili pogledat to čudovito drevo. Jelko smo iskali in iskali in kar nismo je mogli najti. Nato smo od daleč le videli tablo, ki označuje, kje stoji, in z grozo odkrili, da jo je neki bolan človek iz bogve katerega razloga pred kratkim posekal ... Za zjokat, ko vidiš, kako so ljudje lahko zlobni ...«

Znamenita jelka, ki so jo domačini in drugi, tudi številni gozdarski strokovnjaki in biologi iz tujine že več let prihajali občudovat v gozd na pobočju Novaške gore v bližini Rakitne, je po ugotovitvah strokovnjakov z Gozdarskega inštituta Slovenije, ki so se takoj po objavi gornjega komentarja odpravili k jelki, padla pod zobmi žage neznanca le kak dan prej, preden je M. D. to po naključju odkrila.

Kdo je posekal zaščiteno drevo, vpisano v register naravnih vrednot pod številko 1904, in zakaj, že raziskujejo pristojne ustanove. Gozdarski strokovnjaki pa so se lotili drugega dela: ohraniti, kar se le da, od te izjemne jelke, ki je v svoji mutantski različici pognala samo pri nas in nikjer drugje na svetu.

Posebnosti jelke pri Rakitni

A preden povemo, kaj nam je po vandalskem dejanju neznanca ali neznancev ostalo od jelke, poglejmo, kakšna je sploh bila in v čem je bila posebna. Na spletni strani digitalne enciklopedije DEDI piše, da je naravni mutant navadne ali bele jelke (Abies alba Mill.) s stebrasto obliko krošnje. Naj tu dodamo, kar sta za Znanost pojasnila dr. Gregor Božič in inž. Boris Rantaša z gozdarskega inštituta, in sicer, da je to edini mutant te vrste na svetu, ki se od navadne jelke bistveno razlikuje po stebrasti obliki krošnje in krajših, širših in gosteje razporejenih iglicah.


Še zadnja meritev obsega debla na skrivaj posekane Brinarjeve jelke. Foto: Gozdarski inštitut Slovenije

Več kot sto let je do srede julija rasla v bližini naselja Rakitna (Zagabernice, Lapušna dolina), ki leži na Rakiški planoti 20 kilometrov jugozahodno od Ljubljane. Drevo je vzbujalo pozornost s svojo gosto stebrasto krošnjo, s svojo vitalnostjo ter hitrejšo rastjo v primerjavi s sosednjimi jelkami. V šestdesetih letih jo je podrobneje opazoval in proučeval dr. Miran Brinar, raziskovalec na inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo, predhodniku gozdarskega inštituta, in jo predstavil na 14. kongresu mednarodne zveze gozdarskih raziskovalnih organizacij (IUFRO) v Münchnu.

Prav tam je jelka, označena za posebnost zaradi krajših in širših iglic, ki so v primerjavi z navadno jelko na poganjkih tudi gosteje razporejene, dobila ime po njem. Iglice imajo tudi večje število listnih rež, lastnosti vitalne in goste krošnje pa se med drugim kažejo v njeni hitri rasti.

Takrat, leta 1967, ko jo je Brinar opisal, je imela po njegovi oceni 57 let, prsni premer je meril 47,1 centimetra, visoka pa je bila 31,9 metra. Volumen debla je bil za 14 odstotkov večji od volumna kontrolne jelke, ki je rasla v neposredni bližini in je bila od mutirane jelke celo devet let starejša. Brinar jo je opazoval kar osem let in ugotovil, da mutirana jelka vsako leto cveti in rodi, medtem ko so druge semenile vsaki dve ali tri leta.

Šestinštirideset let pozneje, leta 2013, ko je po oceni gozdarjev štela že več kot sto let, je bila visoka 39,5 metra, prsni premer (prsni zato, ker se premer jelke meri v povprečni višini prsi odraslega moškega, na višini 1,3 metra) pa je znašal 75,2 centimetra. Prejšnji teden, ko je žal že požagana ležala na tleh, je bila po izmeri Gregorja Božiča in Borisa Rantaše visoka 40,5 metra, na prsni višini debla je bil njen premer 77,4 centimetra, obseg debla pa 243 centimetrov. Starost so ocenili na 120 do 130 let. Njena rast je bila torej vse do zadnjega dne, ko se je vanjo zarezala neznančeva žaga, zdrava in intenzivna.


Vejice Brinarjeve jelke so bistveno gosteje kot pri navadni jelki obrasle z iglicami. Foto: Gozdarski inštitut Slovenije

Raziskujejo inšpektorji, policisti in – znanstveniki

Kaj je motilo oziroma vodilo neznanca, da jo je pokončal? Odgovora za zdaj ne pozna nihče. Raziskave so se lotili inšpektorji in policisti – in tudi gozdarji. Slednji v želji, da bi od edinstvene jelke ohranili, kar je še bilo mogoče v dneh po tistem, ko je podrta obležala na tleh.

»Takoj ko smo zvedeli, da je jelko nekdo posekal, smo se odpravili na teren in poskušali rešiti, kar bi se še dalo,« sta za Znanost povedala dr. Božič in Rantaša. Jelko sta izmerila in s posekanega drevesa nabrala poganjke z enoletnimi odganjki, to je tiste, ki so zrasli letos. Vzela sta tudi vzorce vitalnih iglic iz različnih delov krošnje ter nabrala storže. Strokovno odrezane potaknjence s posekane jelke sta prinesla v Ljubljano.

»Z vegetativnim razmnoževanjem, to je ukoreninjenjem zelenih potaknjencev, bomo poskusili pridobiti sadike te izjemne jelke in jo tako dolgoročno ohraniti,« pojasnjuje Gregor Božič.

Razmnoževanje zelenih potaknjencev zdaj poteka pod vodstvom prof. dr. Gregorja Osterca na oddelku za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete. Zelene potaknjence so tretirali z rastnim hormonom in jih posadili v gredice v posebnem rastlinjaku, ki omogoča meglenje, to je postopek za vzgojo zelenih lesnatih rastlin iz potaknjencev pri visoki temperaturi in visoki vlažnosti (100-odstotna vlaga). »Rastline so v takih razmerah izpostavljene manjšemu stresu in imajo večjo sposobnost zakoreninjenja,« razlaga Boris Rantaša.

Iz semena bodo mlade jelke poskusili vzgojiti v ljubljanskem botaničnem vrtu pod vodstvom doc. dr. Jožeta Bavcona. Gozdarji upajo, da bodo kmalu dobili sadike, zasadili pa jih bodo na mesto, kjer je rasla originalna stebričasta jelka. Upajo torej, da bodo tako obnovili tudi genotip Brinarjeve jelke na njenem avtohtonem rastišču, saj sam genotip že imajo. Zaradi redkosti takšnih mutacij in izjemnosti same stebričaste jelke so namreč Brinarjevo jelko že pred desetletji poskušali vegetativno razmnoževati, in sicer s cepljenjem na navadno jelko. Uspeh teh poskusov lahko na primer vidimo v botaničnem vrtu v Mariboru, kjer rasteta dve manjši drevesi, klona Brinarjeve jelke.

Bo razkrit vsaj genotip padle jelke?

Gozdarji si to vsekakor želijo – tako bi od nesmiselnega poseka enkratne jelke dobili vsaj nekaj: boljše razumevanje njenih posebnosti.

»Genotip bomo opisali z analizami DNK, ki jih v okviru nalog javne gozdarske službe in projekta LIFEGENMON izvajamo v naših laboratorijih. Nato bomo ugotovili razliko med genotipom mutirane in navadne bele jelke, ki raste na istem območju,« pravi Gregor Božič.


Strokovnjaki bodo s posebno obdelavo letošnjih poganjkov, ki so jih odrezali s posekane jelke, poskušali vzgojiti sadike za nove jelke. Foto: GIS

Ta podatek bo gozdarjem in biologom pomagal spoznati, v čem je bilo to izjemno drevo posebno na genetski ravni. Hkrati pa bo njegov genotip shranjen v nacionalni gozdni genski banki in bo na voljo za nadaljnje proučevanje.

Znanstveniki in strokovnjaki so torej po nerazumnem vandalskem dejanju naredili vse, da bi ta izjemna jelka ostala v slovenskih gozdovih. Zaradi sodobnih tehnologij in novega znanja bodo lahko kljub barbarskim dogodkom ponovno nasadili isto drevo v naravno okolje in tako ohranili to naravno vrednoto državnega pomena za naslednje rodove.

Prilagoditev podnebnim spremembam

»V preteklosti v danih okoliščinah ne bi mogli narediti veliko. Danes pa nam nove znanstvene metode in tehnologije dajejo možnost, da bomo lahko to naravno vrednoto ohranili za prihodnje generacije,« upa dr. Božič.

Pa ne samo te in ne samo v primeru vandalizma. Bolj kot vandali, ki jih je v naših gozdovih na srečo malo, naše zeleno bogastvo ogrožajo podnebne spremembe. Drevesa so med organizmi, ki se učinkom segrevanja Zemlje ne morejo izogniti s selitvijo v druge kraje, vsaj ne neposredno. Bolj kot drugi organizmi so torej prisiljena, da se učinkom segrevanja prilagodijo.

Kako, naj bi pokazal večletni evropski projekt LIFEGENMON, ki poteka v Sloveniji (koordinira ga prof. dr. Hojka Kraigher, na gozdarskem inštitutu vodja oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko), v Nemčiji in Grčiji. Pri nas projekt sofinancirajo evropski finančni mehanizem za okolje (LIFE), ministrstvo za okolje in prostor ter ministrstvo za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano. Do leta 2020 bo postregel z izdelanim sistemom za gozdni genetski monitoring. Ta naj bi tudi v razmerah, ki jih spreminjajo podnebne spremembe, zagotovil ohranjanje biotske raznovrstnosti gozdov na genetski ravni, kar je temeljnega pomena za trajnostno gospodarjenje z gozdovi.

»Gozdni genetski monitoring nam bo omogočil, da bomo zaznali morebitne škodljive spremembe v gozdovih, še preden bodo postale vidne človeškemu očesu,« pojasnjuje Boris Rantaša. V bistvu bo opozorilni sistem, s katerim bomo lahko ocenili in napovedali dolgoročni odziv drevesnih vrst na podnebne spremembe. Ker dobršen del Slovenije prekrivajo gozdovi, bo takšen monitoring kmalu zelo pomemben.

Kaj pa vandali? Teh monitoring ne bo zajel – onemogoči ali pa vsaj omeji jih lahko le čim širša ozaveščenost o pomenu dreves.