Mreženje znanja in izkušenj, ohranjanje vezi

Makroekonomija, finance, VTIS – to je nekaj aktualnih študijskih, raziskovalnih, predavateljskih in siceršnjih delovnih aktivnosti Igorja Cesarca, doktorskega študenta v New Yorku. Pot do tja pa je zlatega maturanta, Zoisovega štipendista ter prejemnika številnih priznanj vodila prek ugledne London School of Economics (LSE) in pridobivanja izkušenj v tamkajšnji banki Morgan Stanley.

Nekako tako kot vaše dodiplomske in pozneje magistrske študijske dejavnosti je nastalo in se širilo tudi Društvo v tujini izobraženih Slovencev – VTIS, ki mu predsedujete. Kakšne so izkušnje po dveh letih delovanja?

Že ko sem pred dobrimi enajstimi leti odšel na dodiplomski študij v London, kjer sem magistriral iz ekonomije in ekonometrije ter se ukvarjal z investicijskim bančništvom, se je tudi meni, kot še nekaterim kolegom, zdelo primerno, da bi bili študenti in mladi izobraženci, razkropljeni po različnih univerzah, raziskovalnih ter drugih institucijah, bolje povezani – tako med seboj kot s Slovenijo.

Postopno se je mreža širila in decembra 2013 smo tudi formalno ustanovili Društvo VTIS. Zastopamo in povezujemo slovenske študente, izobražence, raziskovalce in druge strokovnjake v tujini ter spodbujamo njihovo sodelovanje z izobraževalno-raziskovalnimi ustanovami ter gospodarstvom doma in v tujini. Mnogi smo si v tujini pridobili veliko izkušenj, poznamo dobre prakse in bi želeli tesneje sodelovati s Slovenijo.

V društvo, ki je bilo najprej dejavno predvsem v Veliki Britaniji, pozneje pa se je mreža razširila po Evropi in po svetu, je vključenih že več kot petsto članov. Večina nas je mlajših, sodelujejo pa tudi starejši, izkušeni in uveljavljeni strokovnjaki z raznih področij znanosti, raziskav, zaposleni v zasebnem sektorju in tako naprej. V okviru mreže tekoče izmenjujemo vse informacije, organiziramo pa tudi več delovnih srečanj v ZDA in evropskih državah ter sodelujemo na poslovnih in drugih dogodkih v Sloveniji in tujini. Naše delo in prizadevanje podpira več partnerjev iz gospodarstva in urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer prav tako ocenjujejo, da bi v Sloveniji lahko bolje uporabili naše znanje in izkušnje, pridobljene v tujini. Letos smo organizirali že vrsto dogodkov v Sloveniji in v tujini, še več dejavnosti pa se bo zvrstilo to jesen.

Brskanje po arhivih pokaže, da so tudi v preteklosti prizadevni posamezniki poskušali ugotoviti, »kdo je kdo in kje od znanih Slovencev«, kakor je bilo naslovljenih nekaj knjig, poslovnih imenikov in drugih tovrstnih publikacij v Ameriki. V sodobnem času je še več drugih spletnih seznamov in društev, kjer pa nekateri tudi hitro opešajo ...

V primerjavi s podobnimi organizacijami, ki so nastajale v različnih okoljih in potem nekatere tudi ugasnile, je pri nas precej stvari drugačnih. Vključujemo zelo pestro sestavo članstva, od dodiplomskih, doktorskih študentov in podoktorskih raziskovalcev do profesorjev, zaposlenih v gospodarstvu, tudi vodilne slovenske strokovnjake v svetovno uveljavljenih organizacijah in v najrazličnejših vedah, od ekonomije, prava, fizike, matematike, medicine do umetnosti in številnih drugih. In kot sem že omenil, naše dejavnosti niso usmerjene le na posamezne države ali vede oziroma panoge, temveč na vsa okolja in seveda Slovenijo, kjer je tudi sedež društva.

Sicer pa smo tudi organizirani racionalno in praktično. Večina komunikacij poteka seveda elektronsko, načrtovana delovna srečanja in posvete, kakršnih smo doslej imeli že kar nekaj, pomagajo organizirati odbori na lokalni ravni. Vsi pa imamo ogromno entuziazma in volje, zato z optimizmom gledam v prihodnost.

V zvezi z mladimi, ki odhajajo v svet, se vztrajno ponavlja jadikovanje o begu možganov in poudarja potreba po kroženju znanja, ki pogosto za vedno ostane v tujini. Kako zmanjšati razlike med deklaracijami in stvarnostjo, kar vaši člani opisujejo kot »priprta vrata na univerzah, nezaupanje, ovire v glavah«?

Zanimanje za sodelovanje in vračanje nedvomno obstaja. Zavedamo pa se, da nekatere spremembe lahko dosežemo le postopno. Prvo leto smo se morali precej ukvarjati s samim zagonom, širjenjem in utrjevanjem našega društva ter organizacijo nekaj posvetov, zdaj, v drugem letu, pa se že ukvarjamo s tesnejšim povezovanjem z gospodarstvom. Nekaj slovenskih podjetij je že pokazalo zanimanje in z nekaterimi partnerji je to preraslo v tesnejše sodelovanje.

Seveda ne moremo pričakovati, da se bodo vrnili vsi slovenski strokovnjaki, kajti marsikdo je v tujini našel boljše možnosti za študij, raziskovanje, delo v spodbudnem okolju ... Ne nazadnje Slovenija s svojimi objektivnimi možnostmi, kar zadeva raziskovanje in strokovno delo, tudi ne more biti vrhunsko razvita na prav vseh področjih. A to ni očitek; je preprosto realnost. Tudi številne druge države imajo močno diasporo visoko izobraženih ljudi, kar je normalno.

Zato je pomembno, da se v Sloveniji naposled ustvari takšno okolje in spodbudno ozračje, ki bo pritegnilo visoko izobražene na določenih področjih, pa naj bodo Slovenci ali tuji strokovnjaki. V kakovostno in uspešno delovno okolje bi se verjetno tudi za nižjo plačo vrnil marsikateri slovenski strokovnjak iz tujine. Tisti, ki smo že dolgo v tujini, namreč vemo, da so v Sloveniji plače običajno nižje, a to ni glavna ovira za vrnitev. V resnici je pogosto težko najti priložnost za kakovostno strokovno delo, vsaj približno takšno kot v dobro opremljeni instituciji v tujini.

Ne nazadnje pa niti ni nujno, da bi vztrajali zgolj pri vračanju. Zaradi različnih razlogov in okoliščin bo marsikdo ostal v tujini, pomembno pa je, kar tudi omenjate v vprašanju, da se vzpostavi primerne razmere za različne načine sodelovanja, za gostujoče profesorje, raziskovalce, gospodarstvenike. Kolegi pogosto opozarjajo na administrativne ovire pri priznavanju diplom, nazivov, habilitacij in tako naprej. Nočem posploševati relativne zaprtosti glede sodelovanja. Stvari se precej razlikujejo med posameznimi vedami, a več odprtosti za sodelovanje s tujino bi bilo vsekakor dobrodošlo.

Lahko tisti, ki potrebujejo dobro izobražene in izkušene kadre, prek Društva VTIS dobijo konkretne informacije o tem, kdo ste, kje ste in kaj počnete?

Neposrednega vpogleda v članstvo na spletu nimamo, ker spoštujemo pravila o varstvu osebnih podatkov. Se pa člani mreže lahko sami predstavijo in povedo, ali so pripravljeni za sodelovanje na določenem področju. Vsekakor je dobrodošlo, da slovenska podjetja oziroma različne institucije, ki jih zanimajo naše znanje in izkušnje, povedo, na katerem področju vidijo možnost za sodelovanje. Za zdaj to poteka prek društva; nimamo še vzpostavljene neke uradne »borze dela«. Vendar že razmišljamo, kako izboljšati tovrstne stike, saj je povezovanje z gospodarstvom med našimi glavnimi cilji.

Po dveh gimnazijskih letih na Gimnaziji Celje – Center, nato pa z mednarodno maturo na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad ste tudi svoje cilje že zelo zgodaj usmerili čez mejo? Kaj je bilo mikavnega v tej odločitvi, kako gledate nanjo zdaj?

Mikal me je študij ekonomije, saj sem si želel bolje razumeti ekonomske oziroma gospodarske pojave, ki so ključni za delovanje sveta, v katerem živimo. Kar zadeva sam študij, me je privlačilo več področij, in sicer makroekonomija, znotraj nje mednarodna in monetarna ekonomija, pa tudi finančni trgi in bančništvo. London School of Economics mi je omogočil odlično izobrazbo na tem področju, saj univerza slovi po več Nobelovih nagrajencih. Zanimal pa me je tudi London kot najpomembnejše evropsko finančno središče ...

... kjer ste potem tudi našli prvi izziv v bančništvu?

Da, po končanem študiju leta 2007, sem se odločil najprej za delo v zasebnem sektorju. V ameriški investicijski banki Morgan Stanley sem začel kot pripravnik, potem pa postopno napredoval po korporativni lestvici. Tam sem bil prav v času največje svetovne finančne krize v letih od 2008 do 2011. Po strokovni plati je bilo zanimivo, a hkrati strašljivo opazovati, kako so se svetovne banke z milijardnimi naložbami sesuvale kakor hišice iz kart ...

Po približno treh letih sem se vrnil na univerzo, kjer sem opravil dvojni magisterij, in sicer iz ekonomije in ekonometrije. Med številnimi ponudbami za doktorski študij sem se odločil za newyorško univerzo NYU. Štipendijo sem dobil v veliki konkurenci – od skoraj tisoč prijavljenih so nas izbrali le devetnajst. Med predavatelji so Nobelovi nagrajenci in številna druga ugledna imena. Zdaj stopam v drugo polovico doktorskega študija in v tem času delujem tudi kot asistent. Univerza daje odlične možnosti za študij, raziskovalno in pedagoško delo, kar me niti ni presenetilo, saj je središče raziskovalne dejavnosti v ekonomiji še vedno v Ameriki.

V tujini ste že več kot desetletje in verjetno boste tam imeli obetavne možnosti za zaposlitev. Boste tudi vi kmalu med tistimi mladimi slovenskimi izobraženci čez lužo, ki vrnitev vse bolj odlagajo?

Zdaj je težko reči karkoli konkretnejšega. Vsekakor Slovenije nikakor ne mislim »odpisati«. Tu je kakovost življenja dobra, obstajajo tudi karierne priložnosti – kot sva že govorila, mlad, izobražen človek potrebuje tudi priložnost za kariero na področju, ki ga obvlada in veseli. Res sem že dolgo v tujini, kjer bom še nekaj časa, in seveda upam, da se mi bodo po končanem doktoratu ponudile zanimive možnosti za delo bodisi v ZDA ali kje drugje. Nikakor pa ne izključujem možnosti za vrnitev v Slovenijo, če bo za to dobra priložnost. Navsezadnje ni nič popolnoma trajnega – lahko se zgodi, da se bom za nekaj časa vrnil domov, potem spet odšel v tujino in se nato spet vrnil v Slovenijo ... Živimo v globalnem svetu, kjer takšna mobilnost ni nič nenavadnega.