Kako obvladati pogoste bolezni hrbtenice v starosti

Degenerativne spremembe na hrbtenici, ki se začnejo razvijati že po drugem desetletju življenja, prizadenejo predvsem ledveni del, v križu, ki je najbolj obremenjen. S starostjo, spremljajočimi kroničnimi in drugimi boleznimi, pa tudi zaradi sodobnega načina življenja je obravnava vse več bolnikov čedalje bolj zapletena in zahteva nove pristope in rešitve.

To hkrati pomeni, da prav obravnava hrbtenice spada med najhitreje razvijajoče se področje klinične in raziskovalne ortopedije, poudarja prof. dr. Rok Vengust, dr. med. Sogovornik je bil predsednik organizacijskega odbora in član znanstvenega komiteja mednarodnega simpozija o zdravljenju hrbtenice, organiziranega pred kratkim v Ljubljani.

Sodobne pristope so predstavili dr. Max Aebi iz Švice, ki je bil dvajset let glavni urednik najpomembnejše evropske revije za obravnavo hrbtenice European Spine Journal, Francoz Jean-Charles Le Huec, vodilni strokovnjak za obravnavo sagitalnega ravnovesja, in dr. Zdenek Klezl iz Češke, v Veliki Britaniji uveljavljen strokovnjak za obravnavo bolnikov s travmatskimi poškodbami hrbtenice in operacijami tumorjev.

Pri starejših bolnikih, ki imajo težave s hrbtenico in gre torej pogosto tudi za porušeno sagitalno ravnovesje, to v novejšem času, kot so prikazali na simpoziju, obravnavajo precej drugače kot v preteklosti. Uveljavlja se pristop, ki naj starostniku omogoča ohranjanje gibanja ob čim manjši porabi energije in brez bolečin.

Upoštevanje sagitalnega ravnovesja

Sagitalno ravnovesje pomeni harmonično obliko hrbtenice, ki zagotavlja kar najmanjšo porabo energije pri stanju in gibanju. Težiščnica fiziološko pada za kolki, pred koleni in pred gležnji. Tako lahko človek stoji le z aktivnostjo nekaterih mišic in goleni.

»Ko še ni bil dovolj proučen danes bolje znan koncept sagitalnega ravnotežja, smo lahko naredili po veljavnem konceptu odlično zatrditev hrbtenice, pri nekaterih pacientih pa klinični rezultati niso bili zadovoljivi. Zdaj vemo, da moramo pri teh posegih natančno upoštevati obliko ledvene hrbtenice, ki je odvisna od oblike medenice,« pojasnjuje prof. Vengust.

Ledvena hrbtenica je glede na medenico lahko skoraj povsem ravna ali pa zelo ukrivljena. »Govorimo o ledveni lordozi, značilni upognjenosti ledvene hrbtenice s konveksiteto naprej, katere fiziološki razpon se giblje v območju od 30 do 70 stopinj. To moramo pri načrtovanih zatrditvah hrbtenice vedno upoštevati,« pravi sogovornik, ko podrobneje razlaga pomen natančnih meritev in opisuje izkušnje z različnimi kirurškimi pristopi.

Kadar gre za manjše nepravilnosti pri ukrivljenosti trdne, a gibljive kostne opore, ki s 33 vretenci in medvretenčnimi hrustančnimi ploščicami ter kitami in mišicami omogoča pokončno držo ter gibanje trupa, lahko ortopedi to popravijo z relativno manj invazivnimi posegi na enem segmentu. V tem primeru vretenci povežejo z vijaki, med telesi sosednjih vretenc pa vstavijo tako imenovano kletko, ki zagotavlja ustrezno stabilnost sprednjega stebra hrbtenice.

Kadar pa so deformacije hrbtenice obsežnejše in bolnikove težave večje, je treba utrditi več segmentov, včasih tudi celotno ledveno hrbtenico, ki jo sicer sestavlja pet vretenc. Pri nekaterih bolnikih je treba opraviti osteotomijo hrbtenice. To pomeni, da na enem ali več vretencih izsekajo klin ustrezne velikosti, kar omogoči korekcijo zmanjšane ledvene lordoze, s tem pa se spet vzpostavi sagitalno ravnovesje.

Najbolj na udaru ledvena hrbtenica

Kot pravi sogovornik, se ortopedi daleč najpogosteje ukvarjajo z ledvenim delom hrbtenice. Ta namreč nosi največjo težo in je dobro gibljiv, zato prvi podleže degenerativnim spremembam.

»Posebno področje so osteoporotični zlomi vretenc, ki se najpogosteje pojavljajo na prehodu med prsno in ledveno hrbtenico. V zadnjih 15 letih sta se tu uveljavili vertebroplastika in kifoplastika, operaciji, pri katerih v zlomljeno vretence vbrizgamo kostni cement. Tako preprečimo nastanek deformacije in, kar je še pomembneje, zelo zmanjšamo bolečino, zato bolnik takoj po posegu lahko začne mobilizacijo brez zunanje opore.«

Pri starejših, delno pa tudi pri mlajših, se ortopedi, nevrokirurgi oziroma kirurgi onkologi prav tako ukvarjajo z rakastimi tumorji na hrbtenici. V manjšem delu gre za primarne tumorje, pogosteje pa za zasevke.

Prof. Vengust pojasnjuje, da jih v prvem primeru, če je le mogoče, odstranijo po onkoloških principih, torej s širšim varnostnim robom, ki lahko omogoči dolgoročno preživetje ali celo ozdravitev. Takšne radikalne operacije so precej dolge, trajajo od šest in celo do dvanajst ur, saj je navadno treba opraviti tudi obsežne rekonstrukcije hrbtenice. Kadar je treba odstraniti eno ali več spremenjenih vretenc, ta nadomestijo z več centimetrov veliko raztegljivo kletko.

Medvretenčne ploščice še vedno velika težava

Ob različnih spodbudnih novostih, ki se postopno uvajajo v kirurgijo hrbtenice in izboljšujejo rezultate operacij, v stroki ni bilo bistvenega napredka pri razvoju umetnih medvretenčnih ploščic. Znano je, da so preizkušali zdravljenje z različnimi kulturami hrustančnih celic in drugimi pristopi, vendar se to pri medvretenčni ploščici, tej bradiotropni največji neožiljeni strukturi v človeškem telesu, vsaj za zdaj ni obneslo. Ko se namreč enkrat začne degenerativni proces, tega ni mogoče ustaviti oziroma medvretenčne ploščice obnoviti. Dokler z novimi raziskavami zdravniki ne bodo odkrili drugih rešitev, ostajajo uveljavljeni kirurški postopki, pojasnjuje sogovornik.

Strokovnjaki so podobno zadržani do nekaterih novih, premalo preverjenih minimalno invazivnih kirurških pristopov. Prof. Vengust poudarja, da so zato prav takšna mednarodna strokovna srečanja, kot je bilo omenjeno, pomembna, da s predstavitvijo dobrih izkušenj in opozorili na pomanjkljivosti v klinično prakso nato uvajajo le najprimernejše.