Tiskane izdaje
Za komentar o nastopu slovenskih alpskih smučarjev na olimpijskih igrah v Pjongčangu sem si izposodil prevečkrat slišani zaključni komentar enega izmed slovenskih trenerjev: To je to!
V Južni Koreji smo dobili to, kar imamo oziroma smo sejali, bi rekli zagovorniki kmečke pameti. Sam bi dodal: zaradi omejene populacije in posledično števila vrhunskih športnikov je slovenski šport obsojen na »gaussovo krivuljo« vzponov in padcev. Zato ne gre na vseh velikih tekmah pričakovati predstav, kakršne so se zgodile v zgodovinskem Sočiju 2014. To, kar smo videli v Pjongčangu, je to, kar je slovenski šport ta čas v zimskih panogah sposoben.
To seveda ne pomeni, da v Južni Koreji ne bi moglo biti bolje. Prebral sem Delov intervju z Andreo Massijem in poslušal njegov povzetek na televiziji. Z vsem napisanim se popolnoma strinjam. Olimpijski nastop je štiriletni proces, v katerem morajo trenerji in tekmovalci odstranjevati tudi najmanjšo oviro. Massi dobro ve, kako se osvajajo kolajne, saj je to s Tino Maze dokazal na vseh svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Smučarska zveza oziroma njeni veljaki so se mu v ključnem obdobju priprav za OI odrekli, ker ga ne marajo, ker ni uklonljiv, ker ima svoj jaz. Kakšna neumnost!
Prav tako se vztrajno odrekajo vrhunskih strokovnjakov, ki bi jim lahko s svojimi izkušnjami pomagali, da bi odpravili marsikatero zagato in oviro. Pri Srdjanu Djordjeviču bi lahko preverjali utrujenost in izgorelost Hadalinovih mišic, pri Juretu Kastelicu, Vladimirju Kevu, Marjanu Ogorevcu, Milošu Janši in Marjanu Fabjanu, kako je s periodizacijo oziroma časovnim določanjem forme na dan olimpijskih nastopov. Filipa Gartnerja, ki je osvojil kar 36 kolajn na OI in SP, kako pripraviti optimalno smučarja oz. smučarko za največji nastop. Treba je združiti slovensko znanje in izkušnje, kar počno naši stroki ljubi Norvežani in Nemci. A to ni le stvar smučarske zveze, ampak olimpijskega komiteja. To je to, kar slovenskemu športu manjka, ne glede na vse uspehe.
O tem, kako poveličujemo nekatere rezultate, ni vredno izgubljati besed. Tako kot tudi ne o izgovorih na material, vremenske razmere, nesrečo. Ob pregledu letošnjih rezultatov alpskih smučarjev in smučark v svetovnem pokalu v njih ni videti dosežka, s katerim bi lahko utemeljili dve kolajni. Če si nerealen v ocenah, si tudi v pričakovanjih.
Morda ste prezrli Tinino zahvalo Mateji Svet in Primožu Peterki, da ni ponovila njunih napak, ko je šla po svoji poti. Tudi to je to, o čemer morajo razmišljati Ilka Štuhec, Meta Hrovat ter navsezadnje Boštjan Kline, Žan Kranjec in Štefan Hadalin. Prav smešno se slišijo besede prvega moža alpskih disciplin Verdnika, da Ilke Štuhec ni pogrešal v Pjongčangu. Jaz sem jo močno. Navsezadnje so na njej zgradili načrt o dveh olimpijskih kolajnah.
Da bi pri 27 letih v Pjongčangu nabirala izkušnje ... Mateja Svet, Alenka Dovžan in Katja Koren so na OI kolajne osvajale rosno mlade, Jure Košir pri enaindvajsetih, Jure Franko pri dvaindvajsetih. Izjema je le Tina Maze, ki je prvo kolajno osvojila pri petindvajsetih. Mimogrede, ko sem prebiral zgodovino slovenskega smučanja na spletni strani zveze, nisem našel podatka, da je leta 1996 Urška Hrovat na SP osvojila slalomski bron, pet let kasneje pa Mitja Kunc ... Ja, to je to, zato se ne čudim, da Ilke ne pogrešajo.
To je to ...
Morda ste prezrli Tinino zahvalo Mateji Svet in Primožu Peterki, da ni ponovila njunih napak, ko je šla po svoji poti.
Objavljeno
23. februar 2018 20.59
Andrea Massi, team to aMaze Maribor 6.1.2017
[massi,smučanje,trener]
